V povprečju igra po 12 minut na tekmo in dosega po štiri točke. Foto: AP
V povprečju igra po 12 minut na tekmo in dosega po štiri točke. Foto: AP
Mario Hezonja
Mario Hezonja bo februarja dopolnil 21 let. Visok je 203 centimetre in praktično lahko igra na vseh treh zunanjih položajih. Foto: AP

Ko sem odhajal iz Zagreba, je zanimanje pokazalo nekaj klubov, a glavna sta bila Partizan in Barcelona. Nisem imel veliko časa za odločitev, bližala se je sezona, vmes so bila prvenstva, in treba se je bilo odločiti. Se mi pa zdi, da je težje, če si tujec v Evropi. Tu sicer nekoliko drugače gledajo na Evropejce in imajo predsodke, da niso tako dobri. Potem pa, recimo, omeniš Dražena Petrovića in cela dvorana utihne. Taki pač Američani so. Ko pokažeš svojo identiteto, kdo si in kaj znaš, potem pa popolnoma drugače gledajo nate.

Strelski rekord 12 točk je dosegel ob visokem porazu proti Clevelandu, ko je pokrival tudi LeBrona Jamesa. Foto: Reuters
Mario Hezonja
Dejal je, da na vsaki tekmi pozorno gleda vsakega vrhunskega posameznika v Ligi NBA in se skuša čim več naučiti iz njegove igre. Foto: AP

O Hezonji, 15. Hrvatu, ki je zaigral v NBA-ju, se že dolgo govori kot o enem največjih talentov evropske košarke v zadnjem času. Letos se je 20-letni Dalmatinec prijavil na naboru Lige NBA in petega po vrsti ga je izbral Orlando. Le Kristaps Porzingis, ki je zdaj član New Yorka, je bil od evropskih košarkarjev letos izbran prej, tudi v preteklosti pa ni bilo veliko igralcev stare celine, ki bi bili izbrani višje. V Ligi NBA so se časi spremenili, a še vedno so – tudi glede ne izkušnje – previdni z mladimi evropskimi košarkarji. Prvi izbor na naboru je bil na primer Andrea Bargnani, drugi Darko Miličić, peti pa Nikoloz Ckitišvili. Peta sta bila tudi Jonas Valančiunas in Ricky Rubio, od vseh Evropejcev, ki so bili visoko na naboru, pa je najboljšo kariero naredil Pau Gasol, tretji izbor drafta.

Tako so bili zelo skeptični navijači New Yorka s Porzingisom, a je Latvijec za zdaj upravičil pričakovanja. Na drugi strani pa se na Floridi Hezonja še ni najbolje znašel. Hrvaški košarkar je bil pred naborom označen za najboljše krilo letošnje generacije, dobro je igral tudi v poletni ligi, a zdaj med sezono mu Scott Skiles v povprečju namenja le nekaj minut. "Nedvomno je tu vse popolnoma drugače kot v Evropi. Vsaka malenkost je drugačna kot pri nas. Prej se navadiš na vse skupaj, lažje ti je," je v pogovoru z MMC dejal Hezonja.

Izkušnja z Barcelono ga je veliko naučila
Kot pravijo številni strokovnjaki, čaka Hezonjo s prilagajanjem na novo raven košarke še veliko dela. Po njihovih besedah mora dozoreti in na igrišču postati zrelejši ter pametnejši. Trenutno izkuša, kar so v preteklosti že številni obetavni evropski košarkarji, ko v prvi sezoni niso veliko igrali, a kot pravi, se je s težko situacijo srečal že v Barceloni in se zato s trenutnim položajem lažje sooča: "Po izkušnji v Barceloni sem sem prišel brez pričakovanj. Dejansko nisem pričakoval nič. Če igraš celo tekmo ali pa nič, odločilno je delo. Treba je trdo delati in napredovati, nato pa na najboljši način pomagati ekipi. Samo to šteje."

Pri Barci je na nekaj tekmah dokazal svoj nesporno veliki talent in razkošno znanje. Dokazal je, da je lahko nosilec igre v evroligaški ekipi, a ga je po pozdravljenih poškodbah izkušenih igralcev Xavi Pascual nato znova posadil na klop: "Igral sem na primer eno tekmo zelo veliko in tudi dobro, nato pa na naslednji sploh nisem stopil na parket. A to ni vplivalo na moje delo. Tudi ko nisem igral, sem bil naslednji dan znova prvi na treningu. Rekli so, ti si najmlajši in tvoj trenutek bo še prišel. Zavedam se, da je Barcelona zmagovalna ekipa in samo zmage štejejo, tako pa je potem kdaj manj priložnosti za mlajše košarkarje, a je bilo vseeno težko."

S pritiskom se ne obremenjuje
Odločitev o odhodu v Ligo NBA ni bila težka, edino, kar ga je mučilo, je bilo to, da Evrope ni zapustil z evroligaškim naslovom: "Lahko rečemo, da je to velik korak, a kakor za koga. Pri meni vse poteka po načrtu. Ni mi bilo težko reči, da grem, saj bi šel v NBA najraje že, ko sem bil star 18 let, ampak je bilo težko dejansko sprejeti odločitev, še posebej, ker mi v Evropi ni uspelo osvojiti vsega. Jaz sem tak, da želim dokončati zgodbo. Tako je bilo tudi pred prihodom k Barceloni. Dokler nisem v mlajših selekcijah z Zagrebom osvojil vsega, nisem želel oditi. To je bil dejansko edini problem pred odhodom v ZDA, da z Barco nisem postal evropski prvak."

