Grego Fučka je v teh dneh v Kranju na obisku pri družini, sicer pa živi v Bologni. Foto: MMC RTV SLO
Grego Fučka je v teh dneh v Kranju na obisku pri družini, sicer pa živi v Bologni. Foto: MMC RTV SLO
Grego Fučka
Fučka je bil med gledalci na pripravljalni tekmi v Bonifiki, ko sta se pomerila Slovenija in Italija. Foto: Vladimir Nikolič
Gregor Fučka
Leta 1999 je Italija drugič postala evropski prvak. Prvič ji je izjemen dosežek uspel leta 1983. Foto: Reuters

Jaz sem imel srečo, da sem od mladih nog delal s trenerji, ki so se mi ves čas posvečali. Tako je bilo že v Kranju pri Triglavu, pa potem pri Olimpiji z Zmagom Sagadinom in kasneje z Bošo Tanjevićem. Kasneje sem delal s Pinom Grdovićem, s katerim sva delala na individualni tehniki.

Gregor Fučka
Leta 1999 so bili ob Fučki v prvo peterko turnirja uvrščeni še Italijana Carlotn Myers in Andrea Meneghin, Jugoslovan Dejan Bodiroga ter Španec Alberto Herreros. Foto: Reuters
Gregor Fučka
Fučka je bil v peterki EuroBasketa tudi leta 1997, ko je Jugoslavija v finalu Italijo premagala z 61:49. Tedaj so bili v najboljši postavi še Izraelec Oded Katash, Jugoslovan Predrag Danilović, Rus Mihail Mihajlov in Litovec Arturas Karnišovas (na sliki). MVP turnirja je bil Aleksandar Đorđević. Foto: EPA
Gregor Fučka
V Franciji je Italija v izločilnih bojih najprej izločila Rusijo (102:79), v polfinalu je bila z 71:62 bojša od Jugoslavije, v finalu pa s 64:56 od Španije. V finalu je Fučka dosegel 10 točk in 10 skokov. Foto: Reuters

Dve leti prej smo bili blizu, a Jugoslavija nas je premagala. Vedno je bila izjemno močna. V Parizu smo premagali sijajno ekipo, z Divcem, Bodirogo, Danilovićem … Z Jugoslavijo smo vedno dobro igrali, vemo pa, kakšni igralci so igrali za to reprezentanco. Njihova kakovost je bila neverjetna. Izgubiti proti taki reprezentanci ni tragedija.

Gregor Fučka
Leta 2000 je dobil tudi nagrado Mister Europa za najboljšega košarkarja na stari celini. Foto: Reuters
Gregor Fučka
Bolonjska kluba sta danes bledi senci nekdanje slave in v veliki krizi, včasih pa sta bila oba v evropskem vrhu. Na sliki na derbiju dvoboj Fučke, ki je igral za Fortitudo, in Raša Nesterovića, ki je nosil dres Virtusa. Foto: Reuters
Gregor Fučka
Leta 2003 je bil Fučka eden izmed ključnih mož prvega pohoda Barcelone na evropski vrh. Foto: EPA

Glede Barcelone ni bilo veliko razmišljanja, preden sem sprejel. V igri je bila tudi Tau Ceramica, ampak ko je zanimanje pokazala Barcelona, nisem veliko premišljeval. Tam sem ostal štiri leta. Osvojili smo vse. Imeli smo sijajno ekipo z vrhunskimi igralci. Prvič smo v klubski zgodovini postali evropski prvaki, obenem smo v tisti sezoni osvojili tudi trojček lovorik, ko smo bili tudi državni in pokalni prvaki. Final Four smo igrali doma, kar je bil še dodaten pritisk.

