Štiri leta bo pokal Nikolaja Semaška v slovenski lasti. Foto: Reuters
Štiri leta bo pokal Nikolaja Semaška v slovenski lasti. Foto: Reuters
Igor Kokoškov
Igor Kokoškov je popeljal Slovenijo na evropski vrh. Foto: Reuters
Goran Dragić je bil izbran za MVP-ja turnirja, z Luko Dončićem pa sta bila skupaj v peterki prvenstva. Foto: EPA
Dragić se bo odločil, ko bo glava hladna
Kokoškov: Zmagovalce posnemajo vsi
Mediji po svetu: Čudežni Dragić torpediral Srbe

Kot spodaj podpisani verjetno vsak košarkarski navdušenec na sončni strani Alp še vedno težko dojame, kaj je reprezentanci dejansko uspelo. Pred prvenstvom se je govorilo o medalji, a stopiti na vrh stare celine, s tako igro in brez poraza, je neponovljivo. Slovenci prvi turnir najboljših reprezentanc Evrope zapuščajo brez poraza, odkar na njem sodeluje 24 reprezentanc. 24 let je minilo, odkar je Slovenija prvič zaigrala na evropskem prvenstvu. Več kot desetletje je, kljub v Evropi uveljavljenim posameznikom in tudi uspešnim nastopom klubov, iskala pot v izločilne boje. Nato je v tretjem poskusu preskočila polfinale, drugič, ko se je prebila med štiri najboljše, je prišla do zgodovinske medalje.


Čeprav je navduševala s hitro in učinkovito igro v napadu, za kar so številni dejali, da je košarka prihodnosti, ko je zlahka presegala 90 in celo dala tudi več kot 100 točk, so tekmeci večkrat poudarjali čvrsto in trdo slovensko obrambo z agresivnim pritiskom na žogi. Igor Kokoškov je vse delce povezal v zmagovito celoto in postal najpriljubljenejši tujec v Sloveniji. Z mirnostjo in pravimi odločitvami je navduševal ob parketu. Srbski strokovnjak, nosilec jugoslovanske košarkarske šole, začinjene z dolgoletnim ameriškim profesionalizmom, je znanje črpal od tako velikih, kot sta Željko Obradović in Larry Brown. Zdaj se je tudi sam vpisal med nesmrtne.

12 slovenskih junakov
Lani je v kvalifikacijah postavil temelje, dal priložnost tudi nekaterim mlajšim, vso zgodbo pa nadgradil to poletje. Ekipa je doživela nekaj sprememb. Glavni pisec pravljice je ostal kapetan Goran Dragić, ki je sijajno vodil peterke na parketu, prebijal nasprotnikove obrambe in polnil koš, hkrati pa soigralce navdal s pozitivno energijo ter zmagovalno miselnost. Na koncu je zasluženo prejel naziv MVP-ja, kar ga že zdaj postavlja med največje slovenske košarkarje v zgodovini. Če je dejansko končal reprezentančno poglavje, mu je napisal najsrečnejši konec.

Pred prvenstvom je Slovenija ostala brez Zorana Dragića, ki je bil v zadnjih letih ob bratu ključen mož. Toda dobila je nadarjenega genialca Luko Dončića, ki je že pri 18 letih blestel, navduševal s potezami in ob Dragiću končal v peterki turnirja, ter naturaliziranega Anthonyja Randolpha, ki se je v izločilnih bojih izkazal za dodano vrednost v reprezentanci. Če se nekateri z makiavelijsko naturalizacijo, v slogu "cilj (beri medalja) opravičuje sredstva", ni strinjal, je Američan izpolnil, za kar je bil pripeljan – dati dodatno širino Sloveniji in ji pomagati osvojiti kolajno. Klemen Prepelič je igral izjemno zrelo, Jaka Blažič je odlično odigral svojo vlogo predvsem v obrambi, kjer je bil izvrsten tudi Vlatko Čančar.Kokoškov je dal priložnost mladim in jim naložil veliko odgovornosti. Ob Čančarju jo je brez napake izkoristil Aleksej Nikolić, ki je menjal Dragića in v finalu v končnici tudi prevzel dirigentsko palico.

Najboljši turnir v karieri je odigral Gašper Vidmar, ki je dokazal, da ko je zdrav, spada med najboljše evropske centre. Edo Murić se je odlično boril na krilnem centru, kjer je s požrtvovalnostjo nadomestil centimetre, ki mu primanjkujejo za igranje na tem položaju. Ne smemo pozabiti njegovih potez v končnici četrtfinala. Žiga Dimec je po najboljših močeh opravljal svoje delo. Matic Rebec je igral najmanj, a ves čas bodril soigralce s klopi. Tudi Saša Zagorac ni bil deležen velike minutaže, a je zato pristavil pomemben delež k veliki zmagi nad Španijo, bil pa je eden glavnih, ki je skrbel za pozitivno atmosfero v slačilnici, kar je reprezentanco krasilo ves turnir.