V ZDA ves čas delajo primerjave med zdajšnjimi košarkarji in igralci iz preteklosti, ki so pustili velik pečat. Temu se ni izognil niti Hezonja, ki so ga začeli primerjati z velikim Draženom Petrovićem. S tem se mladenič ne obremenjuje, kot se tudi ne s pritiskom, ki ga prinaša visok izbor na naboru. Ves čas le poudarja trdo delo in disciplino: "Seveda nekaj je, a ne čutim pritiska. Nisem bil na naboru, morda tudi zato tega ne čutim. Sicer pa se nikoli ne obremenjujem s pritiskom in si ga tudi ne postavljam. Imam svoje cilje v karieri, na vsaki tekmi in v življenju, a s pritiskom se ne obremenjujem."

Hrvaški upi položeni vanj in v Šarića
Ko so ga novinarji v Orlandu vprašali, ali ima težave, ko ga je Skiles postavil na položaj ena, in ne na tri, je le odgovoril, da je bila v mlajših kategorijah njegov primarni položaj organizator igre in da se bo zdaj navadil tudi na takšno igranje. V napadu je izjemno raznovrsten, imeniten strelec z razdalje, obenem pa tudi izjemno atraktiven in napade lahko končuje s silovitimi zabijanji. A ima tudi nekaj pomanjkljivosti. V obrambi ima še veliko prostora za napredek in tudi v napadu, kjer je selekcija meta večkrat nekoliko nespametna.

Hezonja je blestel v vseh mlajših selekcijah in že zelo zgodaj opozoril nase. Že dolgo se govori o navezi Hezonja – Dario Šarić, ki ju primerjajo z najboljšimi nekdanjimi hrvaškimi košarkarji in ki naj bi znova popeljala hrvaško reprezentanco v evropski vrh. S Šarićem, ki je leto dni starejši, sta igrala skupaj tudi v Zagrebu: "Med sezono nisva veliko v stiku, a najin odnos je perfekten. Od malih nog igrava skupaj in na parketu nama sploh ni treba govoriti. Čutiva se. Sodelovanje z njim je bilo vedno izvrstno in tako bo tudi v prihodnosti."

Treba se bo dogovoriti, kaj bo z reprezentanco
Hezonja, ki mu očitajo, da je v svojih izjavah včasih nekoliko aroganten, je odkrito spregovoril tudi o hrvaški reprezentanci: "Emocionalno je bilo igrati proti vam, Slovencem, a ko je bila prazna dvorana na drugih tekmah, se mi zdi, da je bila sramota. Sramota za organizatorje in tudi za nas, ker smo tako igrali. V Zagrebu sicer nismo igrali slabo, v Franciji pa potem pod vsako kritiko. To ni bilo to. Take tekme se ne smejo zgoditi. To je najpomembnejša tekma na prvenstvu, mi pa smo bili na njej najslabši. Sicer pa so mi najprej odsvetovali, da igram. Imel sem težave s prstom in selektor je rekel, naj se sam odločim, ali bom igral. Za svojo državo bom enostavno vedno igral in sem šel tudi preko poškodbe."

Prihaja generacija izjemno nadarjenih hrvaški košarkarjev. Eno izmed glavnih imen naslednjega nabora bi bil lahko Dragan Bender, o katerem se govori s samimi superlativi. Prihodnost se zdi svetla, a po besedah Hezonje so potrebne spremembe. Pri teh, kot pravi, bosta glavno besedo imela s Šarićem: "Nisem razočaran, vem pa, kako bo v prihodnosti. To vam lahko rečem, da takoj napišete, da bo vsem jasno. Imamo nadarjene košarkarje in vsi bodo v reprezentanci, to zagotavljam, a se je treba dogovoriti, kako bo. Tu mislim na naju z Dariom, mogoče še na koga, a so številni končali kariero. Roko, Ante, Krunoslav ... vsi so šli. Brez njih je večina odvisno od naju. Kot pravim, ni me presenetilo, kako je bilo letos, a vem, da nas bo v prihodnosti nekaj odločalo o vsem. Kdo bo počel kaj, kako in na kakšen način bo vse potekalo. Okoli nas je preveč "dušebrižnikov", ki jih ne potrebujemo."

Iz Orlanda

Ko sem odhajal iz Zagreba, je zanimanje pokazalo nekaj klubov, a glavna sta bila Partizan in Barcelona. Nisem imel veliko časa za odločitev, bližala se je sezona, vmes so bila prvenstva, in treba se je bilo odločiti. Se mi pa zdi, da je težje, če si tujec v Evropi. Tu sicer nekoliko drugače gledajo na Evropejce in imajo predsodke, da niso tako dobri. Potem pa, recimo, omeniš Dražena Petrovića in cela dvorana utihne. Taki pač Američani so. Ko pokažeš svojo identiteto, kdo si in kaj znaš, potem pa popolnoma drugače gledajo nate.