Luka Dončić je že v mlajših selekcijah igral s starejšimi od sebe in pobiral nagrade. Tako je tudi zdaj, ko je med člani. Letos je postal že MVP rednega dela in Final Foura Evrolige, hkrati pa je bil tudi izbran za najkoristnejšega posameznika španske Lige ACB. Foto: EPA
Luka Dončić je že v mlajših selekcijah igral s starejšimi od sebe in pobiral nagrade. Tako je tudi zdaj, ko je med člani. Letos je postal že MVP rednega dela in Final Foura Evrolige, hkrati pa je bil tudi izbran za najkoristnejšega posameznika španske Lige ACB. Foto: EPA
Dončić je bil nosilec igre Reala, ko je osvojil Evroligo in večkrat je letos dokazal, da je čas za nov korak v karieri - odhod v Ligo NBA. Foto: Reuters
Džanan Musa naj bi bil za Dončićem drugi Evropejec, ki bo izbran na letošnjem naboru. Foto: Cedevita/Marin Šušić
Na naboru bo tudi košarkar iz slovenskega prvenstva, Olimpijin Issuf Sanon. Foto: www.alesfevzer.com
Andrea Bargnani
Andrea Bargnani je edini Evropejec, ki je bil na naboru izbrani prvi, leta 2006 ga je izbral Toronto. Foto: Reuters

Sicer je bolj kot ne jasno, da bo prvi izbor četrtkovega nabora Deandre Ayton, ki bo po šolanju na univerzi Arizona ostal v tej zvezni državi in zaigral za Phoenix Suns, kjer je trener nekdanji slovenski selektor Igor Kokoškov, a izrazitih favoritov za najvišja, kot so sicer na draftih po navadi en, dva ali trije igralci, tokrat ni oziroma je krog bistveno širši. Med ta imena sodi tudi Dončić, ki pa je z naskokom najvišje postavljeni evropski košarkar.

Za izjemno nadarjenega Ljubljančana, ki je letos dopolnil 19 let, zdaj tudi že strokovnjaki v ZDA pravijo, da tako kompleten košarkar pri teh letih iz Evrope v NBA še ni prišel. Če kdo temu oporeka, pa je jasno, da še ni bilo evropskega najstnika, ki bi na vrata največjega košarkarskega odra trkal s tako popotnico. Odhajali so že izjemni evropski talenti, a še nihče kot prvak Evrolige, MVP rednega dela in Final Foura ter vzhajajoča zvezda najmočnejšega evropskega klubskega tekmovanja, hkrati pa še MVP rednega dela španske lige, najmočnejšega državnega prvenstva stare celine.

Na nabor je letos prijavljenih 12 evropskih košarkarjev, od tega dva prihajata z univerze, deseterica pa neposredno iz Evrope, a nihče še zdaleč ne igra pomembne vloge na tako visoki ravni kot Dončić. Še najbližje je Džanan Musa, bosanski biser, ki se je letos kalil pod taktirko Jureta Zdovca pri Cedeviti in bil izbran za najboljšega mladega igralca Lige ABA in Evropskega pokala. Junak pohoda bosanskih kadetov na vrh Evrope leta 2015 sicer zase meni, da je t. i. lottery pick, torej da bi moral biti izbran med prvimi 14. Vendarle pa po vseh napovedih 19-letni Musa to ne bo, saj naj bi bil okoli 20. mesta.

Neprimerljivi z Dončićem
V prvi rundi drafta naj bi bil izbran še 20-letni francoski organizator igre Elie Okobo, ki ima za sabo dobro sezono pri Pau Orthezu. Sports Ilustrated je pred dnevi presenetil, ko je med prve izbore druge runde postavil Olimpijinega mladeniča, Issufa Sanona. Ukrajinec, ki je v Ljubljani do zdaj pustil dober vtis, a še zdaleč ni nosilec, se je sicer izkazal v Trevisu na NBA Global Campu. V drugi rundi naj bi se zvrstili še Nemec Isaac Bonga iz Frankfurta, Barcelonin Latvijec Rodions Kurucs, Litovec Arnoldas Kulboka iz Capo d'Orlanda in islandski center Tryggvi Hlinason, ki se kali v Valencii. Ker Luka še igra finale španskega prvenstva in ga v primeru pete tekme ne bo v New York na sam dogodek, med povabljenimi košarkarji v t. i. green room, prostor ob odru drafta, kjer so kandidati za najvišje izbore s svojimi družinami in spremstvom med naborom, ni evropskih igralcev.

