14 let je igral za Olimpijo, ki je tedaj nizala velike uspehe. Z njo je konkretno vlogo igral v Pokalu evropskih prvakov, šestkrat osvojil jugoslovanski naslov, še šestkrat pa je bila tedaj Olimpija druga v državi. Foto: Osebni arhiv Iva Daneua
14 let je igral za Olimpijo, ki je tedaj nizala velike uspehe. Z njo je konkretno vlogo igral v Pokalu evropskih prvakov, šestkrat osvojil jugoslovanski naslov, še šestkrat pa je bila tedaj Olimpija druga v državi. Foto: Osebni arhiv Iva Daneua
Ivo Daneu
Ivo Daneu bo letos oktobra praznoval 80 let. V 60. letih prejšnjega stoletja je bil eden najboljših jugoslovanski in evropskih košarkarjev. Bil je kapetan reprezentance, s katero je leta 1970 v Ljubljani stopil na svetovni vrh. Foto: BoBo

.

29. marca mineva 50 let od polfinala Pokala evropskih prvakov, v katerem je Olimpija kot jugoslovanski prvak izzvala veliki Real. Fiba je tedaj drugič organizirala finalni turnir četverice, na katerega sta se poleg Ljubljančanov in gostiteljev uvrstila Olimpia Milano, ki je branila naslov, in Slavia Praga. Poznejši prvak Real je Olimpijo ugnal z vsega 88:86. Gledalci so do zadnjega trepetali za zmago evropskega velikana, ki je v 60. letih kar štirikrat stopil na vrh stare celine. Borut Bassin je blestel z več kot 30 točkami, toda zaradi poškodbe je virtuoz Taubi predčasno končal dvoboj, Olimpija pa je bila za las prekratka. Legendarni Daneu, ki je presegel 20 točk v polfinalu, se je ob zmagi nad češkim klubom za tretje mesto približal 40 točkam.

V kratkem pa bo minilo 55 let od še enega polfinala Olimpije in tudi tedaj je nasproti stal Real. Takrat se je igralo po sistemu dveh tekem in prva je bila v Ljubljani. Najodmevnejši zalogaj med evropskimi nasprotniki so bili prav zvezdniki iz španske prestolnice. Na krilih Daneua, ki je dal kar 45 točk, je bil v Tivoliju, sicer še na odprtem igrišču, Real na kolenih (105:91). Zmago Olimpije je slavilo 8.000 navijačev, Ljubljano pa je zajela košarkarska vročica. Nasprotniki so dejali, da je Ivo najboljši košarkar v Evropi, Raimundo Saporta, lastnik Reala, pa je celo rekel, da mu ponuja prazen ček, samo vsoto naj nanj napiše in pride v Španijo. Toda kljub lepi prednosti je Olimpija izpadla. Na povratni tekmi njeni nasprotni niso bili le španski košarkarji, ampak je po seriji spornih sodniških odločitev klonila z 69:53, ravno dovolj za napredovanje Reala.

Daneu, eminenca slovenske košarke, je vedno prijeten sogovornik. V bogati karieri je kot kapetan postal svetovni prvak, olimpijski podprvak in bil izbran tudi za najkoristnejšega posameznika košarkarskega svetovnega prvenstva. V sproščenem ozračju je že ob omembi teme nizal zanimive zgodbe, slikovito opisoval omenjene tekme in mejnike nekoč ponosa Slovenije, cenjenega evropskega velikana, Olimpije, se spominjal zlatih, za ljubljansko košarko tako čudovitih časov, ko je klub šestkrat postal jugoslovanski prvak in se celo konkretno spogledoval z evropskim vrhom.


50 let mineva od Final Foura, kjer ste se z Olimpijo bojevali za evropski vrh. Kako se spominjate tistega finalnega turnirja v Madridu?
Naprej moram reči, da je teh 50 let res hitro minilo, in šele zdaj vidim, koliko sem že star (smeh). Pred natanko 50 leti smo igrali z Realom, s katerim smo se pomerili tudi leta 1962. Tedaj smo igrali eno tekmo doma in eno v gosteh. Doma smo jih v Tivoliju premagali za 14 točk, v Madridu pa smo na povratnem srečanju izgubili za dve več. Še to, bom rekel, da so nas grdo kradli kot srake. Prestavljali in obračali so koš in podobno. Zato to razlagam, da boste vedeli, kako je bilo v Madridu. Tekmo pet let pozneje na Final Fouru smo prav tako igrali v Madridu in pomerili smo se z gostiteljem Realom. V bistvu smo bili tudi tedaj zelo blizu. Če ne bi poškodovali Bassina, mislim, da tri minute pred koncem, ko je igral zares odlično in dal več kot 30 točk … Zanimiva je zgodba, ko se je poškodoval in je moral na urgenco. Vendar ga ni peljal rešilni avtomobil, ampak kar znameniti madžarski nogometaš Ferenc Puskas z osebnim avtomobilom, ki je na tisti tekmi navijal za nas. On se je že predtem preselil v Španijo. Bili smo zelo blizu, a kdor pozna Real Madrid, ve, da so naredili vse, tako da je bilo praktično neregularno. Zdaj rezultat obstaja, neregularnosti pa se nihče, razen nas udeležencev, ne spominja.

