Kaj je nekdanjega reprezentanta najbolj fasciniralo? "V tem športu, v katerem pomembno vlogo igrajo menedžerji in statistike, takšnega otroškega veselja, kot ga je bilo opaziti v slovenski igri, zlepa ne vidiš. Ves turnir je Slovenija prevladovala, zmaga niti enkrat ni bila vprašljiva. Goran Dragić je tako izstopal kot nekoč Dražen Petrović ali Saša Đorđević. Uspelo mu je mobilizirati narod, vsi igralci so mu verjeli. To se v evropski košarki dogaja na 20 let. Vse to prijateljstvo, nepopustljiva borba, bratstvo igralcev, to šteje več kot vse pogodbe. Navijači to znajo ceniti, košarkarji so dali navdih vsej državi, ki je morda bolj kot uspeha lačna pristnih odnosov. Pogrešamo dobre zgodbe, da še bolj držimo skupaj. V vse mulce, ki zdaj začenjajo trenirati košarko, se bo ta uspeh zapisal, kot se je tisti leta 1970, ko je Jugoslavija z Ivom Daneuom v Ljubljani postala svetovni prvak."

Slabi spomini: ko tudi pet zmag v predtekmovanju ne pomeni nič
Je Marko Milić kdaj podvomil, da bo Slovenija tudi tokrat ostala brez medalje? "Nočeš biti negativec, a vendarle veš, da pet zmag v predtekmovanju še nič ne pomeni. Veš, kako trofejni so Španci in kakšna imena imajo, a tudi veš, da je njihova krivulja že obrnjena navzdol. Slovenci so bili medtem lačni uspehov, bili so v neverjetnem naletu in verjel sem, da bodo lahko premagali Španijo. A da bo 20 točk razlike in da si bosta brata Gasol že štiri minute pred koncem odvezala vezalke, tega ne bi verjel v najbolj norih sanjah. Morda je bila še težja tekma z Latvijo, ki je po mojem mnenju trenutno še močnejša kot Španija. Ko je Slovenija dobila to tekmo, sem rekel: zdaj je vse je mogoče. Ko so na tekmah na izpadanje dosegali po 100 točk, se nisem več bal. A med finalom sem bil vseeno nervozen in sem moral zamenjati preznojeno majico."

Nachbar upal, da gre Dragić v finišu na klop
Boštjan Nachbar poudarja vrline Igorja Kokoškova in njegovih pomočnikov. "Bili so trenutki v finalu, ko se je Slovencem ustavilo, a so na tem prvenstvu vedno znali pravilno odreagirati. Kokoškov je tudi v finalu mirno vodil tekmo, na koncu so bili na parketu igralci, ki znajo igrati dobro obrambo in ne bi kar tako pustili Srbom, da se razletijo. V napadu so v pravem trenutku našli prave rešitve. Ko sem videl Gogija, kako ga grabijo krči, sem kolegu rekel: Upam, da ga Kokoškov potegne iz igre. Slutil sem, da z njim tekme ne bi mogli dobiti, a izkazalo se je, da lahko uspešno končamo tudi brez kapetana." Nachbar še opozarja, kako izjemno je turnir odigrala tudi Srbija. "Pogovarjal sem se z Igorjem Rakočevićem (nekdanjim srbskim reprezentantom). Manjkalo je osem igralcev, a so vseeno prišli v finale. Veliko spoštovanje do te ekipe, predstavljajte si Slovence brez osmih standardnih igralcev. Nam se je vse poklopilo, tudi poškodb ni bilo, če odštejemo Dončićevo v finalu."

Do 1. avgusta v igri, da spet obleče reprezentančni dres
Nachbar je bil letos resen kandidat, da ga Igor Kokoškov uvrsti na seznam igralcev, zato nas je zanimalo, ali mu je zelo žal, da ni dobil te medalje. "Seveda si kot igralec želiš zmagati na evropskem prvenstvu, v Evroligi ali v Ligi NBA. Še 1. avgusta sva bila s Kokoškovom na zvezi, a se je moja poškodba preveč zavlekla, da bi se lahko pridružil. Po treh mesecih bi bil ogromen podvig, če bi mi uspelo, a tveganje je bilo zaradi mojega zdravja preveliko in s Kokoškovom sva se odločila, da me ne bo zraven. Lažje mi je, ker vem, da je bila kriva višja sila, smo pa res bili zelo blizu, da se priključim." Nachbar pravi, da finalne tekme ni doživljal preveč čustveno: "Dokler sem bil na terenu, je bilo tako, zdaj pa spremljam dokaj mirno in poskušam bolj z distance gledati na vse."