Gregor Fučka
Z Barcelono je leta 2003 osvojil Evroligo in temu dodal še naslov španskega prvaka ter kraljevi pokal. Tedaj je Barca imela izjemno ekipo, ki jo je vodil Svetislav Pešić, igrali pa so Dejan Bodiroga, Juan Carlos Navarro, Šarunas Jasikevičius, Rodrigo de la Fuente, Anderson Varejao, Roberto Duenas … Foto: EPA
Gregor Fučka
Z Italijo je torej postal evropski prvak in podprvak. Z Barcelono je osvojil Evroligo, špansko prvenstvo in pokal, z Girono Eurocup, z Olimpio in Fortitudom pa italijansko prvenstvo in pokal. Foto: EPA
Gregor Fučka
Iz Triglava se je leta 1988 preselil v Ljubljano k Oimpiji, kjer je ostal dve leti. Nato je odšel v Trst, po štirih letih pa se je preselil k milanski Olimpii, kjer je ostal do leta 1997. Nato je pet let igral za bolonjski Fortitudo, nato pa štiri leta za Barcelono. Naslednjo sezono je zaigral za Girono, v Italijo pa se je vrnil k rimskemu Virtusu, kjer je ostal eno leto. Eno sezono je igral še za Fortitudo, kariero pa končal pri Pistoii. Foto: EPA

Takrat je bil ravno tisti prehod med Jugoslavijo in Slovenijo. Bil sem v mladi jugoslovanski reprezentanci, zaradi težav s hrbtom pa nisem šel na prvenstvo. Če bi takrat zaigral za izbrano vrsto, potem ne bi imel možnosti za Italijo in bi potem za Slovenijo. Potem me niso poklicali, me je pa italijanska. To je bil sklop okoliščin. Tudi ko sem igral v Italiji, čeprav nisem igral za slovensko reprezentanco, sem se počutil Slovenca. Vedno sem govoril, da sem zamejski Slovenec in tako so tudi gledali name v Italiji.

Gregor Fučka
Ko se je vračal v Ljubljano, ga je tivolsko občinstvo vedno izžvižgalo in zmerljalo. Foto: EPA
Gregor Fučka
V Ljubljani je gostoval že z Milanom, kasneje tudi z Barcelono ... Foto: Reuters
Gregor Fučka
... in vmes s Fortitudom. Foto: Reuters

Tedaj je bil zaključek EuroBasketa v Franciji, kjer bo prvak okronan tudi letos. Leta 1999 je Italija drugič postala evropski prvak, za najkoristnejšega posameznika turnirja pa je bil izbran sijajni Fučka. Kot obetaven mladenič je prek Olimpije odšel v Italijo, kjer je dobil državljanstvo in nato tudi zaigral za reprezentanco.

Fučko, ki je v bogati karieri z Barcelono osvojil tudi Evroligo, je kljub 215 centimetrom krasila izjemna tehnika, gibljivost in pregled nad igro. Po koncu bogate kariere se je podal v trenerske vode in zdaj skrbi za individualno pripravo mladih košarkarjev. Danes 44-letni Kranjčan živi v Bologni, intervju z njim pa smo opravili v rodnem mestu, kamor poleti pogosto zahaja.


Pred štirimi leti ste končali kariero. Kaj zdaj počnete?
Sem trener in delamo z mladimi košarkarji. Delamo z vsemi tipi igralcev. Spremljamo te igralce in potem tudi organiziramo različne kampe. Poudarek pa je na individualni tehniki. Na to sem osredotočen.

Kaj pogrešate tekmovalni ritem in igrišče? Razmišljate morda, da bi se preizkusili v vlogi trenerja kakšne ekipe?
Tudi to lahko. Ne zapiram vrat. Razmišljam tudi o tej možnosti. Neposredno pa niti ne pogrešam igranja. Trenutno delo me veseli in res bi rad pomagal v razvoju teh igralcev, predvsem mladih. Rad bi nekaj prispeval k evropski košarki, ki je nedvomno v kar veliki krizi. To je vidno v Sloveniji, v Italiji in recimo tudi v Španiji, kar spremljam podrobneje. Kriza je kar velika in rad bi pomagal.

Ste delali tudi s slovenskimi košarkarji?
Delali smo tudi s slovenskimi igralci. Mislim, da imamo glede na velikost, saj je Slovenija res majhna, veliko nadarjenih igralcev, ki imajo možnost, da postanejo vrhunski košarkarji. Iz tako majhne Slovenije je prišlo veliko število kakovostnih košarkarjev.

Kaj pa je bila vaša skrivnost, da vam je uspelo igrati do 40. leta?
Skrivnost ni v drugem kot v treningu in želji, da se vsak dan naučiš nekaj novega in se izboljšaš. Veliki igralci, ki so nekaj dosegli in igrajo do 35. ali 40. leta, so tisti, ki zares investirajo vase in trenirajo brez prestanka. Če se ustaviš, je konec. Vedno je treba investirati vase. Jaz sem ves čas treniral, tudi poleti. Imel sem svojega trenerja, ki me je ves čas spremljal. Res sem se posvetil tudi zdravju. Imel sem na primer določene diete. Ves čas sam skrbel, da sem bil v najboljši fizični formi.