Real je imel tedaj v ekipi tudi že tujce, na letališču vas je sprejelo veliko novinarjev. Je bil ta Madrid takrat za vas nekakšen nov svet?
Seveda. Zunaj igrišča so bili kot nasprotniki pravi džentelmeni. Dali so nam najboljši hotel, v njem smo imeli odprt bar do jutranjih ur. Natakar nam je rekel: Tu imate ključe in bodite, kolikor časa hočete. Zunaj košarke je bilo vse fantastično urejeno. Takrat pri nas ni bilo tako. Ne, da ni bilo ničesar. Drugi ljudje niso imeli toliko izhoda v tuje države, športniki pa smo lahko hodili v Italijo in Avstrijo, kjer smo, recimo, kupili čokolade, južno sadje in vse to. Tak je bil sistem.

So bile te mednarodne tekme takrat prvo srečanje z neke vrste pravim profesionalizmom?
Ja, mi smo bili čisti amaterji. Tam nekje do leta 1968, ko je v Ljubljano prišel Vinko Jelovac. Takrat so prvič malo odprli mošnjo in začeli dajati denar. Vinko je dobil tudi lokal in stanovanje od kluba. Prej pa je bilo to na totalni amaterski osnovi. Če povem za primerjavo: ko smo bili leta 1957 prvič prvaki, je bilo največ, kar smo dobili, torbe, da smo lahko nosili drese, brisače in copate. Prej smo to nosili kar v vrečkah. Naslednje leto, ko smo bili ponovno prvaki, smo pa že dobili 3,20 m blaga za obleke, a brez podloge, šivanje pa smo si morali plačati sami. Take so bile nagrade. Potem pa so se stvari izboljšale. Leta 1968, kot sem rekel, je bilo že malce bolj normalno, a še vedno je bila to amaterska raven. Če recimo izbirate podatke, se pri Olimpiji ne dobi nobenega statističnega podatka o igralcih, rezultatih, nasprotnikih, tako da je še zdaj klub v primerjavi z drugimi na precej amaterski osnovi glede vse te logistike. Celo manjši klubi v Sloveniji imajo ob obletnicah razstave, fotografije in podobno, pri nas pa se je to začelo šele tam po letu 1970.

Še pet let pred Final Fourom v Madridu pa ste, kot ste tudi omenili, igrali z Realom polfinale v Ljubljani. Tisto je bila vaša tekma, kajne. Verjetno vas vežejo lepi spomini na ta, lahko rečemo kar spektakel?
Bi rekel, da so bile to posebne razmere. Ko sem prišel v Ljubljano leta 1956, smo igrali na lesene table, ki so bile debele tri ali štiri centimetre. To so bili zelo trdi koši. Takrat proti Realu pa smo že imeli pleksi, ki so jih delali v Pančevu. Tisti, ki je znal, je samo vrgel. Samo, da si dal smer in rotacijo žogi, pa je vse "požrlo". Preden se je nasprotnik prilagodil, je bilo že konec tekme. Takrat so bili na različnih igriščih različni koši, tako, da so nas trenerji navajali, da mečemo naravnost na obroč in ne od table. Jaz pa sem imel naštudirano. Praktično vse, kar sem vrgel, je šlo noter. Na tej tekmi je bila ena druga zanimivost. Tega sicer igralci nismo vedeli, povedal je le predsedniku in enemu funkcionarju. En Slovenec, ki je imel zlatarno v Trstu, je dejal, da kolikor košev bo Olimpija dala, bo on dal krat dva gramov zlata. Takrat sem torej dobil prvo vrednejše darilo, teh 90 gramov zlata. Peljal sem ženo v to zlatarno. Jaz sem si, ker ne nosim ne prstanov ne zlatnine, izbral samo manšetne gumbe za srajco, drugo pa je dobila soproga.