Padli največji v Evropi
Slovenija je odigrala prvo in zadnjo tekmo prvenstva. Ogrela se je z zanesljivo zmago nad Poljsko, ki je do zadnjega bila v igri za napredovanje iz predtekmovalnega dela, nato v "revolveraškem" dvoboju utišala polno dvorano Hartwall Arena, ko je na kolena spravila Finsko, v šahovski košarki na krilih mladeničev preobrnila izid proti izkušeni Grčiji, se za zadnjo oviro v Helsinkih ogrela proti srčni Islandiji in kandidaturo za visoka mesta potrdila z visoko zmago nad Francijo oziroma, kot je ta dvoboj opisal španski selektor Sergio Scariolo, se je Slovenija brutalno znesla nad branilci brona. Prvo mesto v skupini A je za nagrado prineslo na papirju lažjega nasprotnika v osmini finala. Slovenija velikih težav z Ukrajino ni imela, zato pa jo je bistveno težje delo čakalo v četrtfinalu proti Latviji, ki je na prvenstvu igrala odlično. Slovenci so izvrstno začeli, a Latvija se je z izjemno peterko na čelu s Kristapsom Porzingisom vrnila in celo dobila prvi polčas. Toda v nadaljevanju je Slovenija prevzela pobudo in v – po besedah tujih novinarjev – eni najboljših tekem EuroBasketov do zdaj s 103:97 drugič v zgodovini napredovala v polfinale.

Ovira pred finalom je bila Španija, ki se je še pred časom zdela nepremostljiva, toda opogumljeni z zmagovalno miselnostjo in zavidljivo samozavestjo, oplemeniteno z imenitno kemijo v garderobi, je Slovenija vstopila v dvoboj nepremagljivih na turnirju. Dragić, Dončić in druščina so kralja spodnesli s prestola. "Slovenci igrajo najlepšo košarko na prvenstvu, moderno in hitro," so v en glas zatrjevali tuji predstavniki medijev. Tudi srbski selektor Aleksandar Đorđević, nekdaj sijajni košarkar, je vlogo favoritov namenil Sloveniji. Za končno krono je bilo treba premagati le Srbe. Tudi orli so v dvoboj vstopili samozavestni, toda naleteli so na preprosto previsoko oviro. Čeprav so izničili zaostanek in pred zadnjimi minutami, ko je Slovenija igrala brez Dragića in Dončića, povedli, so varovanci Kokoškova še enkrat več stopili skupaj, peterka Nikolić, Prepelič, Blažič, Randolph in Vidmar pa je z odliko opravila delo v dramatičnem zaključku.

Spodbuda za boljše delo z mladimi
Osvojena medalja prinaša svetlo luč na koncu tunela in spodbuden pogled v prihodnost. Naj bo oziroma kar mora biti rešitev slovenske košarke. To je priložnost, da Košarkarska zveza izplava iz nezavidljive finančne situacije in rdečih številk. Potrebovala je prav ta zgodovinski dosežek. Klubska košarka je že nekaj časa na zelo povprečni ravni, kar dokazujeta mednarodna veljava in finančne zmogljivosti klubov. Le Olimpija igra v evropskem tekmovanju, še to v tretjem rangu, in v Ligi ABA. Stik z mednarodno košarko je nujen, brez močne klubske pa tudi reprezentanca ne bo več dosegala takih rezultatov in tako razveseljevala množice športnih navdušencev. Največji kritiki jadranskega regionalnega tekmovanja so dobili potrditev moči te lige, saj je v finalu od 24 košarkarjev kar 21 igralo to tekmovanje, osem še v minuli sezoni.

Še pomembnejši faktor košarkarske prihodnosti pa je delo z mladimi, ki je v zadnjih letih v Sloveniji milo rečeno skrb vzbujajoče. V slovenski klubih se že nekaj časa ne dela dovolj uspešno. Mladi talenti priložnosti že zelo zgodaj iščejo v tujini, kot sta letos odšla Žiga Samar in Dan Duščak v Real Madrid. Tudi na primer nosilec reprezentance U16 Rok Radović se kali v tujini, in sicer v Zagrebu. Omenjena kategorija je edina obstala v prvi diviziji, skrb vzbujajoč pa je izpad selekcij U20 in U18. Vendarle so mlajši člani igrali precej oslabljeni. Z Dončićem, Čančarjem, "izgubljenim" Blažem Mesičkom, Gabrom Ožegovićem in Luko Kraljevićem bi se nedvomno borila za zlato, Dončić pa bi lahko nastopil tudi še v mladinski reprezentanci. Tudi trije mladeniči, ki so v članski izbrani vrsti odigrali pomembne vloge pri kovanju odličja, Dončić, Čančar in Nikolić, so že kot najstniki zapustili domovino. Medtem ko je Čančar odšel z 19 leti v Srbijo, pa sta druga dva odšla bistveno prej.

Slovenska košarka je to potrebovala. Že medalja je bila imeniten uspeh, toda po takšni igri in preboju v finale je bila priložnost res prevelika. Zdaj ali nikoli, bi lahko rekli. Košarkarji so dosegli največji uspeh v bogati zgodovini slovenskega športa. Zdaj mora slovenska košarka na tem graditi. Boljšega vetra v jadra si ne bi mogli želeti. Graditi morajo na zvezi in v klubih, za prihodnost, da bo lahko še kdaj 7.000 Slovencev romalo v kakšno evropsko mesto in reprezentanci nudilo takšno spodbudo. Prvenstvo je bilo popolno, za oceno pet oziroma univerzitetno deset, vendar naj bo ta zlata kolajna res za vzpon in rešitev slovenske košarke.

Dragić se bo odločil, ko bo glava hladna
Kokoškov: Zmagovalce posnemajo vsi
Mediji po svetu: Čudežni Dragić torpediral Srbe