Zoran Dragić je konec novembra okrepil Anadolu Efes, ki je s 13 naslovi državnega prvaka najuspešnejši turški klub. Foto: www.euroleague.net
Zoran Dragić je konec novembra okrepil Anadolu Efes, ki je s 13 naslovi državnega prvaka najuspešnejši turški klub. Foto: www.euroleague.net
V Carigradu je moči združil z Edom Murićem, sicer pa so za Efes igrali tudi Juirca Golemac, Boštjan Nachbar in Saša Vujačić. Foto: EPA

Ko je junija prišel nov trener, sem agentu rekel, naj vpraša, ali računajo name, saj vendarle ne moreš biti v načrtih vsakega trenerja. Rekli so mi, da ja, ampak je bila v ozadju zgodba drugačna. Niso se me hoteli znebiti, da ne bi padla slaba luč na klub, ko sem bil poškodovan. Obenem so potrebovali tudi nekoga, da sodeluje na treningih, ker je bilo veliko igralcev reprezentantov.

najuspešnejši turški klub. Že na drugi evroligaški tekmi za Efes se je pomeril z Olimpio. Gostitelji so bili v Carigradu boljši s 73:68, Dragić pa je prispeval 12 točk, tudi trojko ob koncu tekme, s katero je dokončno razblinil dvome o zmagovalcu. Foto: www.euroleague.net
Najboljšo tekmo v dresu novega kluba je odigral v zadnjem krogu Evrolige, ko je bila sicer v Beogradu Zveda boljša s 100:81. Dragić je prispeval 14 točk, 5 skokov in 4 podaje ter zbral indeks 19. Foto: EPA

Efes se je oglasil mesec zatem, mogoče malce manj. Sprva sicer nisem hotel iti v Carigrad. Iskal sem še kakšno možnost, glavna želja pa je bila Španija. Bile so še nekatere ponudbe, predvsem klubov iz Evropskega pokala, a tega nisem želel, saj sem hotel v Evroligo. Nekaj se je govorilo tudi za Zvezdo, ampak ni bilo nič gotovega, bolj samo govorice.

Zoran Dragić je za Slovenijo igral na enem svetovnem in treh evropskih prvenstvih. Na velikem tekmovanju je debitiral leta 2011 na evropskem prvenstvu v Litvi. Foto: www.alesfevzer.com
V Milanu je preigral lansko sezono. V karieri je nosil še dres Himkija, Miamija, Phoenixa, Unicaje, Krke in Slovana. Foto: AP

Ne v italijanskem prvenstvu ne v Evroligi 28-letni Ljubljančan v dresu najuspešnejšega italijanskega kluba letos ni dobil priložnosti. Kot je povedal v intervjuju za MMC, so mu v klubu še junija zatrdili, da računajo nanj, a je bila zgodba nato drugačna. 21. novembra je vendarle podpisal pogodbo v Turčiji, kjer je rešitev našel pri Anadolu Efesu. Dobro se je znašel v novem klubu in hitro tudi postal eden izmed nosilcev igre carigrajskega velikana.

Mlajši izmed bratov si je sicer februarja huje poškodoval koleno. Okrevanje je bilo dolgo in zato je moral tudi izpustiti evropsko prvenstvo, na katerem je Slovenija osvojila naslov. Predtem je sodeloval na vseh akcijah in nastopil na štirih velikih tekmovanjih. V zadnjih letih je bil ob bratu Goranu ključni mož izbrane vrste.


Konec novembra vam je vendarle uspel prestop iz Milana. Kako ste zadovoljni zdaj v Carigradu?
Razumljivo sem zelo zadovoljen. Vesel sem, da sem vse, kar je bilo v Milanu s klubom, dal za sabo in sem našel rešitev pri Efesu. Ker so mi to naredili v oktobru, da nisem mogel biti del ekipe, je bilo res težko najti klub. Zdaj sem res vesel, da sem našel klub, kjer se odlično počutim.

Hitro ste si tudi izborili mesto v ekipi in se ujeli s trenerjem Velimirjem Perasovićem. Ste pričakovali, da boste tako hitro prevzeli takšno vlogo?
Ja, trener mi res precej zaupa, zaradi česar sem seveda dodatno zelo zadovoljen. Tudi Efes je imel kar nekaj težav in je izgubil nekatere tekme, ki jih ne bi smel. Tudi zdaj na primer proti Zvezdi je bilo tako.

Vendarle gre pa za klub, ki je finančno zelo močan, ima velike ambicije in že nekaj časa sodi v evropski vrh. Verjamete, da ste naredili pravo potezo?
Ja, mislim, da sem naredil povsem pravo potezo. Turška liga je na primer zelo močna, hkrati smo v Evroligi. Zaradi tega sem zelo vesel. Kar se tiče organizacije, je klub res na najvišji ravni. Finančno je prav tako zelo močan. Glede teh stvari ni nobenih težav, vse je v rokih. Efes je praktično prvi turški klub. Dobro, zdaj je to Fenerbahče, ki ima res veliko denarja, predtem pa je bil Efes glavni v Turčiji.