Si je pa tekmo ogledalo ogromno gledalcev.
Ja, tekma je bila, preden so zgradili Halo Tivoli. Bila je na zunanjem igrišču. Ta plata hokejskega igrišča je bila že narejena, a brez strehe. Severni del, kjer je zdaj bife, zgoraj pa so pisarne, je bil recimo v tretji fazi, pokrit, a samo ogrodje. Na hribu so bile tribune za sedanje stopnice v košarkarski in hokejski dvorani že narejene, mislim pa, da so z vseh igrišč in kopališč pripeljali tribune za tisto tekmo. Bilo je nekje 8.000 gledalcev. Proti Lokomotivi celo 9.000, kar je bilo za Ljubljano nekaj izrednega.

Se je s temi vašimi uspehi in potem s svetovnim prvenstvom leta 1970, kot vrhom vsega skupaj, v Ljubljani ustvarila nekakšna košarkarska evforija?
V Sloveniji je bila košarkarska evforija. Mi smo takrat dobro igrali, v bistvu smo se igrali košarko. Zdaj je vse nekakšen sistem in risanje kombinacij, potem pa igralec namesto soigralcu poda v roke nasprotniku in gre ta v protinapad. Še zdaj se nasmejim, ko trenerji rišejo, in se to zgodi. Res pa je, da je to zaradi tega, ker je ogromno tujcev in so jezikovne pregrade, zato mora trener tudi narisati akcije. Samo ne verjamem, da kaj dosti uspe. Recimo, ko je nam Aca Nikolić delal kombinacije, da smo trenirali, smo na tekmi morda dvakrat odigrali akcijo. Začetek je bila akcija, potem pa je bilo vse improvizacija glede na nasprotnike, kako se postavijo in podobno. Bila je "luštna" košarka. Ljudje so jo imeli radi. K nam so na igrišče Pod kostanji, kjer je zdaj minigolf, hodili gledalci. Tudi do 500 se jih je zbralo na treningu. Smo se na "nož klali" z drugo postavo in so nas večkrat tudi premagali, saj so imeli velik motiv. To je bilo za gledalce zanimivo. Res je, da so bili drugi časi in ni bilo veliko drugih dogodkov. Bile so kinodvorane, a ni bilo računalnikov in interneta. Ljudje so živeli z nami.

Drugega stika z mednarodno košarko, razen če ste bili prvaki ali pa v reprezentanci, ni bilo. Povedali ste, da je bil Real džentelmenski in kaj vam je vse omogočil. So vladali prijateljski odnosi med klubi in športniki, ko ste se srečavali?
Mi smo bili prvič prvaki leta 1957. Imeli smo takšne prijetne zgodbe. Ko smo takrat igrali z znamenito ekipo iz Rige, je bil tam Kruminš, ki je bil visok 218 centimetrov. Ko so prišli sem na gostovanje, smo imeli pokrovitelja Rašico iz Gameljn. Dali so nam vsem puloverje iz moherja. Za vse so našli velikosti, Kruminšu pa je bilo vse premajhno. Bil je žalosten kot kakšen otrok, ker ga ni dobil. Ko smo šli na povratno tekmo, smo mu nesli pulover in je bil zelo srečen. Takrat se je dovolj dalo za šport. Če si imel močnega funkcionarja, direktorja ali partijskega sekretarja, je dal nalog firmam, ki so dale denar. Vendar ne, da bi ga mi dobili kot štipendije, ampak za pot. Mi smo pa bili prijatelji. Skupaj "smo ga lomili", hodili v kino, na plese in razne prireditve. Skupaj smo bili igralci in navijači. Je bila taka povezava.

Kot ste dejali, ni bilo narisanih akcij, ni bilo interneta in vsem dostopnih podatkov. Ste se lahko sploh pripravljali na nasprotnika?
Seveda smo se pripravljali. Ko smo se vozili v Beograd, smo šli z vlakom. Takrat ni bilo spalnikov in smo se vso noč pogovarjali, kako bomo pokrivali Koraća in mu preprečili koše, ker je bil najboljši strelec prvenstva. Res izjemen strelec. Veliko je bilo tega dogovarjanja. Nismo pa imeli posnetkov, vendar smo, recimo, vedeli, kdo igra za Real. Takrat je bil na primer pri Realu znameniti Američan Luyk, ki je prevzel državljanstvo, saj se je že tedaj s temi potnimi listi kupčkalo. Tam so bili tudi odlični branilec Rodriguez in še drugi kakovostni košarkarji. Real je imel že tedaj vedno po dva tujca.