Verjetno ste tako delali skozi vso kariero.
Ja, ves čas. Recimo od 25. leta naprej sem bil tako pozoren nase. Bi rekel, da to danes košarkarjem manjka. Zato se tudi posvečam individualnemu treningu, ker je za igralce res zelo pomemben. Ne le za mlade, saj vemo, da je baza vsega tehnika, ampak tudi za starejše. Jaz sem imel srečo, da sem od mladih nog delal s trenerji, ki so se mi ves čas posvečali. Tako je bilo že v Kranju pri Triglavu, pa potem pri Olimpiji z Zmagom Sagadinom in pozneje z Bošo Tanjevićem. Kasneje sem sodeloval s Pinom Grdovićem, s katerim sva izboljševala individualno tehniko. Postal je moj trener, ki me je ves čas spremljal. Trenirali smo tudi poleti, ko ni bilo treningov z ekipo. Res sem se posvečal sebi in izboljšanju tehnike.

Vas je Pino Grdović popeljal v trenerske vode?
Sam sem se odločil za to pot, ker me res veseli. Veliko sem se naučil od teh velikih trenerjev, s katerimi sem delal. Grdović je eden najboljših trenerjev, kar se tiče dela za individualno tehniko. Potem so tu Tanjević, Pešić … Srečo sem imel, da sem delal s tako izjemnimi trenerji in od njih sem se ogromno naučil. Trenerski posel je popolnoma drugačen kot igralski. Ves čas se je treba učiti in se mu vsak dan popolnoma posvečati, če želiš biti na vrhunski ravni, da lahko to potem preneseš na igralce.

Ko omenjate individualno tehniko. Vi ste visoki 215 centimetrov in malo igralcev je bilo s tako višino tako gibljivih, s takim pregledom in tehniko. Ste vso kariero posvečali tehniki tako pozornost?
Kot sem rekel, talenti so, fantov, ki bi radi postali košarkarji, je veliko. Dovolj jih je v Sloveniji, Italiji, Španiji … Res pa je, da imajo manj možnosti napredovanja. Ko se manj posveča tehniki, dobijo igralci tudi manj možnosti za igranje. To je za tehniko zelo pomembno. Igralci se nimajo možnosti razviti skozi visoko raven košarke. Ni veliko trenerjev, ki bi lansirali in naredili mladega igralca. To je problem, saj se potem igralci ne razvijejo do najvišje ravni. Obenem igralci tudi zelo hitro odidejo. Tisti najboljši gredo hitro v Ligo NBA ali v tujino. To je škoda za košarko. Kar vidim v Italiji, mladi igralci tako rekoč nimajo možnosti za igranje v prvi ligi. To je velik problem. Reprezentanca se je zdaj dobro razvila, a v ligi ni veliko kakovostnih igralcev. Igrajo le tujci. Mislim, da je tudi v Sloveniji podoben problem. Košarka se lahko razvije le, da tem igralcem kakovostni trenerji dajo priložnost, da se razvijejo.

Verjetno ste bili že v mladosti med višjimi, a obenem v mlajših selekcijah verjetno niste igrali pod obročem.
Ne, igral sem večinoma na krilu. Imel sem trenerje, ki so to razumeli. To je zelo pomembno. Recimo Tanjević mi je dal takoj priložnost za igro. Bil sem še mulec, ko me je dal v prvo peterko v italijanski ligi. To se ne more pozabiti. Ni veliko trenerjev, ki bi to danes naredili. Mislim, da tudi nimajo možnosti, saj nad njimi visi pritisk rezultata. Obenem sem imel ob sebi tudi Grdovića, ki se je posvetil tehniki. Ne moreš igrati trojke, če nimaš tehnike za to. Gradiš tehniko in te pripelje do te ravni. Imel sem srečo, da sem imel trenerja, ki me je dal igrati, in trenerja, s katerim sem se uril v tehniki. Tanjević se je posvečal vsem stvarem. Takoj je videl, da lahko igram tudi zunaj in ne samo pod košem. Veliki trenerji to vidijo. Potem so v Trst pripeljali še Bodirogo, ki je delal podobno.

