"To mi je popolnoma normalno - ta mešanica med zahodno disciplino, delom in južnjaškim "šmekom": ta mešanica je izjemno dobra, saj je Slovenija stičišče, sploh v nekdanji Jugoslaviji, ko smo igrali z nekdanjimi republikami," je v oddaji NaGlas! fenomen velikega števila športnikov iz narodnostno mešanih ali priseljenih družin v Sloveniji v kolektivnih športih komentiral Saša Dončić.

Trener Ilirije, nekdanji košarkar in oče nove zvezde evropske košarke Luke Dončića, je celotno evropsko prvenstvo navijal za Slovenijo in Srbijo, toda v finalu ni imel dilem. "Absolutno sem bil v finalu na strani Slovenije – to je normalno: tukaj živimo, tukaj smo se rodili, otroka imam tukaj, ki igra za slovensko reprezentanco," je pojasnil Saša Dončić, ki ga je Slovenija izbrisala iz registra stalnih prebivalcev, čeprav se sam, kot pravi, s tem nikoli ni ukvarjal.

So se vtisi iz Carigrada polegli?
Niti ne, iskreno povedano. Počasi prihaja za mano ... Glas se še vedno ni vrnil, glede na to, da smo navijali, proslavljali, res je bilo enkratno. Upam, da bo ta evforija trajala čim dlje.
Vi ste prvi napovedali, kdo bo igral v finalu in kdo bo zmagal. Kako ste vedeli?
To sem povedal iz preprostega razloga, ker so skozi vse turnirje, od začetka priprav reprezentance, fantje iz tekme v tekmo rastli. Z njimi pa tudi strokovni štab, KZS, začela se je ta kemija. Ko so bili fantje res na koncu, ko je bilo najbolj potrebno, so bili največji bratje med sabo, največja družina, res so se žrtvovali drug za drugega. Imel sem upravičene razloge, da napovem finale. In finale Srbija - Slovenija je bil ves čas pričakovan, ker sta ti dve reprezentanci največ pokazali. Finale je bil čisto zaslužen.

V Sloveniji je v kolektivnih športih veliko igralcev, ki prihajajo iz narodnostno mešanih ali priseljenih družin. Takšen je primer Gorana Dragića, konec koncev tudi vašega sina Luke. Vsi po vrsti so zelo uspešni. Kako si vi to razlagate?

To mi je čisto normalno - ta mešanica med zahodno disciplino, delom in južnjaškim "šmekom": mislim, da gre za izjemno dobro mešanico, saj je Slovenija stičišče – sploh v nekdanji Jugoslaviji, ko smo igrali z nekdanjimi republikami. To je očitno dobitna kombinacija, ker mislim, da je disciplina, ki jo ima zahod, in "šmek", ki jo ima jug Evrope - zame zelo dobra kombinacija!

Lahko torej igraš za slovensko reprezentanco, si ponosen na svojo domovino, obenem pa si ponosen tudi na svoj, denimo, srbske korenine?
Lahko rečem, da sem celotno evropsko prvenstvo navijal za Slovenijo in Srbijo. Šlo je za izjemen finale med dvema državama, absolutno sem bil v finalu na strani Slovenije: to je normalno, tukaj živimo, tukaj smo se rodili, otroka imam tukaj, ki igra za slovensko reprezentanco – ampak bil sem vesel za vse stvari, ki so se dogajale za reprezentanco Srbije. Tako da je vsaj zame bil idealen finale.

