Podobno presenetljiva zgodba pa je Drobnjakova, ki je bil najkoristnejši igralec finala. Nagrado je izkušeni Kranjčan posvetil hčerki, ki mu je dala dodatne moči: "MVP nagrada je posvečena moji hčerki, moji tretji princesi, ki je imela novembra operacijo, na katero smo čakali od njenega rojstva. Ta tri leta smo bili z mislimi samo pri tem. Da sem bil lahko doma s hčerko ter družino, je bil tudi razlog, da sem ostal v Šentjurju. Moja žena je šla skozi to operacijo in okrevanje, ko so rekli, da bo naporno, brez problema in z nasmeškom. Žena je samo rekla: "Poglej svojo princeso, ki je ista kot oči, pravi borec in nepopustljiva." Če sem jaz osvojil ta MVP, ker sem borec in me je ta nepopustljivost zaznamovala skozi vso kariero, je največji MVP te sezone moja hčerka, ki mi je dala dodatno moč in motivacijo, da sem dal res vse od sebe in tudi priganjal soigralce, da smo prišli tako daleč."

"Neverjetno. Ko sem prišel oktobra sem, sem verjel, da ta ekipa lahko nekaj naredi. Niti v najbolj norih sanjah nisem pomislil, da bi bili lahko prvaki. Vedel pa sem, da ima ekipa potencial. To, kar se je zgodilo, pa je res neverjetno. Ekipa, ki se je lani borila za obstanek in s pomočjo drugih ekip v bistvu obstala, da pride že v naslednji sezoni tako daleč, osvoji prvenstvo … Če bi se to zgodilo v ZDA, bi že odkupili scenarij in posneli film. Pri večini sem bil že odpisan, pridem in pomagam igralcem, ki so nekateri že tudi bili odpisani, in potem gremo do konca. Sploh ne vem, kaj naj rečem. Odpisani so se vrnili!" je slikovito sezono Tajfuna opisal Drobnjak, ki je bil s povprečjem 19 točk na tekmo prvi strelec finala, blestel pa je predvsem na drugi in tretji tekmi, ko je dosegel odločilne koše in vpisal 31 ter 22 točk.

Za slavo je treba iti čez bolečino
Letos bo Drole dopolnil že 38 let. Odkar je leta 1999 iz rodnega Kranja, kjer se je uveljavil pri Triglavu, odšel v Novo mesto h Krki, je v 16 letih odigral 14 finalov in osemkrat postal državni prvak, od tega šestkrat v Sloveniji. Trikrat mu je to uspelo s Krko, dvakrat pa z Olimpijo. V obeh najuspešnejših klubih zadnjih let so ga odpisali. Lani se res v Ljubljani ni proslavil, h Krki so ga vabili med sezono, a Drobnjak je ostal zvest Šentjurju, kar je Aleksandar Džikić označil za napačno odločitev, vendar se je motil, in Dragiša je pomagal spisati najpresenetljivejšo zgodbo v slovenski klubski košarki do zdaj.

"Že pred polfinalom sem fantom rekel: "No pain, no glory (brez bolečine ni slave)." To je osladna fraza, ki se sliši v filmih, ampak je resnična. Ljudje, ki so uspešni v življenju, predvsem v športu, so uspešni, ker znajo iz sebe izvleči maksimum, ko drugi padejo dol. Ostali so povprečni. Tisti, ki uspejo, gredo čez bolečino, drugi pa takrat popustijo. Vsi trenerji so me učili - od Urlepa, Filipovskega in Sagadina - da sam v glavi ne veš, kje je limit. Tega se ne zavedaš. Sam moraš prestavljati te limite. Finale smo zdržali, ker smo, ko je bilo najtežje, gnali naprej. Soigralcem sem rekel: 'Poglejte, sem utrujen, a utrujen sem že 20 let. Skoraj vsako sezono končujem konec maja ali pa sredi junija, saj sem v 16 letih odigral 14 finalov. To je del športa. Če se želite vpisati v športno zgodovino in doseči nekaj, na kar boste ponosni, morate iti čez to. Verjemite mi, tudi nasprotnik je utrujen in ne more stati'," je Drobnjak ključno vlogo poleg parketa odigral tudi v garderobi.

Ponedeljkova druženja naredila homogeno ekipo
Skozi celotno sezono je bil motivator in vodja šentjurske ekipe. Dejan Mihevc je ves čas poudarjal, kaj Drobnjak pomeni za njegove varovance. Bil je dodana vrednost dobro sestavljenemu moštvu, piko na i pa je postavil, ko je bilo to najbolj potrebno in na najpomembnejšem izpitu sezone, je prevzel odgovornost ter ga opravil z odliko ter brez napak: "Ta povezanost nas je krasila skozi celotno sezono. Začelo se je, ko je Držić po prvi zmagi častil torto, ki smo jo pojedli v ponedeljek po treningu. Naslednji ponedeljek smo znova jedli torto, ko je imel nekdo rojstni dan. Potem je trener rekel, da če ne bo imel nobeden rojstnega dne, bo po vsaki zmagi on častil torto. To se je obdržalo skozi sezono in ohranili smo to tradicijo, da smo imeli vsak ponedeljek po treningu druženje. Nedvomno je pomagalo, da smo postali tako homogena ekipa."