Letos bo evropsko prvenstvo v Franciji. Zadnjič je EuroBasket gostila leta 1999, ko je bilo vaše prvenstvo. Na naslov prvaka vas zagotovo vežejo lepi spomini, kajne?
Res so lepi spomini. Tedaj se je italijanska košarka začela res razvijati. Klubi so bili na vrhuncu. Močni so bili že prej, saj je bila košarka v Italiji ves čas na visoki ravni, a tista zmaga je bila zares ogromna spodbuda za razvoj in tudi za vse, kar prinese zraven, medije in podobno. Spomini so fantastični. Vodil nas je Tanjević, ki je vedel, kako vse postaviti, da nam kaj takega uspe.

Leta 1997 ste v Španiji klonili v finalu. Takrat je bila Jugoslavija premočna, v Franciji pa ste se ji oddolžili v polfinalu. Je bila tista zmaga še posebej sladka?
Dve leti prej smo bili blizu, a Jugoslavija nas je premagala. Vedno je bila izjemno močna. V Parizu smo premagali sijajno ekipo, z Divcem, Bodirogo, Danilovićem … Z Jugoslavijo smo vedno dobro igrali, vemo pa, kakšni igralci so igrali za to reprezentanco. Njihova kakovost je bila neverjetna. Izgubiti proti taki reprezentanci ni tragedija. Že igrati finale proti tako močnemu moštvu je lepo. Imeli smo pa tudi mi zelo kakovostno ekipo in izvrstnega selektorja. Tudi leta 1997 smo imeli sijajnega selektorja, ko nas je vodil Messina. Naši dosežki so bili res odlični.

Naslov se ne osvoji kar čez noč. Ste se s tistim porazom v finalu veliko naučili?
Ja, pot na vrh ni lahka. Treba je veliko izgubiti, preden kaj dobiš. Težka pot vodi do lovorike.

Na neki način je podobna zgodba Slovenije. Nikoli ni imela slabe ekipe, pa je potrebovala veliko časa, da je na primer prišla v izločilne boje in potem še dlje.
Se strinjam. Vedno pravim, da je Slovenija vedno imela zelo kakovostno ekipo. Vedno je imela možnosti za najvišja mesta, brez problema. Težava pa je bila, da se vsi igralci niso odzvali. Tudi zdaj jih veliko manjka. To je problem. Če je reprezentanca kompletna, je čisto drugače. Res pa je, da če nekdo ne želi, je bolje, da ostane doma, kot da pride proti svoji volji. Se pa da priložnost mladim, zakaj pa ne. Ti igralci bodo dali vse od sebe in potem morda naredili rezultat.

Ob evropskem naslovu leta 1999 ste prejeli nagrado za najkoristnejšega posameznika turnirja. Na tistem prvenstvu so igrali tudi legendarni košarkarji kot na primer Vlade Divac, Toni Kukoč, Arvyd Sabonis ... Koliko vam pomeni ta naziv?
Košarka je ekipni šport. Lahko je en igralec boljši kot drug, a vsak ima svojo vlogo v ekipi. Nobeden ni prišel do naziva najboljšega igralca, če ob sebi ni imel dobre ekipe. Ekipa ti da to možnost. Tako je bilo tudi z mano. Bili smo res prava ekipa. Lahko bi MVP postal tudi kdo drug. Rezultat se lahko naredi le z odličnim moštvom. Mi smo res igrali kot prava ekipa. To je ključno na takih tekmovanjih. Tudi če si po imenih malce slabši, je pomembno, da imaš pravo ekipo in se tako lahko naredi dober rezultat.

Tak primer je Srbija z lanskega prvenstva. Nihče ni pričakoval, da bodo prišli v finale. Niso imeli velikih zvezd. Imeli so odlične igralce, a ne na primer kova Bodiroga ali Danilović. Pomeni, da so res naredili pravo ekipo. To je prednost teh prvenstev, da se prave ekipe lahko povzpnejo zelo visoko. Seveda je ključen tudi trener. Glavna pa je ekipa. Če igralci res igrajo drug za drugega, to lahko naredi velik rezultat. Seveda mora biti kakovost, a košarka je ekipni šport. Tudi Jordan ni naslovov osvajal sam.

