Le pred evropskima prvenstvoma v letih 2003, ko je bil star le 19 let, in 2009 je 33-letni Mariborčan prišel na priprave izbrane vrste. Slobodan Subotić se mu je pred potjo na Švedsko kot zadnjemu zahvalil za sodelovanje, šest let pozneje pa je vrsto Jureta Zdovca zapustil med pripravami. Zamere in nesoglasja so bila v tej sagi Vujačića in reprezentance prevelika, zato sploh na primer ni odigral uradne tekme za Slovenijo.

Branilec je pustil pečat tudi v Ligi NBA, kjer je v letih 2009 in 2010 z Lakersi osvojil prstan. Po neposrečenih sezonah pri New Yorku se je zdaj vrnil v Evropo, kjer je zdaj član Fiat Torina, s katerim je v Evropskem pokalu gostoval pri Cedeviti. V Zagrebu je spregovoril tudi za slovenske medije.

Po epizodi v New Yorku ste zdaj znova v Evropi. Kaj je odločilo za vrnitev v Italijo?
Kot veste, je bilo lani v New Yorku malce cirkusa. Zaželel sem si košarke in preprosto igrati. Odločilen je bil tudi trener, ki ga poznam še iz Vidma in je po mojem mnenju eden najboljših v Evropi. Po pogovoru mi je razložil, kakšni so njegovi cilji, in takoj sem se odločil. Lahko bi ostal v Ligi NBA in še v kakšno drugo ekipo, toda za ta uvodni del in prve mesece se mi zdi najpomembneje, da igram za trenerja, ki verjame vame.

Ste imeli tudi kakšne druge ponudbe, morda iz Evrolige?
Bilo je še nekaj drugih stikov, toda odločil sem se zaradi trenerja, ki ga zelo spoštujem in mislim, da je vrhunski strokovnjak, na neki način guru košarke. Je zmagovalec in šampion. Zadal sem si nalogo, ki ni lahka. Želimo voditi to ekipo do nekega uspeha. Kot vodja vem, da imam veliko odgovornosti, v tej vlogi pa uživam. Nisem sprejel napačne odločitve.

Večkrat ste pred leti dejali, da je želja vrnitev v Ligo NBA. Zdaj ni več tako, ne boste na vso silo želeli tja?
Želim si osvojiti še tretji prstan, a ni bilo ekipe, v katero bi šel in bi se lahko boril za prstan. Trenutno so bile vse na mojem položaju zapolnjene. V ekipi, ki je v gradnji, pa se ne vidim. Ne vidim se kot igralec, ki bi pomagal mladim. Rad zmagujem in boli me ter ne morem spati, če izgubimo tekmo. Zdaj, da bi za vsakih 50 ali 60 tekem študiral, kaj in kako, ko izgubimo, mi ne pade na pamet. Zdaj sem z mislimi povsem v Torinu. To sem se odločil pred nekaj tedni. S 14 leti sem šel iz Slovenije in prve korake naredil v Vidmu, tako da se bom v Italiji vedno počutil domače. V Torinu so me lepo sprejeli, klub pa ima visoke ambicije.

Lanska sezona se Knicksom ni izšla po načrtih. Govorili ste o pritisku v tem klubu. Je morda že prevelik?
New York je košarkarsko mesto in eno najboljših mest na svetu. Pritisk je velik, 40 let pa ekipa ni nič zmagala. Jaz čez Knickse ne bom nič rekel, saj imam tam vedno odprta vrata in se lahko vrnem. Zdi se mi, da pritisk ni nikoli prevelik. To govorim predvsem zase, ker jaz obožujem pritisk. Določene stvari pa se v New Yorku morajo spremeniti. Ena najboljših stvari je, da imajo lastnika, ki želijo zmagati. Verjetno bo našel nekoga, ki mu bo lahko zaupal in bo naredil zmagovalno ekipo, tako, da lahko osvoji tudi prvenstvo.

Lani ste v intervjuju z izbranimi besedami govorili o Kristapsu Porzingisu. Je on prava oseba, okoli katere morajo v New Yorku zgraditi ekipo?
Seveda. Mislim, da je in da tudi bo. To sezono bodo izkoristili, da vidijo, kdo se mu lahko prilagodi. Je unikaten. Zares poseben košarkar, kakršen pride na 20 ali 30 let. Verjamem, da bodo naredili dobro selekcijo in v nekaj letih pokazali, kaj zmorejo.