Ko govoriva o vseh teh uspehih Olimpije, ob vas, igralcih, ne moreva mimo Borisa Kristančiča, ki je velika osebnost slovenske košarke. Se vam zdi, da se mu namenja premalo veljave?
Mi, ki smo igrali, to vemo, in jaz sem to tudi vedno poudarjal. Vedno sem tudi poudarjal, ko sem prejemal razna priznanja, da to ni samo moje priznanje, saj brez soigralcev ne bi mogel nič doseči. Že na treningih, saj če si imel kakovostne treninge in ekipo, ki je garala, si lahko dovolj odnesel. Mi smo imeli določene stvari dogovorjene. Recimo: v Ljubljani smo po navadi igrali, ne sicer celo tekmo, "pressing", ampak se je vedelo, če smo dali koš iz protinapada, da bomo takoj trdo prijeli nasprotnike v obrambi. Veliko tekem smo dobili po zaslugi obrambe in že takrat se je veliko govorili o njej in se ji dajalo velik pomen. Recimo, po pol ure na trening smo vadili košarkarsko prežo, torej igro nog. Kristančič je imel strica v ZDA in mu je pošiljal literaturo. Bil je študiozen. Čeprav je košarko v Slovenijo prinesel odbojkar Kosec, ki je bil v ameriški vojski, tam pa so igrali košarko.

Rekli ste, da ste se igrali košarko. Zasledil sem, da ste želeli priti na povratno tekmo proti francoskemu Bagnoletu kljub prepovedi zaradi služenja vojaškega roka. Vse ste naredili, da bi lahko igrali, a ste imeli težave med potjo, kajne, je bila želja po igranju tako velika?
Takrat je bil tak predpis, da si lahko med služenjem igral le za državno reprezentanco na olimpijskih igrah in svetovnem ali evropskem prvenstvu. Za klub pa nisi smel, ampak je predsednik Heler imel veliko poznanstev. V Beogradu je bil predsednik skupščine Penezić, njegov prijatelj, s katerim sta skupaj pila in kadila cigare. Ni se mu upal reči ne in je uredil dovoljenje. Dovoljenje je zame vedno dobil zadnji trenutek, tako da nisem mogel priti na tekmo. Takrat zaradi vetra nisem mogel z letalom. Letališče je bilo zaprto. Z enim uslužbencem Intertrada sva čakala na to dovoljenje, ki pa sem ga dobili šele, ko je prvi vlak petnajst do dveh že odpeljal. Potem je rekel, greva pa z avtomobilom, a naju je zanašalo, vozila sva 30 na uro in pri Rumi sem rekel, da nima smisla in grem na vlak, ki je prišel ob pol štirih. V Ljubljano je prišel okoli tretje ure. V klubu so mislili, da sem na prvem vlaku, saj takrat ni bilo telefonov, da bi lahko sporočil. Potem so ugašali luči in zavlačevali, da do pol desetih niso začeli tekme, ko naj bi prišel v Ljubljano z vlakom. Sem prišel ob treh, ko je bilo že konec tekme. Takrat je Eiselt odigral najboljšo tekmo za Olimpijo in so v tem tekmovanju prvakov premagali Bagnolet.

Priznani srbski novinar Vladimir Stanković je o vas napisal: če je ekipa potrebovala točke, jih je dal, če je bilo treba podati, je našel soigralca, če je bilo treba pokrivati najboljšega igralca, ga je. Zapisal je, da ste bili ekipni igralec, ki je delal soigralce boljše, nad njihovim potencialom. Ste vodili ekipo in raje razigravali soigralce, niste silili v ospredje?
Nisem bil lačen košev. To ste lepo povedali in dobro ugotovili, a sam ne smem tako govoriti o sebi in je bolje, da kdo drug pove (smeh). Znal sem se prilagajati. Še potem po koncu kariere, ko sem dve leti že pavziral, so me prijatelji iz Trbovelj nagovorili, da bi jim pomagal, da bi prišli do dvorane. To je bilo v gostilni in sem jim v slabem trenutku dal roko. Rekel sem samo, da bomo igrali v Ljubljani. Po prvi tekmi, ko smo igrali pred samo 150 gledalci, so prišli in rekli, da bo bolje, če bomo igrali v Trbovljah, pa sem še tam igral. To je bila druga zvezna liga. Tam sem jih tudi znal razigrati, pa niso bili tako kakovostni kot pred tem. Smo se kar uvrstili naprej. Potem sem moral še na dve gostovanji, ko so me pregovorili, ker nam je dobro šlo, pa sem bil takrat v službi.