Ko vas je leta 1997 z reprezentanco vodil Ettore Messina, je bil tudi trener Virtusa, vi pa ste igrali za Fortitudo. Tedaj sta bila bolonjska kluba v samem evropskem vrhu. Kako se spominjate tistega rivalstva in izjemnih derbijev?
Še vedno mislim, da če ni močne košarke v Bologni, potem je tudi italijanska košarka na nižji ravni. Ta derbi za sabo prinese toliko ljudi in investicij. Vsak želi zmagati. Tudi drugi klubi potem investirajo in se dviga kakovost. Takrat je bilo to tekmovanje med Virtusom in Fortitudom, kar je pripeljalo italijansko košarko do najvišje ravni, res veliko. Tudi v reprezentanci je bilo ogrodje sestavljeno iz igralcev iz teh dveh klubov. Tudi drugi klubi so temu sledili. Bilo je recimo pet klubov, ki so bili zares kakovostni. Zato je bila italijanska košarka tam, kjer je bila. Zdaj je pa zelo padla.

Leta 2002 ste se podali v tujino. Je selitev v Barcelono pomenila nov izziv ali ste se odločili zaradi kakšnega drugega razloga?
Štiri leta sem bil v Bologni in ponudila se je možnost, da grem. V karieri nisem zamenjal veliko klubov, a takrat je bil to lep izziv. Glede Barcelone ni bilo veliko razmišljanja, preden sem sprejel. V igri je bila tudi Tau Ceramica, ampak ko je zanimanje pokazala Barcelona, nisem veliko premišljeval. Tam sem ostal štiri leta. Osvojili smo vse. Imeli smo sijajno ekipo z vrhunskimi igralci. Prvič smo v klubski zgodovini postali evropski prvaki, obenem smo v tisti sezoni osvojili tudi trojček lovorik, ko smo bili tudi državni in pokalni prvaki. Final Four smo igrali doma, kar je bil še dodaten pritisk.

Lahko postavite ta naslov evropskega klubskega prvaka ob bok slavju na EuroBasketu?
Zagotovo, saj je ta naslov bil tudi svojevrsten vrhunec. V isti razred sodi tudi prvi naslov italijanskega prvaka s Fortitudom, ker se tam prej ni nič osvojilo. To je bilo fantastično za ljudi, ki se ga radi spominjajo.

V Barceloni vas je vodil Svetislav Pešić. Njegov mentor je bil Bogdan Tanjević, ki je imel odločilen vpliv na vašo kariero. Se je pri Pešiću videlo, čigav učenec je bil?
Pešić in Tanjević izhajata iz istega okolja iz Sarajeva. Filozofija je podobna, a sta različna trenerja. Pešića postavljam tako kot Tanjevića med najboljše evropske trenerje. Pešića zelo spoštujem. Iz svojih igralcev potegne zares maksimum. Tudi zvezdnike zna dobro obravnavati in voditi. Takrat je v Barceloni delal vrhunsko. Poklical me je tudi v Girono, kjer sva tudi odlično sodelovala. Ima res velik občutek za košarko.

Kot ste dejali, ste šli potem še v Girono. Kot kaže, ste se v Kataloniji dobro počutili, v Gironi pa ste osvojili še Eurocup. Tudi to je bilo nekaj posebnega …
Takrat se mi je z Barcelono iztekla štiriletna pogodba in Pešić me je poklical v Girono. Takoj sem šel. Osvojili smo evropski pokal, kar je bil za Girono velik uspeh. Mislim, da bi, če bi nadaljevali, lahko naredili nekaj lepega. V enem letu je v relativno majhnem klubu težko narediti nekaj velikega. Če bi nam dali več časa, pa bi lahko naredili marsikaj. Takrat je za Girono igral tudi Marc Gasol.

Kako se spominjate Marca, ki je bil tedaj na začetku kariere, danes pa je morda celo najboljši center na svetu? Je on tako treniral, kot ste prej dejali, da je treba za vrhunsko raven?
Gasol je takrat naredil velik korak naprej. Marc je trdo treniral in vsak dan je želel napredovati. Vedel je, kje so njegove težave. Res se je posvetil. Glede baze je imel velik talent. Znal je z žogo in imel je odličen met. Ta talent je razvil na najvišjo raven. Talent, ki ga ima, je res redek.

