Matej Žagar je na Finskem spisal zgodovino. Foto: Borut Cvetko
Matej Žagar je na Finskem spisal zgodovino. Foto: Borut Cvetko

Nekaj več kot 50 dirk najvišjega ranga je moral odpeljati neustrašni fant iz Črne vasi na robu Ljubljanskega barja, da je dosegel še en visoko postavljeni cilj na svoji športni poti. Zdaj mu je v največji meri ostal le še eden. 17. maj 2014 je dan, ki si ga bo Matej Žagar pri nekaj več kot 31 letih zapomnil za vedno. Pa tudi vsi tisti, ki so ga pred 15 leti in še prej sprejeli na nekdaj znameniti tekmovalni oval v Zgornji Šiški v Ljubljani. Na motor brez zavor, ki je že pred njim osrečeval številne generacije slovenskih neustrašnih fantov, na čelu z Ludvikom Staričem, Letečim Kranjcem, je bil obsojen. Oče Franc je bil namreč tudi zapisan vonju po metanolu in ni vrag, da je Matej ničkolikokrat svoje mesto za igranje še v deških letih našel v očetovi garaži.

Na slovensko sceno je prišel kot vihar. V njem je bilo obilo mladostne predrznosti pa tudi vihravosti, vsekakor pa tudi obilo želja. Že kaj kmalu smo razmišljali, če kdo, potem bo prav Matej Žagar posegel tudi med svetovno elito. In to ne glede na to, da prihaja iz okoliša, ki le nerad prepozna uspešnega tekmovalca v bencinskih športih. Fantje, ki so uspešni pri tem, so si glavni del pokroviteljev večinoma dobili na tujem. Konec koncev tudi ekipe, ki jih podpirajo v garažah.

Po neprijetnem padcu pred leti na Madžarskem je morda za kakšno sezono kazalo, da bo še enkrat ostalo le pri željah po najvišjih uvrstitvah. Toda ob koncu leta 2012 se je Matej Žagar nedaleč od slovenskih tal v Donjem Petrovcu na Hrvaškem znova vrnil med elito. Takoj je ponovil najboljši dosedanji izid v seštevku sezone, saj je bil sedmi že ob svojem prvem stiku z najboljšimi. Lani je celo predrzno izpustil kvalifikacije za letošnje leto, saj je bil kljub nekaterim spodrsljajem prepričan o svojem uspehu. In samozavesti Mateju Žagarju res ni nikdar manjkalo. Za letos nas je najbolj skrbelo, da oče zaradi težav s hrbtom ne bo mogel ves čas bedeti nad njegovimi nastopi. Toda v vseh teh letih dirk, ko se med marcem in oktobrom večkrat spi v potovalni prikolici kot v domači postelji ob najbližjih, je Matej našel ljudi, v katere verjame. In sinoči so bili na novem tekmovališču v skoraj osmih desetletjih boja za naslov svetovnega prvaka na Finskem znova vsi eno. Prav vsi, ki v karavani skrbijo za neustrašnega dirkača s številko 55 na hrbtu. Skrivnosti te številke nam še ni zaupal, vemo pa, da je poglavitni cilj še precej više od prve zmage med elito. Najbrž že veste, Matej Žagar bi rad postal svetovni prvak. Doslej je to uspelo le dirkačem iz devetih držav. Toda, Matej običajno vse zastavljene cilje tudi doseže. Vsaj za zdaj je bilo tako. Kako bo šlo naprej, pa bomo seveda videli.

Dare Rupar, Val 202