Za vas in za Giuseppa Gjergjo nekateri pravijo, da sta bila že moderna organizatorja igre.
To naj drugi povedo. Sem se pa rad igral. V primerjavi z današnjimi igralci, ki trepečejo pred nasprotnikom in potem na tekmi delajo napake. Tudi jaz sem delal napake in, recimo, podal mimo, ampak smo popravili. Ni bilo 20 izgubljenih. Če smo hoteli biti državni prvaki, smo lahko izgubili največ štiri tekme v prvenstvu, na tekmi sami pa nisi smel imeti več kot štiri ali pet izgubljenih žog. Zdaj pa se da zmagati tudi z 20 izgubljenimi žogami.

V vašem času je bil tak izjemen strelec, pravi stroj za koše, Radivoj Korać. Je bil on skupaj s Krešimirjem Ćosićem najboljši košarkar, s katerim ste igrali?
Korać je bil res izjemen strelec. Bili so pa tudi drugi dobri strelci. Podoben mu je bil Kotarac, ki je bil prav tako levičar in je dajal ogromno košev. Tudi na primer Mišović v Čačku. Mislim, da je bil Ćosić bolj univerzalen. Imel je samo eno slabost, da je premalo jedel. Fizično ni zdržal. Zato tudi ni mogel igrati v NBA. Igral je na univerzi, a v NBA ne bi mogel, ker fizično ni bil dovolj sposoben, da bi se lahko tepel s tistimi ameriškimi nebotičniki.

S Koraćem sta veljala za udarno navezo v reprezentanci in najboljša košarkarja v Jugoslaviji. V skupnem intervjuju leta 1968 sta govorila o vajinem odnosu in oba dejala, da sta bila velika prijatelja. Med vama ni bilo tekmovalnosti?
Slučajno sva bila s Koraćem najboljša (smeh). Jaz sem bil z vsemi prijatelj, razen s Cvetkovićem iz Zvezde, ki je takrat nekaj provociral. Še zdaj sem prijatelj z vsemi, tudi Cvetković je pozabil in me, ko pridem v Beograd, objame.

Ko sva pri NBA-ju, ste vedeli tedaj, za kaj gre, in mislite, da bi lahko kdo izmed Jugoslovanov tedaj šel v NBA. So bili morda kakšni stiki?
Vedel sem, ne vem pa, če bi lahko kdo šel. Jaz bi, recimo, lahko šel leta 1956 igrat v Nemčijo in bi dobil tudi dober denar. Takrat so hodili delat v rudnike. Moj prvi trener v Mariboru Marinič je tudi hodil med počitnicami delat v Nemčijo. Bil je kondicijski trener pri nogometnem klubu Rot-Weiss Essen. Poslal mi je ponudbo, da bi štiri ure delal v eni tovarni. To je bila tovarna vzmetnic kot Meblo, kjer bi dobil 800 mark, za igranje 400 mark, obenem pa še za hrano in stanovanje. To je bilo takrat veliko. Recimo leta 1965 sem kupil prvega volkswagna in je stal 2.300 mark. Leta 1956 je bil verjetno 1.200 mark. Na mesec bi zaslužil lahko za en avtomobil. Nisem hotel iti, ker sem bil jezen na Nemce, saj smo bili z družino izseljeni v Srbijo. Druga priložnost je bil pa Real Madrid. Tja pa nisem šel, ker bi moral imigrirati. Takrat, leta 1965, sem bil že poročen in nisem hotel tvegati. Malo tudi, ker sem malce še verjel v Jugoslavijo in sem se imel za Slovenca.

Tak človek sem. Starše so po prvi svetovni vojni fašisti pregnali iz Trsta. Zato tudi Italijanov ne maram preveč, Nemce tako ali tako, saj smo bili izseljeni. Da bi pa, recimo, šel tvegat, pa nisem želel. Takrat sem bil že v službi. Vrgli so me namreč s fakultete za šport. Leta 1956 je bila prva turneja reprezentance. Šli smo na Poljsko. Trajala je 14 dni, tri tedne pa so bile priprave. Dekan je bil funkcionar košarkarskega kluba, Stepišnik. Rekel je: ali boš igral košarko ali pa boš hodil na našo šolo, ker je bil tak sistem in je bila na praktičnem delu nujna prisotnost. Normalno sem se odločil za košarko. Potem so me vabili nazaj, a sem trmast. Tako sem edini iz te moje druščine, ali pa morda še dva, ki nimamo diplome s fakultete. Vsi drugi so bili študentje. Zato razlagam, ker je bil košarka študentski šport. Igralo se je z glavo. Moral si imeti fizične sposobnosti, tehniko, predvsem pa glavo.