Ko ste bili v Španiji, je ravno Liga ACB začela prevzemati primat Italiji. Kaj so bili ključni razlogi, da se je to zgodilo?
To je bil proces. V Italiji je začela padati košarka. V Španiji so bolj stavili na domače igralce, ki so se razvijali in postajali zvezde. Vedeli so, da jim morajo dajati možnost za igranje. Dobro so se spopadli s tem napadom tujcev, kar pa Italiji ni uspelo. Problem je bil tudi denar. Vse več je bilo tujcev in mladi igralci se niso več razvijali. Takrat je začela italijanska košarka padati.

Ko sta bila recimo dva tujca, drugi pa italijanski igralci ali pa iz drugih delov Evrope, je šlo. Ko pa je bilo pet ali več tujcev, pa je kakovost padla. Padla je kakovost tujcev. Ko si imel dva, sta bila to zares kakovostna košarkarja. Ko je bilo manj denarja, pa se je spremenilo. Tudi v Španiji je gospodarska kriza pustila posledice. Real in Barcelona sta zgodba zase, ker imata za sabo nogomet. Takega primera pa v Italiji ni. Vse pride od pokroviteljev in to se je zmanjšalo. Domači igralci nimajo več toliko možnosti za igranje. Oni so zagotavljali stalno kakovost, bili so dobri igralci, ki so dajali stabilnost košarki.

Mladi košarkarji se ves čas zgledujejo po starejših. Ste se tudi vi, ko ste začenjali?
Zelo mi je bil všeč Toni Kukoč. Ko sem bil mlajši, sem ga rad spremljal. Bil je igralec, ki si ga z užitkom gledal. Takrat smo se lahko zgledovali po velikih igralcih. V Jugoslaviji so bili vrhunski igralci in že v Sloveniji smo imeli za zgled izjemne posameznike. Ko sem bil pri Olimpiji, je bil recimo Zdovc neverjeten igralec. Lahko si se zgledoval po zvezdah in lahko smo veliko videli.

Ko ravno sediva v Kranju, vas na rodno mesto vežejo lepi spomini?
Vsak spomin na začetke je lep. Vedno, ko prideš domov, je lepo. V Kranju sem začel in rad se spominjam osnovne šole, igrišča pred njo, kjer sem igral … To je nekaj posebnega.

Tako kot Slovenija je bil svoj čas nekaj posebnega tudi Kranj, ki je kot malo mesto dal številne odlične košarkarje, zdaj pa je pogled na kranjsko košarko kar žalosten, saj mesto nima prvoligaša, kajne?
Seveda, Slovenija ima veliko možnosti, da izkoristi mlade igralce, ki imajo talent, in da se naredi dobra ekipa, kot je bila nekoč Olimpija. S tem dobijo mladi igralci možnost, da se razvijajo. Mislim, da se za to tudi dela, da bo Olimpija tisto, kar je bila, da bo igrala Evroligo in da bodo imeli slovenski košarkarji, preden gredo v tujino, možnost, da bodo prek Olimpije nekaj vrnili slovenski košarki. Da bodo taki pogoji, da bo Olimpija vrhunski klub, kjer se razvijajo igralci iz vse Slovenije in je klub na najvišji evropski ravni. To bi bila največja stvar za slovensko košarko.

To je žalostno. Velika mesta bi morala imeti urejeno košarkarsko okolje. Ne govorim samo za Slovenijo, tudi za Italijo in na primer Španijo. Velika mesta, ki seveda imajo tradicijo, bi morala imeti košarko in kakovostni mladinski pogon. Košarka se lahko razvija prek velikih mest. V manjših mestih je manj interesa. V Italiji je isti problem, ko so pomembnejša manjša mesta. To je tudi problem, kar zadeva medije in ne toliko sponzorjev, interesa … Velika mesta morajo imeti kakovostne klube. Ne, da se jemljejo in zapostavljajo manjša mesta, ki dobro delajo, ampak ključna so velika mesta.

Ko ste zapustili Kranj, pri Olimpiji niste ostali dolgo. Pa je vseeno tudi za vas predstavljala tako odskočno desko kot za nekatere druge igralce?
Seveda. Če si bil takrat zanimiv igralec, si moral iti prek Olimpije. Olimpija je takrat vzela vse najbolj obetavne košarkarje. Takrat je bila še Jugoslavija in so bili nekoliko drugačni časi. Olimpija je bila odskočna deska. Lahko te vidijo drugje, a veliko lažje je, če igraš v klubu, ki nastopa v močnih ligah, kot so na primer evropska tekmovanja in jadranska liga. To je osnova za mladega igralca. Težko se bo razvil, če ne igra na visoki ravni.