Govorilo se je, da je za New York zanimiv tudi Luka Dončić. Mislite, da bi sodil tja, in kako vi vidite njegove predstave?
Bi, seveda bi sodil tja, a mislim, da bo šel v drug klub. O Luki sem veliko lani slišal od soigralca Willyja Hernangomeza, s katerim sta dobra prijatelja. Predtem nisem veliko spremljal, on pa mi je povedal, kdo je, in mi pokazal nekaj njegovih posnetkov. Vidi se, da bo dominiral, kot je že na evropskem prvenstvu. V očeh se mu vidi, da hoče biti šampion. Tudi oče ni bil slab košarkar, tako da ima to v krvi. Dokazal je, da je pripravljen igrati na visoki ravni, kar je zelo pomembno. Zdaj se mora ustaliti v Realu, da prevzame čim več odgovornosti, potem pa iti v NBA, da tam pokaže, kdo je.

Verjetno ste spremljali evropsko prvenstvo. Kako ste videli uspeh slovenske reprezentance?
Seveda sem. Presrečen sem bil. Dobro poznam Igorja. On je nekaj, kar bi se moralo zgoditi že pred desetimi ali petnajstimi leti, ko je Slovenija imela generacije, ki bi lahko konkurirale Španiji. Vedno sem to govoril, a so me vsi imeli za norca. Vesel in ponosen sem na to, kar so naredili. To je neverjeten uspeh za Slovenijo in slovensko košarko. Igor je dokazal, da lahko na neki način zmešaš evropsko in NBA-košarko in bo pravi rezultat. Čudovito je bilo videti, kako je trener dal samozavest igralcem, da so igrali nad svojimi pričakovanji, ne samo individualno, ampak tudi kot ekipa. Pokazali so, da je košarka ekipna igra. Vsi morajo biti ponosni na te fante in predvsem na trenerja.

Vas je morda Igor Kokoškov kljub vsemu poklical?
Ko smo igrali lani proti Utahu, sva govorila. Ve, kakšna je situacija in kaj je bilo z obeh strani. Rekel sem si, če nisem igral za Božidarja Maljkovića, ko sem res zelo želel in ga tudi zelo cenim … Če povem po pravici, bi bile nekatere stvari drugačne, če bi igral. Ko sem gledal tekme, sem se videl v nekaterih situacijah. Igor je razumel, kako je. Nisem mogel iti preko nekaterih stvari. Če so vrata zaprta, jih ne moreš razbijati. Letos me niso potrebovali, kot niso potrebovali koga drugega. Bilo je dovolj fantov, ki so dokazali, kaj zmorejo. Igor je naredil neverjeten uspeh. Ustvaril je izvrstno vzdušje in Slovenija je postala dežela košarke. Zdaj, ko so na vrhu, morajo tam ostati, kar pa je nekaj najtežjega.

V obdobju, ko je nastal ta položaj, je minilo že nekaj časa, zamenjali so se ljudje na zvezi, selektorji … Vseeno ni bilo stikov?
Ne, noben me ni poiskal. Tu v Zagrebu pa smo tudi igrali proti trenerju (Jure Zdovc, op. a.), ki ga lahko vprašate, kaj je bilo in kakšne so bile stvari. Enkrat sem šel prek svoje besede, da ne bom igral. Tudi drugič sem šel. Osel gre samo dvakrat na led, ali kako že. Samo družina in prijatelji vedo, kako mi je žal, da nisem mogel v prejšnjih letih dati reprezentanci, kar sem želel. Po resnici povedano, tega žal ne bom nikoli prebolel. Nikoli ne bo nihče vedel, zakaj in kako. To je zdaj zaprta knjiga. Žal mi je, da nisem mogel dati reprezentanci, kar sem želel. Pa ne samo jaz, mislim, da je bilo dosti generacij pripravljenih, da naredijo nekaj izjemnega, a se nekatere stvari niso poklopile. Škoda, a brez zveze je gledati nazaj, bolje, da gledamo na sedanjost in spodbujamo vsi z vsem, kar imamo, prihodnost slovenske košarke. Zdaj je ta reprezentanca pripravljena, da dominira.

Potem je bilo slišati govorice, ki so vas povezovale s Črno goro. Niste razmišljali, da bi igrali za kakšno drugo reprezentanco?
Mislim, da sem bil na prodajni listi za Črno goro, samo ne vem, kako je bilo to (smeh, op. a.). Ne bi komentiral. Edino le klubski dres. Privarčeval sem noge, da na srečo lahko igram na visoki ravni do 40. leta, če hočem. To je plus pri tem minusu, ko ne igraš za reprezentanco. Koliko me pač po eni strani boli, da nisem mogel nikoli pomagati, po drugi strani pa se zdaj, ko sem star 33, se počutim 26 ali 27, saj sem se privarčeval in vsako poletje trdo treniral. V naslednjih letih mi bo to pomagalo, da bom na nek način ostal svež.

Iz Zagreba