Stikov z ameriškimi klubi oziroma z ZDA pa ni bilo. Tisti moj "horog" sem si sam izmislil v Mariboru, ker je to met, ki ga je zelo težko braniti. Posebno, če greš v eno smer in vržeš paralelno s košem. Takrat že dela fizika in izračun, kdaj vržeš. Če prepozno, ne moreš zadeti.

Kar neverjetno je, kako je šel razvoj in vzpon košarke v državi hitro naprej, se strinjate?
Kot sem povedal, je Kosec prinesel šport v Slovenijo, potem je ta moj prvi trener začel že v Murski Soboti košarko, zatem pa se je vse bolj razvijala in se je že dobilo kakšno literaturo iz ZDA. Je pogojeno tudi s tem, da tedaj za druge stvari ni bilo denarja, ni bilo televizije, računalnikov in drugih podobnih aparatov. Nisi imel drugega in si se moral ukvarjati s športom. Morda bi jaz igral tenis, a je moj oče prezgodaj umrl. On je bil doktor ekonomije, govoril je šest jezikov, igral violino in klavir, jaz pa nič od tega (smeh). Če bi ostal živ, bi igral tenis, saj bi imel denar za lopar.

Ne moreva mimo svetovnega prvenstva leta 1970. Tedaj ste z Olimpijo postali jugoslovanski prvaki, nato pa ste še osvojili zlato medaljo na prvenstvu v Ljubljani. Težko bi si zamislili lepši konec kariere, čeprav na prvenstvu zaradi poškodbe niste veliko igrali. Je bila želja tako velika, da ste vseeno stisnili zobe?
Ja, če se lahko malo pohvalim, sem v življenju vedno načrtoval stvari. Že dve leti pred tem, ko smo dobili organizacijo prvenstva, sem vedel, da bom leta 1970 končal kariero. Se je pa to uskladilo, da smo bili še z Olimpijo državni prvaki. Tedaj sem bil sicer poškodovan, saj sem imel natrgano mišico. Se tudi vidi na fotografijah, kjer nosim obvezo. Ne želja, prosili so me. Ne bi igral, če ne bi bilo to v Ljubljani. Rekli so, da bi občinstvo bojkotiralo, saj smo imeli predtem manjši spor z Žeravico. On je leta 1967 pomladil reprezentanco in so bili v Helsinkih deveti. Potem nas je leta 1968 poklical nazaj in smo bili v Mehiki srebrni na olimpijskih igrah in v Neaplju drugi na evropskem, sklenilo pa se je z Ljubljano.

Sta z Rankom Žeravico hitro zakopala bojno sekiro, glede na to, da je bil selektor tudi leta 1970?
Midva sva bila prijatelja. Mu sploh nisem zameril, da je hotel pomladiti ekipo. On je eden redkih trenerjev, ki je zagovarjal teorijo 12 enakovrednih igralcev. Ni maral nekoga, ki izstopa iz tega povprečja, čeprav je to neumno. Recimo, tudi jaz nisem bil vedno najboljši. Leta 1963 smo v Riu premagali Sovjetsko zvezo, največ točk pa je dal Đurić. Korać takrat ni bil razpoložen in sem raje podajal Đuriću, ki je vsak napad ali dal koš ali pa izsilil osebno in potem zadeval proste mete. Potem so srbski novinarji pisali proti meni, da nočem Koraću podajati, da ne bi bil prvi strelec prvenstva. To je bilo neumno. Je bil na koncu vseeno prvi strelec, mi pa smo tudi premagali Sovjete in bili srebrni.

Olimpijske igre so največji športni dogodek in imajo tudi v košarki največjo težo. Postavljate to srebro iz Mehike ob bok ljubljanskemu zlatu?
Ja, meni pomeni največ. Čeprav pravijo Ljubljana in naslov svetovnega prvaka, bilo je lepo, a takrat tudi zaradi poškodbe nisem dal takšnega deleža. Na primer proti Braziliji sploh nisem igral, ker smo vodili za 25 točk in ni bilo potrebe, da bi šel na parket. Olimpijske igre so na vsake štiri leta, velik dogodek in so nekaj posebnega. Vsi to pravijo.