Kako da ste se tedaj potem odločili za odhod v Trst?
Odločil sem se na podlagi košarkarskega dela, ki je bil najpomembnejši zame. Tam je bil Tanjević in verjetno ne bi šel, če bi bil kdo drug trener. Tanjević mi je razložil, kaj pričakuje. Vedel sem, kakšen trener je in da daje priložnost mladim. Če bi imel možnost, da bi šel v kakšen drug italijanski ali pa recimo španski klub, ne bi šel. Vedel sem, da mi bo Tanjević dal možnost za igranje. Vse sem zgradil na tem. Vedel sem, da bo priložnost tudi pri Olimpiji, ko je bil prvi trener Sagadin. Tudi denarna ponudba je bila ob tem mikavna. Mesto ni bilo daleč, obenem se je v Trstu kot zamejski Slovenec rodil moj oče. Tako rekoč sem šel v domače okolje. Tam je bil moj stric, moje tete in stara mama. Imel sem možnosti za razvoj in tam sem dobro funkcioniral.

Kako pa je bilo, ko ste se nato vračali v Slovenijo v dresu Milana, Bologne in Barcelone na primer? Na tribunah je bilo kar burno.
Prvič je bilo malce nenavadno, potem pa se navadiš. Ni velika stvar. Žal ti je, ker nekateri mogoče tega ne razumejo. Ko igraš, potem tega ne slišiš več. Še vedno mislim, da sem naredil pravo potezo. Ni mi žal, to pa je najbolj pomembno. Da sem šel takrat v Italijo, je bila prava odločitev.

Ste bili zaradi žvižgov in skandiranj še bolj motivirani?
Ko igraš tekmo, veš, da jo moraš dobiti. To je zadostna motivacija. Da bi bil pa dodatno motiviran, ko sem igral proti Olimpiji in Sloveniji, pa še zdaleč ne.

Ste kdaj razmišljali, kako bi bilo, če bi igrali za Slovenijo?
Zagotovo. Če bi bili takrat drugačni pogoji, bi se to zgodilo. Takrat je bil ravno tisti prehod med Jugoslavijo in Slovenijo. Bil sem v mladi jugoslovanski reprezentanci, zaradi težav s hrbtom pa nisem šel na prvenstvo. Če bi takrat zaigral za izbrano vrsto, potem ne bi imel možnosti za Italijo in bi potem za Slovenijo. Potem me niso poklicali, me je pa italijanska. To je bil splet okoliščin. Tudi ko sem igral v Italiji, čeprav nisem igral za slovensko reprezentanco, sem vedno imel za Slovenca. Vedno sem govoril, da sem zamejski Slovenec in tako so tudi gledali name v Italiji, kjer je veliko zamejskih Slovencev. Rekli so mi Italo-Sloveno.

Vam je zaradi česar koli v karieri žal? Morda NBA?
Ni mi žal. Imel sem možnost, da grem v NBA. Na mizi sem imel štiriletno pogodbo s Clippersi, a sem se odločil, da ostanem v Bologni. Potem so me klicale še nekatere druge ekipe, pa nisem šel. Lahko bi, a mi ni žal.

Bi danes šli, če bi bila enaka možnost?
Mogoče je danes malo drugače in je več evropskih igralcev. Mogoče ja, mogoče pa tudi ne. Ne vem. Ni mi pa žal.

Če se ozreva še na letošnje prvenstvo. Italija že dolgo ni imela na papirju tako močne zasedbe. Kaj vi pričakujete?
Mislim, da ima odlično ekipo. Ima kakovostne posameznike, mogoče pa so malce šibkejši pod košem. Glede imen so zagotovo zelo močni. Imena pa ne pomenijo vse. Odvisno, kako se bodo vklopili v ekipo in kako bodo igrali. Če bo šlo, lahko naredijo dober izid.