Ko se je končala četrta tekma finalne serije, ki jo je Tajfun dobil s 67:65, je Drobnjak, ko so njegovi soigralci začeli proslavljati, v slogu velikega športnika stopil do nasprotnikov in jim čestital za pošten boj: "Moraš spoštovati nasprotnika. Če želiš, da te spoštujejo, moraš tudi ti spoštovati vsakega, proti kateremu igraš. Če je to ekipa iz šeste lige, ali pa če je to Rogaška. Vsakega je treba spoštovati. Čestitam Rogaški za odličen boj. Nedvomno je bila na naši strani tudi sreča. Na zadnji tekmi smo igrali slabo, a smo se borili. Kot sem že rekel pred finalom, ne bo zmagala lepa košarka, ampak tisti, ki bo verjel vase in bo dal vse od sebe."

V Sloveniji se ljudje ne identificirajo s klubom
Kot je bil nekakšen mentor že lani mladim zmajem, je tudi letos koristne nasvete delil Tajfunovim igralcem, še posebej Domnu Bratožu, ki je bil prav tako za nekatere že odpisan. Po koncu finala pa je spregovoril tudi z nadarjenim centrom Rogaške Žigo Dimcem: "Dimec me je navdušil. Po tekmi sem šel takoj do njega in mu rekel: "Prosim, delaj. Med sezono si ogromno napredoval in imaš potencial. Želim ti veliko sreče in upam, da nisi lenuh. Moraš delati. Takrat, ko ti je najhuje, pojdi v dvorano in delaj. V tebi vidim, da si v nekaj letih lahko prvi center reprezentance in nosilec. " Slovenija ima, četudi kdo drugače govori, zaledje in vedno ga bo imela. Potrebujemo kader, ki bo delal z igralci, dober kader, ki bo delal z mladimi. Morajo jih gnati v dvorane, kajti sicer ne bodo šli. Tako kot sem jaz povedal mojim soigralcem. Na grd ali na lep način. Na srečo so me poslušali. Delali smo in poglejte, kam nas je pripeljalo."

Šentjur in Rogaško Slatino je zajela prava košarkarska evforija in na tribunah je bilo izvrstno vzdušje, dvorane pa bistveno premajhne za vse, ki so si želeli ogledati lokalni dvoboj za zgodovinski naslov državnega prvaka. Drobnjak je dejal, da je to zagotovo popestritev, saj je bil zelo razočaran nad vzdušjem v Ljubljani in v Novem mestu, kjer sta dvorani prazni in gledalci, če se igra proti manjšemu klubu, sploh ne pridejo na tekmo: "Imel sem čast, da sem igral v Oostendeju, ki je klub z največ trofejami v Belgiji. Najbolj me je presenetilo, da se ljudje identificirajo s klubom. Navijači živijo za to, da pridejo na tekmo. Igrali smo proti najslabši ekipi v belgijski ligi. Vedelo se je, da bomo zmagali za 20 ali 30 točk, pa je bilo v dvorani za 5.000 ljudi 3.000 gledalcev. Še vseeno so prišli. Ljudje pridejo, ker živijo s klubom. Podobno je bilo v Nemčiji, in to bi potrebovali v Sloveniji, a tega ni."

Vesel, da se ni motil v napovedi
"Psihološko smo se dvignili po tisti trojki Lelića na drugi tekmi. A mislim, da četudi bi tisto tekmo izgubili, bi se lahko pobrali. Ta ekipa je pokazala karakter in mislim, da bi se lahko tudi po zaostanku z 2:0 dvignili. Bila bi veliko zahtevnejša naloga, a samo verjeti bi morali in prisiliti Rogaško, da gara. Tega Rogaška ni vajena, ona igra lahko košarko in z veliko meti. Ni navajena velikih kontaktov in fizične igre. Tudi če to pokaže in s tem odgovori, ne more tako igrati celotne serije. Vesel sem, da se nisem motil," je dodal Drobnjak, nepopustljivi borec, ki ga je skozi vso kariero ob športnem odnosu krasila tudi požrtvovalnost. In tako je letos igral tudi Šentjur.

Zdaj si je kozjanski klub priboril tudi uvrstitev v Ligo ABA. Drobnjak je dejal, da je to nedvomno ogromen projekt in da ve, da bodo vodilni v klubu previdni. Po besedah Kranjčana bi ekipa za Jadransko ligo potrebovala vsaj dva ali tri kakovostne igralce, da mu je pa všeč pri Tajfunu, da se zaveda, kje ima meje. V klubu ne obljubljajo, česar ne morejo izpolniti, držijo se proračuna in delujejo po svojih zmožnostih. Vzor, ki bi se ga morali držati v vseh slovenskih klubih.