Analitiki nabora so evroligaški učinek Dončića, ki je bil letos tudi statistično najboljši posameznik tega tekmovanja, primerjali z nekaterimi drugimi Evropejci, ki so v zadnjih letih po dobrih sezonah na stari celini odšli v NBA in tam zdaj tudi uspešno igrajo. Izbrali so Bogdana Bogdanovića, Daria Šarića, Nikolo Mirotića in Rickyja Rubia. Številke vseh, pa so bili vsi starejši, prvi trije celo pet, tri in štiri leta, od Dončića, so bile precej skromnejše. Rubio, ki je bil leto starejši, je dosegal v povprečju deset točk manj, tudi odstotek meta je bil precej skromnejši od Lukovega.

Evropski košarkarji so vse bolj cenjeni v NBA-ju, igrajo konkretne vloge in so tudi redno v zadnjih letih izbrani med prvimi. Toda dolgo je trajalo, preden je prvi košarkar iz Evrope odšel v NBA. Nepozabni košarkarji, ki so prvi pustili konkreten vtis v ZDA, niso bili visoki izbori. Na primer Dražen Petrović leta 1986 šele 60., Šarunas Marčiulionis leto pozneje 127., Vlade Divac pa 1989 26. Vmes je bil sicer Rik Smits leta 1998 izbran kot drugi, vendar je pred odhodom v NBA štiri leta igral univerzitetno košarko. Prej omenjeni trije so bili med glavnimi, ki so odpirali vrata Evropejcem v Ligo NBA. Naslednja generacija je bila že bolj cenjena in je tudi dobila več priložnosti. Predrag Stojaković, ki je bila leta 1996 izbran kot 14., Dirko Nowitzki, edini Evropejec, ki je bil do zdaj MVP rednega dela in je bil leta 1998 izbran kot deveti, in Paul Gasol, ki je bil leta 2001 tretji, so med temi, ki jim je generacija prej odprla vrata, ti pa so priložnost dobro izkoristili. Da se je dalo tudi z nekoliko poznejšim izboriti veliko vlogo, je dokaz Tony Parker, ki je bil leta 2001 izbran kot 28., nato pa je bil celo MVP finala leta 2007.

Bargnani edini Evropejec izbran kot prvi
Vse hitreje so izbirali košarkarje, ki so igrali v Evropi. Vse do leta 2006, ko je bil Andrea Bargnani izbran kot prvi. Italijan, ki je igral za Benetton in ga je izbral Toronto, je postal po Kitajcu Jao Mingu drugi košarkar, ki je bil prvi izbor, ne da bi prej igral v ZDA. Številke ena Bargnani ni upravičil. Pri Torontu je še igral dobro, eno sezono celo dosegal več kot 21 točk na tekmo, a po odhodu v New York in še posebej k Brooklynu je njegov učinek znatno padel in sledila je vrnitev v Evropo. Največji napaki med tistimi najvišje izbranimi sta brez dvoma Nikoloz Ckitišvili, ki se je kalil tudi pri Slovanu in je bil leta 2002 izbran kot peti, in Darko Miličić, ki ga je Detroit leta 2003 na za številne enem izmed najboljših draftov do zdaj izbral za LeBronom Jamesom in pred Carmelom Anthonyjem, Chrisom Boshem ter Dwyanom Wadom.

Tudi v zadnjih letih je bilo tako nekaj takih Evropejcev, ki so bili izbrani med prvimi in so si izborili konkretne vloge, kot tudi takih, ki tega niso upravičili in igrajo zelo malo. Omenjenemu petemu Rubiu leta 2009, ki ima zdaj veliko minutažo pri Utahu, sta leta 2011 sledila peti Jonas Valančiunas, ki je prvi center Toronta, in šesti Jan Vesely, ki se je kalil pri Slovanu in se je medtem že vrnil v Evropo, kjer sicer igra odlično. Istega leta je bil tretji Enes Kanter, ki pa je prišel z univerze. Alex Len je bil leta 2013 šesti, za zdaj pa o njegovi igri ne moremo govoriti o presežkih. Leta 2015 je bil četrti Kristaps Porzingis, nad čimer so številni navijači New Yorka negodovali, zdaj pa je njihov ljubljenec, peti pa Mario Hezonja, ki še ni demonstriral svojega talenta. Podobno velja za njegovega rojaka Dragana Benderja, ki je bil leto pozneje celo četrti. Drugačna je zgodba Laurija Markkanena, lani sedmega, ki je letos navdušil.