Kako pa vidite Slovenijo?
Treba se je boriti. Vedno lahko narediš rezultat, četudi nimaš velikih imen. Treba je igrati trdo v obrambi. Košarka se je zelo izenačila in jo vsi igrajo. Vsak lahko preseneti vsakogar. Ni več avtsajderjev, ki jih vnaprej odpišeš. Lahko vsak preseneti. Lahko govorimo o velikih imenih, lahko pa o ekipah, ki nimajo takih imen, pa naredijo nekaj velikega. Zdovc je odličen trener in lahko se preseneti.

Že prej ste omenili Jureta Zdovca. Kako ste ga doživeli kot soigralca in kako ga zdaj, ko je postal trener?
Nisva dolgo igrala skupaj. Jaz sem takrat šele začenjal, on pa je bil že velik igralec. Spomnim se, da mi je on podal, ko sem dal za Olimpijo prvi koš v jugoslovanski ligi. Jure je bil vrhunski igralec, zdaj pa je tak tudi trener. Vesel sem, da ima on reprezentanco. Verjamem, da bo potegnil iz te ekipe maksimum. Se ne bojim, da mu to ne bi uspelo.

Tudi Italija se je spopadala s podobnimi težavami kot Slovenija, ko so številni košarkarji odpovedovali reprezentančne akcije zaradi različnih razlogov. Kako vi gledate na to?
Katera koli reprezentanca me je poklicala, sem vedno na to gledal kot na veliko čast. Čeprav, ko sem dopolnil toliko let, nisem več igral, saj sem se odločil za reprezentančni pokoj. Ko sem bil vpoklican, je bilo to zame vedno nekaj posebnega. Zagotovo je slabše poklicati nekoga, ki ne želi, in ga celo prisiliti v igro, kot tiste, ki želijo. V reprezentanci morajo igrati tisti, ki to hočejo.

Je reprezentanca torej obveza? Odgovornost?
Na reprezentanco ne gledam kot na obvezo, ampak vseeno mislim, da bi se košarkar, če ga pokličejo, moral odzvati. Če pa gledam kot trener, ga ne bi nikoli poklical, če noče igrati. Četudi je to moj najboljši igralec. Mislim, da če pride proti svoji volji, ne bo dal, kar bi moral dati. Igrati morajo tisti, ki so motivirani in hočejo dati maksimum za reprezentanco. Ekipa lahko naredi rezultat, zvezde oziroma tisti, ki mislijo, da so zvezde, pa se zelo težko ujamejo.

Jaz sem imel srečo, da sem od mladih nog delal s trenerji, ki so se mi ves čas posvečali. Tako je bilo že v Kranju pri Triglavu, pa potem pri Olimpiji z Zmagom Sagadinom in kasneje z Bošo Tanjevićem. Kasneje sem delal s Pinom Grdovićem, s katerim sva delala na individualni tehniki.

Dve leti prej smo bili blizu, a Jugoslavija nas je premagala. Vedno je bila izjemno močna. V Parizu smo premagali sijajno ekipo, z Divcem, Bodirogo, Danilovićem … Z Jugoslavijo smo vedno dobro igrali, vemo pa, kakšni igralci so igrali za to reprezentanco. Njihova kakovost je bila neverjetna. Izgubiti proti taki reprezentanci ni tragedija.

Glede Barcelone ni bilo veliko razmišljanja, preden sem sprejel. V igri je bila tudi Tau Ceramica, ampak ko je zanimanje pokazala Barcelona, nisem veliko premišljeval. Tam sem ostal štiri leta. Osvojili smo vse. Imeli smo sijajno ekipo z vrhunskimi igralci. Prvič smo v klubski zgodovini postali evropski prvaki, obenem smo v tisti sezoni osvojili tudi trojček lovorik, ko smo bili tudi državni in pokalni prvaki. Final Four smo igrali doma, kar je bil še dodaten pritisk.

Takrat je bil ravno tisti prehod med Jugoslavijo in Slovenijo. Bil sem v mladi jugoslovanski reprezentanci, zaradi težav s hrbtom pa nisem šel na prvenstvo. Če bi takrat zaigral za izbrano vrsto, potem ne bi imel možnosti za Italijo in bi potem za Slovenijo. Potem me niso poklicali, me je pa italijanska. To je bil sklop okoliščin. Tudi ko sem igral v Italiji, čeprav nisem igral za slovensko reprezentanco, sem se počutil Slovenca. Vedno sem govoril, da sem zamejski Slovenec in tako so tudi gledali name v Italiji.