Pri Olimpii niste igrali ne v italijanskem prvenstvu ne v Evroligi. Kako težko vam je bilo?
Bilo je res zelo težko, še posebej, ker ti v klubu govorijo, da boš del ekipe, potem pa ni tako. Ko je junija prišel nov trener, sem agentu rekel, naj vpraša, ali računajo name, saj vendarle ne moreš biti v načrtih vsakega trenerja. Zatrdili so mi, da ja, ampak je bila v ozadju zgodba drugačna. Niso se me hoteli znebiti, da ne bi padla slaba luč na klub, ko sem bil poškodovan. Obenem so potrebovali tudi nekoga, da sodeluje na treningih, ker je bilo veliko igralcev reprezentantov.

Kdaj pa ste izvedeli, da na vas ne računajo? So vam v klubu to jasno povedali oziroma kdaj so vam to sporočili?
Zadnji dve pripravljalni tekmi, ko nisem nič igral, mi je bilo čudno. Že predtem sem tudi veliko razmišljal kaj in kako, saj smo imeli 17 igralcev, in jasno mi je bilo, da ne moremo biti vsi registrirani. Po teh dveh tekmah pa mi je postalo jasno, kaj se dogaja. Ko smo igrali v superpokalu, sem izvedel. Prišel je generalni menedžer kluba in mi povedal, da ne morem igrati v italijanski ligi, ker imamo toliko tujcev. Odvrnil sem, da razumem in da ni problema. Potem pa je rekel, da me tudi ne vidijo v ekipi za Evroligo. Kaj sem mu točno odgovoril, neposredno ne morem povedati. Vprašal sem, ali se šalijo, in potem se je izgovarjal na trenerja, trener potem nanj, drug na drugega in tako naprej. Saj veste, kako je.

Vam novi trener Simone Pianigiani ni jasno povedal, da na vas ne računa?
Ne, poklical me je šele, ko je izvedel, da mi je generalni menedžer že povedal. Potem je rekel: Zoki, ti si tak igralec, ki mora igrati. Nekaj je iskal izgovore, da ni hotel, ampak je taka situacija ... Bilo je malce zahrbtno. Ni mi hotel junija povedati v obraz, ko sem ga vprašal. Potem pa je bilo zelo težko, saj so imeli vsi klubi zapolnjene ekipe. Bilo je težko obdobje, sem samo treniral in čakal, da nekaj pride.

Kdaj ste potem prišli v stik z Anadolu Efesom? Ste imeli še druge ponudbe? Je bila v igri res tudi Crvena zvezda?
Efes se je oglasil mesec zatem, mogoče malce manj. Sprva sicer nisem hotel iti v Carigrad. Iskal sem še kakšno možnost, glavna želja pa je bila Španija. Bile so še nekatere ponudbe, predvsem klubov iz Evropskega pokala, a tega nisem želel, saj sem hotel v Evroligo. Nekaj se je govorilo tudi za Zvezdo, ampak ni bilo nič gotovega, bolj samo govorice. Mislim, da sem se odločil prav. Zdaj hočem čim več in čim bolje igrati. To zdaj potrebujem. Ko prideš v nov klub, je težko. Tu sem tujec, Efes ima močno ekipo in konkurenca je velika. Do konca sezone bom tu, potem pa bomo videli, kako bo.

Že na drugi tekmi v Evroligi vas je čakal dvoboj z Olimpio. Je bila motivacija velika? Koliko vam je pomenila tista trojka, s katero ste dokončno zapečatili milansko usodo?
Ja, komaj sem čakal to tekmo. Tako kot vsak košarkar, ko igra proti nekdanjemu klubu, sem bil tudi jaz seveda zelo motiviran, sploh zaradi tega položaja. Sem bil vesel, da sem zadel, a mi ni pomenila nič kaj več, kot to, da smo jih dejansko premagali.

Kako je zdaj s kolenom, ki ste si ga februarja poškodovali? Vas še ovira?
Ne, koleno je popolnoma v redu. Me tudi nič ne ovira. Malce sem imel le težave z gležnjem, ki sem si ga prejšnji teden lažje zvil na treningu.

Kako je, ko imate ob sebi znova Eda Murića, s katerim sta uspešno sodelovala že v Novem mestu pri Krki in v reprezentanci?
Super. Midva se odlično razumeva. Tudi zaradi njega sprva nisem želel priti v Carigrad, ker je imel on to dvo- ali trimesečno pogodbo. Vemo, da potem, če nekdo pride, mora nekdo oditi. To se ni zgodilo, a mislim, da tudi on ne bi tako na to gledal, saj gre vendarle za posel. Sem pa zelo vesel, da sva znova soigralca.