Je bil zaradi vseh uspehov status vas košarkarjev, vsaj najboljših, malce že zvezdniški?
Ja, je bil recimo, ampak jaz nisem tega tako jemal. Na primer nikoli se nisem metal po parketu od veselja. Če gledate posnetke s svetovnega pokala, sem vse jemal racionalno, kot samo po sebi umevno. Saj prija, da te še vedno poznajo. V Srbiji ti ne pustijo plačati parkirne ure, ko iščeš parkirni prostor, taksisti in vse drugo.

Leto pred tem ste bili srebrni na svetovnem prvenstvu v Urugvaju. Verjetno ima ta turnir tudi posebno mesto za vas, "El Grande Daneua", kot so vas poimenovali, saj ste bili tedaj najkoristnejši igralec prvenstva, kar je res velika stvar?
Seveda ima in mi je žal, da ni posnetkov s tistega prvenstva. Tam pa res niso vedeli, s katere strani bom vrgel. Pred tem sem imel poškodovano zapestje in šest mesecev nisem mogel nič delati. Treniral sem ves čas le z levo in sem se tudi navadil metati s slabšo roko. Tako sem z obeh strani metal. Še vedno učim vnuke, da se morajo navaditi z obema rokama voditi žogo, podajati in tudi znati vreči na koš.

Košarkarski bazen je bil v Jugoslaviji velik, država pa je bila športna velesila. Istega leta ste bili tudi izbrani za najboljšega športnika v Jugoslaviji. Je bil zaradi vseh sijajnih športnikov velik dosežek?
To je bilo takrat kar težko dosegljivo. V Jugoslaviji so v glavnem imeli atlete, boksarje in druge odlične športnike. Takrat so me izbrali. Imajo me radi v Srbiji, celo Hrvati so me izbrali (smeh). Je pa košarka pridobivala status. Za nogometom je bila drugi kolektivni šport. Včasih morda tudi malce pred nogometom. Bili smo ambasadorji. Veleposlanik Brozović je v Južni Ameriki dejal: Vi ste za Jugoslavijo naredili veliko več kot vsa politika do zdaj.

Veliko priznanje je tudi imenovanje leta 2007 v prvo generacijo Fibine hiše slavnih …
Ja, to je evropsko oziroma mednarodno, ne ameriško …

No, ampak ob vas je bil tedaj izbran tudi Bill Russell, predlani ste družbo dobili v Michaelu Jordanu, sama elita …
Ja, saj je seveda krasno priznanje. Takrat sem se prvič vozil v prvem razredu letala, ko sem šel v Madrid. Tedaj je bilo evropsko prvenstvo in sem se vrnil iz Španije s čarterjem, potem pa sva šla s soprogo s prvim razredom nazaj v Madrid.

Nad filmsko zgodbo o naslovu svetovnih prvakov pa niste bili navdušeni, tako kot tudi ne večina vaših soigralcev?
Jaz sem ga realno vzel. To je igran film in ni bil dokumentarec. Veliko stvari je izmišljenih. Veliko sem se pogovarjal z režiserjem in temi fanti. So rekli, da so si morali nekaj izmisliti. Sem se pa zabaval, ker poznam vse te, ki so glavni igralci. Hrvati so bili malo jezni, obenem so morda malce premalo omenjali Kristančiča, a naredili so s stališča Srbov in teh štirih, Stankovića, Nikolića, Šaperja in Popovića, čeprav je imel Kristančič vse štiri v šahu. Kar je hotel, je z njimi dosegel, na lep ali pa na grd način.

Vsako leto obiščete tekme smučarskih poletov v Planici in tudi sicer ste velik športni navdušenec. Praktično ste še vedno na vsaki tekmi Olimpije, ostaja košarka vendarle prva ljubezen?
Zdaj pa res že kar 25 let hodim v Planico. Sem ljubitelj več športov. Zelo navijam tudi za smučarje že od časov Križaja, Franka in teh, s katerimi se še zdaj srečujemo. Več športov spremljam. Vedno sem na Zlati lisici, občasno grem tudi na Vitranc, obvezno pa v Planico. Na košarki smo bili včasih ob parketu, potem pa so me začeli prestavljati na tribuno in vse do zadnje vrste. Zdaj pa sem v Stožicah tam v ložah, kjer se najslabše vidi, so pa udobni sedeži, saj me že kolena mučijo. Ko so zaprli zadnjič VIP, ker je bilo premalo gledalcev, sem komaj dočakal konec tekme. Ti sedeži spodaj so po standardu taki za "Napolitance", ki so nižje rasti.