Številni so opazili Dragićeve tri prste in pravoslavni križ okrog vratu …? Eno torej ne izključuje drugega?
S takimi stvarmi se res ne obremenjujem, mi smo športniki, mi smo v duši tako vzgojeni, v športu je pomembno, da si dober človek. Nacionalizmov v športu ni, redko se najde kje kakšen primer nacionalizma.
Kako so mladi igralci, rojeni na začetku 90. let, razumeli selektorja Igorja Kokoškova? Je z njimi govoril srbsko ali angleško?
Z njimi se je pogovarjal tako v srbščini kot v angleščini. Vem, da se je Kokoškov trudil v tem času naučiti nekaj slovenskih besed, nekaj se jih je tudi naučil. Nacionalnost v športu ni prepreka, tu so pomembnejši srce, čustva, temperament. To je veliko pomembnejše v športu. Športniki dajemo več na to, kot na to, od kod si, s kom si, zakaj si. To je čisto nepomembno.
Vrniva se na začetke vaše športne poti. Leta 1991 ste bili edini igralec iz Slovenije, ki je kot kadet igral v jugoslovanski reprezentanci na evropskem prvenstvu. Vrnili ste se v Slovenijo, ki pa so jo vaši starši zapustili in odšli v Srbijo. Vi ste se jim pridružili in za eno leto zaigrali v Crveni zvezdi. Zakaj ste sprejeli takšno odločitev?
Po tistem nastopu za reprezentanco sem se vrnil v Ljubljano. Tisti časi so bili malo drugačni. Enostavno ni bilo mogoče vzdrževati stikov, kot je to mogoče danes s pomočjo Viberja, Skypa in podobno. Ostal sem tukaj do decembra. Takrat je oče (zdaj pokojni) prišel po mene, ker mama enostavno ni zmogla zdržati tega pritiska. Oče je bil carinik, dobil je premestitev in je šel delat v Beograd. Tistega decembra '91 je torej oče prišel po mene, me odpeljal dol in sem ostal eno sezono v Crveni zvezdi. Po sezoni sem se vrnil. Spet je bil december in sem prišel za novo leto v Slovenijo. Potem je tu še splet okoliščin, da sem imel stari jugoslovanski potni list, ki je veljal do 31. decembra 1992. Glede na to, da sem tukaj praznoval novo leto, ne vem praktično, kaj sem bil 1. januarja 1993 ...

Bili ste brez papirjev, niste imeli nobenega državljanstva, čeprav ste bili rojeni v Sloveniji, v Šempetru pri Gorici?
Da. Sam pa tega nisem vedel. Imel sem jugoslovanski potni list, ki je bil seveda neveljaven. Čez teden dni sem šel na Mačkovo, kjer so mi dejali, da me nimajo v evidenci, da nisem državljan Republike Slovenije. Potem sem šel na veleposlaništvo Zvezne republike Jugoslavije, tudi tam me niso imeli v evidenci. Tako da sem bil vesoljec, kar koli želite, Nezemljan.
Mogoče kot Tom Hanks v filmu Terminal?
Točno tako sem se počutil, ker naslednji dve leti praktično nisem mogel iti nikamor. Takoj sem dal prošnjo za državljanstvo oziroma za ugotovitev državljanstva, in to se je še nekaj časa vleklo. Potem sem dobil od olimpijskega komiteja in Košarkarske zveze Slovenije, da sem perspektiven igralec – takrat naj bi bil še nekaj nadarjen – in na podlagi izredne naturalizacije sem dobil slovenski potni list.
Potem ste igrali za različne klube, zadnji dve leti pa ste kot trener izvrstno Ilirijo pripeljali iz tretje v prvo ligo.
Drži, to nam je res uspelo.
Zagotovo ste tudi ponosen oče mladega perspektivnega evropskega igralca. Kako se Luka počuti po poškodbi na evropskem prvenstvu, ste se slišali z njim?
To je normalna poškodba. Zvin gležnja v košarki je pogost, zdravi se enostavno in traja od tri do štiri dni. Po naslovu evropskega prvaka - tudi če bi mu nogo zlomili, bi na to pozabil … Tam so bila čustva tako močna, vladala je takšna evforija, da so to res nepomembne stvari.

Počitek se mu bo najbrž prilegel?
Tudi jaz mislim, da se mu bo prilegel.