Kot je povedal selektor Rado Trifunović, ste imeli veliko željo zaigrati za reprezentanco, a vam je nastop preprečila selitev v nov klub. Zaradi pravil Evrolige niste smeli igrati, čeprav ste bili na primer na tekmi v Ljubljani, kajne? Kako ste videli prvi dve kvalifikacijski srečanji Slovenije?
Ja, res je, bil sem na tisti tekmi. Ta tekma je bila bolj tako, Belorusija ne spada v isti kakovostni razred. To tekmo smo morali dobiti, hkrati pa tudi ta tekma ni merilo. Proti Španiji pa je bil že kazalnik. Težko je igrati v Španiji. Malce nam je žal zmanjkalo. Čaka nas še povratna tekma, ki pa jo bomo morali dobiti.

Upate, da boste februarja že lahko pomagali?
Upam. Vsi govorijo, da naj bi se Fiba in Evroliga le dogovorili. Da prvih tekem kvalifikacij za svetovno prvenstvo nismo igrali košarkarji iz Evrolige, je res neumno. Ekipe so oslabljene, še posebej te največje, ki imajo igralce v Evroligi in v Ligi NBA. To nima smisla, da se tako igra. V nekaterih reprezentancah so igrali košarkarji, ki sicer ne bi nikoli prišli noter. To je malce čudno. Pri nas sicer ni bil nobeden tak, da bi bil prvič poleg. Vsi so bili že v reprezentanci ali pa vsaj blizu in na pripravah. Smo majhni, a imamo neko stalnico. Žal pa nismo mogli vsi sodelovati.

Zaradi poškodbe kolena niste mogli pomagati Sloveniji na evropskem prvenstvu. Kako ste videli pot do zlata?
Bil sem seveda zelo vesel, hkrati pa mi je bilo zelo težko. Velikokrat sem že povedal, da sem jim res iz srca privoščil, bilo pa mi je seveda težko, ker nisem bil del tega. Vsako leto sem bil zraven, ravno, ko pa me ni poleg, pa reprezentanca osvoji zlato medaljo.

Koliko pa je bilo dejansko možnosti, da bi morda vseeno lahko zaigrali na prvenstvu?
Bilo bi res veliko tveganje. Mislim, da je bilo en mesec prezgodaj. Potreboval bi še ta mesec, sicer ne bi bil stoodstoten. Ne bi bilo dobro, če bi šel, saj bi preveč tvegal. Ne bi bil pravi, saj bi šel naravnost, brez pripravljalnih tekem. Ritem na prvenstvu je previsok in verjetno bi soigralce samo oviral. Poskusil bi, a to ne bi bil pravi jaz.

Bili ste na finalu in na slavju so vas soigralci poklicali na igrišče. Koliko vam je to pomenilo?
Mi je bilo kar malce nerodno (smeh, op. a.). Nisem hotel iti, počutil sem se malce nelagodno, ampak so vsi rekli, naj pridem dol. Vsi pravijo, da je bilo lepo, a, saj pravim, mi je bilo malce nerodno, ampak sem bil potem že gor in kaj naj. Videti je bilo, kot da se poslavljam od košarke (smeh, op. a.). Ne, vsa čast vsem fantom. Smo res prava ekipa. Vidi se, da smo povezani kot nekakšna družina. Zadnja tri ali štiri leta smo praktično vsi isti z nekaj novimi fanti in ustvarila se je prava kemija.

Verjamete, da se kaj takega še lahko ponovi? Pa ne mislimo na zlato, ampak glede na to, da je ekipa še mlada, na primer, da bi bila Slovenija kandidat tudi za kolajno na svetovnem prvenstvu ali pa da bi nastopila na olimpijskih igrah?
Verjamem, da imamo precej možnosti, da naredimo še kakšen dober rezultat. S to ekipo je to zagotovo mogoče. Če vsi ostanemo, zakaj ne. Mislim, da lahko naredimo še kaj. Za olimpijske igre nam je vedno malce zmanjkalo, zakaj nam zdaj končno ne bi uspelo. Tako je bilo tudi z medaljo. Ekipa je mlada, ima velik potencial in prihodnost. Vsi bodo še napredovali. Na primer tak je Čančar. Za Dončića sploh ne vem, koliko lahko še napreduje, glede na to, kako dober je. Ampak ja, zagotovo verjamem, da lahko naredimo dober rezultat.

Iz Beograda

Ko je junija prišel nov trener, sem agentu rekel, naj vpraša, ali računajo name, saj vendarle ne moreš biti v načrtih vsakega trenerja. Rekli so mi, da ja, ampak je bila v ozadju zgodba drugačna. Niso se me hoteli znebiti, da ne bi padla slaba luč na klub, ko sem bil poškodovan. Obenem so potrebovali tudi nekoga, da sodeluje na treningih, ker je bilo veliko igralcev reprezentantov.

Efes se je oglasil mesec zatem, mogoče malce manj. Sprva sicer nisem hotel iti v Carigrad. Iskal sem še kakšno možnost, glavna želja pa je bila Španija. Bile so še nekatere ponudbe, predvsem klubov iz Evropskega pokala, a tega nisem želel, saj sem hotel v Evroligo. Nekaj se je govorilo tudi za Zvezdo, ampak ni bilo nič gotovega, bolj samo govorice.