Kako pa sicer gledate na položaj v slovenski košarki oziroma v Olimpiji?
Na žalost je vsako leto slabše. To je pogojeno z gospodarstvom, s prestrukturiranjem firm, ki se privatizirajo, privatniki dajejo raje v delnice kot v šport. Še vedno so seveda tudi podjetja, ki se zavedajo, da morajo nekaj vračati okolju. Recimo idealen primer je gospod Mervič pri Sparu, ki trdi, da mora gledati na kupce, a obenem mora tudi vračati okolju. To je pravilen pogled. Krka je primer v Novem mestu. Državne firme pa so po direktivi včasih morale prevzeti breme, čeprav so bili na primer v vodstvu Uniona navijači Olimpije. Zdaj je vedno težje dobivati sredstva. Je pa nekaj res, da ima Olimpija zadnjih deset let slabo kadrovsko politiko. Zdaj, ali nimajo pravih ljudi, da bi znali izbirati prave igralce, res pa je tudi, da imajo manj sredstev. So moštva, ki pripeljejo dobre tujce. Krka je imela, recimo, dobro kadrovsko politiko, a je tudi letos slabša. Rogaška, Zlatorog, Polzela, vsi dobijo boljše tujce kot Olimpija. Ne vem, kaj je to. Eno prekletstvo nad tem klubom, da gre vsako leto slabše. Čeprav letos se borijo, so izvlekli nekaj, a ogromno tekem so izgubili za eno točko. To je veliko odvisno od glav igralcev. Preveč poudarjajo trojke, premalo znajo prodirati in izsiljevati osebne. Na koncu rezultat držiš z osebnimi, samo je treba znati zadevati proste mete.

Ni naključje izgubiti toliko tekem v končnici, kajne?
Seveda ni. Ni igralca, ki bi takrat lahko izsilil osebno napako. To ne moreš samo z metanjem trojk. Ti že mečejo neizmerno veliko. Če je v poziciji ali pa če ni, in to vedno v zadnjih sekundah. Žogo "tapkajo" 15 sekund, v zadnjih sekundah pa mečejo posiljene mete.

Vi ste bili v samem svetovnem vrhu. Slovenija ima tudi zdaj igralca, ki igra odlično na najvišji ravni, Gorana Dragića. Kako ga vi vidite in kako vidite fenomen Luke Dončića, v katerega je položenih toliko upov?
Na 50 let se rodijo igralci, kot je Luka Dončić, ki so talentirani in znajo trdo delati. Zdaj ne vem, ali je on rekel, da je 15 odstotkov talent – jaz sicer mislim, da več – preostalo pa trdo delo. Obenem je treba imeti dobre trenerje, ki ti zaupajo. Luka je vsekakor izvrsten košarkar. Je vrstnik oziroma malce starejši od mojega najstarejšega vnuka, ki mi je že pred petimi leti govoril, imamo enega Luko, ki daje po 50 ali 60 točk. Že takrat je fizično izstopal v tej generaciji. Pri njem se je pokazalo, da je prav, da je šel v Madrid. Tam ne skrbijo samo za košarkarski razvoj, ampak ga ščitijo pred vsemi zunanjimi dejavniki, kot na primer tudi pred novinarji. Samo poglejte, za slabšo sezono Petra Prevca je vzrok tudi v novinarjih in vseh sponzorskih obveznostih, ki jih je imel. Športnika je treba pustiti, da ima mir in se sam pripravlja. Tudi jaz imam dovolj novinarjev, a me še vedno pregovorijo v pogovore.

Goran je eden redkih, ki je uspel. Podobno je uspelo Nesteroviću, če govorimo o Slovencih, da ne omenjam Kukoča, Rađe, Divca … Divac je bil izjemen v tem, da so se vsi igralci morali prilagajati Američanom, njemu so se morali pa Američani. Goran je odličen branilec, kar je izjemno zahteven položaj, in to še več pomeni. Centri bistveno lažje in dlje lahko igrajo, že zaradi poškodb in vsega. Dražen je bil na primer izjemen, a je imel težave v NBA-ju. Tam je zelo težko. Mislim, da je prav, da Luka ne gre prehitro tja. Ne bom mu solil pameti, se bo sam odločil, a verjetno bi bilo najbolje, da še dve ali tri leta ostane pri Realu.

Tilen Jamnik