V normalnem slogu igre ni nemogočih trojk
O tem, ali so v finalu sploh bili trenutki, ko je bilo slovensko zmagoslavje ogroženo, smo se pogovarjali z Urošem Slokarjem: "Ne. Ves čas sem verjel, da bodo zmagali. Da so se Srbi vrnili, je bil le neki njihov zadnji potisk, saj so se preveč iztrošili, da so prišli do te točke. Vso tekmo so Slovenci igrali tako, da ni bilo dvoma, kdo bo okronan z zlatom, sploh če pomislim na igro in energijo, ki jo je prikazal Goran Dragić. Že v polfinalu proti Španiji je zadeval trojke iz nemogočih položajev, in to je tista energija, ki je prej ni bilo. V normalnem slogu igre tega ni, a ko se to zgodi, dobi ekipa neki zagon, posebno energijo. V finalu je Goran vse to le še nadgradil. Ni dvoma, da je trenutno najboljši evropski igralec in v evropski košarki ni osebe, ki se s tem ne bi strinjala."

Glavna prednost: ekipa je imela enega vodjo
V čem je po mnenju Uroša Slokarja ta reprezentanca drugačna od prejšnjih? "Njena izjemna prednost je predvsem v eni stvari: imela je enega vodjo, drugi pa so vedeli, kje jim je mesto. Pomembno je bilo, da ni bilo pritiska na njih. Tako je bilo vedno tudi pri drugih uspešnih reprezentancah. Me je pa pozitivno presenetil Vidmar in v finalu Prepelič. Meti, ki so bili včasih nerezonski, so šli noter. In seveda Dončić. Vsi vedo, kako lepo je pri 18 letih igrati na takšen način, a jaz gledam drugače. Nihče ne vpraša, koliko si star, nihče ne reče: lahko greš v prodor, ker si star 18 ... Igra na ravni, kot da ima 10 let Evrolige. Tudi s Samom Udrihom sva se pogovarjala in je opazil, da je fascinantno, da igra tako umirjeno kot nekdo z več leti izkušenj. Če bo tako nadaljeval, bo lahko celo nadgradil delo Gorana Dragića. Izjemen je tudi za evropsko košarko, ki je 20 let iskala takšnega igralca."

Vragolije na igrišču
Matjaž Smodiš je v pogovoru za Val 202 ocenil, da je Slovenija enostavno igrala drugačno košarko: "Ne igramo tako šablonsko, ne igramo počasi, morda tudi zato, ker nimamo toliko kakovostnih visokih igralcev, ki bi lahko igrali s hrbtom proti košu." O gonilni sili ekipe ni dvoma: "Goran je na ravni, ko mu uspe narediti soigralce boljše. Že sama njegova pojava na igrišču, da se nasmeji, te potreplja, da doseže koš, vse to je dvigovalo ekipo in reprezentanca je rasla iz tekme v tekmo. Rasla je samozavest, odstotek meta se je dvigal in Goran je glavni razlog za to. Zadnji kanček v mozaiku je selektor Igor Kokoškov. Sistem, ki ga je postavil, je pisan na kožo Goranu in Luki. V dveh letih mu je uspelo sestaviti poezijo in vsak s ponosom gleda, kaj se dogaja. Najbolj me je navduševalo, da so zganjali vragolije na igrišču, metanje na parket za izgubljene žoge pa je le odraz stanja v reprezentanci. Smo na vrhu Evrope in smo ponosni!"

Končno zadovoljni s sojenjem
Kaj pa sojenje v finalu? Srbi so imeli precej pripomb. Kaj meni nekdanji reprezentant in selektor Jure Zdovc? "Takoj po tekmi sem rekel, da bodo nekateri glasni. V Atenah ima v torek Duda Ivković poslovilno tekmo, povabil je igralce iz prejšnjih generacij. Če mi bo kdo kaj rekel, bom odvrnil: 'Vidite, kako to zgleda.' Končno je imela Slovenija dobro, pošteno sojenje. Fantje so si to zaslužili." Zdovc je v izjavi za MMC priznal, da je zelo čustveno doživljal izjemen uspeh: "Ko sem dobival SMS-je, so mi prišle solze v oči. Zelo sem emocionalen. Ne moreš mimo tega, bil sem del tega. Leta 2009 nam žal ni uspelo priti v finale, zdaj pa ne le da smo prvaki, ampak smo še Srbom pokazali, kako se igra košarka." Ker je Zdovc igral z Draženom Petrovićem, nas je zanimala še primerjava Petrović-Dragić. "Te primerjave so nesmiselne. V drugih časih smo. Absolutno pa je Goran zasluženo MVP. Bil je tisti, ki je vlekel celotno ekipo, na parketu in zunaj."