Vaša ocena: 
Ocena 4,4 od 8 glasov
Ocenite to novico!
Teden dni pred Super Bowlom je v Miamiju potekal Pro Bowl, tekma vseh zvezd Lige NFL. Igralci Konference AFC so ugnali kolege iz NFC-ja z 41:34.
Najboljši igralci ameriškega nogometa so se tokrat udarili v novem terminu - teden pred Super Bowlom, še v lanski sezoni je bila tekma na sporedu teden dni po Super Bowlu na Havajih.
| Vabljeni k branju/sodelovanju: - NFL-kotiček: Novice o ameriškem nogometu - MMC-jev forum o Ligi NFL |
Schaub in Rodgers blizu 200 jardov
Obrambi sta delovali na "pol moči", saj po sezoni nihče ne želi tvegati poškodb, zato je bil končni izid pričakovano visok. Nagrado za najkoristnejšega igralca je prejel podajalec Matt Schaub (Houston) - podaje: 13/17, 189 jardov, dva zadetka. Pri poražencih je imel podobne številke Aaron Rodgers (Green Bay) - podaje: 15/19, 197 jardov, dva zadetka.
Po 50 letih spet več kot 70.000 gledalcev
Tekmo si je ogledalo 70.697 gledalcev. Na Pro Bowlu je bilo zadnjič več gledalcev daljnega leta 1959, ko je bila tekma odigrana v Los Angelesu.
Najboljše čaka še Super Bowl
Na tekmi pričakovano niso igrali nogometaši Indianapolisa in New Orleansa, ki se bodo v noči na ponedeljek pomerili na Super Bowlu XLIV.
Pri kickerjih bi lahko poleg same natančnosti (denimo 5 poskusov z 20 jardov, 5 poskusov še na dolžinah 30, 40, 50 in 60 jardov (za zabavo se lahko doda še 65, če bi bili pri prejšnjih preveč natančni), nato skupni procent zadetih golov od 25 poskusov, lahko pa bi tudi tako kot pri NBA tekmovanju v trojkah zadetki pri prvih štirih žogah šteli za eno točko, zadnji pri malce drugače obarvani za 2, zgrešeni seveda za 0, da bi bilo možnih največ 30 točk) tekmovali tudi v tem, od kod kdo najdlje zadene gol oz. kdo ima najmočnejšo nogo za to, da še da gol, pa bi lahko šli tudi preko NFL rekorda, ki je bil postavljen med tekmami, kjer trenerji neradi tvegajo glede tega. Ta način se mi zdi kar dobra primerjava tekmovanju v skoku ob palici, do kod gre, pač gre, pustimo tukaj Rovana. Morda bi lahko od določene razdalje, kjer je že nekakšna meja mogočega zadetka, kljub vsemu sami izbirali jardažo nazaj ali bi bila ta avtomatsko tam zmanjšana in ne bi bilo ravno vedno 5 jardov nazaj, če zadenejo, tako bi lahko še bolj mogoče padel rekord.
Pri podajalcih se meni osebno zdi, da bi bilo bolje gledati natančnost kot moč, lahko pa se kombinira tudi oboje, če dajo kakšne zelo oddaljene in dokaj majhne tarče. Kljub vsemu to ni isto kot na tekmi, kjer lovilci v trenutku podaje niso tam na istem mestu, kjer so potem, ko sprejmejo žogo, pa tudi obramba se obenem premika. Če že ni najboljši ravno ta nekakšen strelski ali lokostrelski način, pa je morda bolje narediti kakšno tekmovanje spretnosti QB-jev, kot to počnejo na All-Star vikendu v NBA, le da so tukaj seveda druge stvari. Lahko bi bil kakšen del s kakšnim predmetom, ki se vse hitreje premika ob vsakem zadetku (prvič počasi, drugič hitreje, tretjič izjemno hitro (če se to zadene, pomeni to zelo dobro predvidevanje, kje se bo stvar nahajala, sploh če je zelo hitra), to bi bilo na eni strani igrišča), pa ga je treba zadeti, potem zadetek vse bolj oddaljenih in odmaknjenih tarč (prva na eno od strani, druga nekje na oddaljenosti 5 jardov, potem denimo še 20 in morda 50, te tarče so razdeljene po igrišču), kasneje tarče na različnih višinah, ki so pripete na gol na drugi strani igrišča (razdalja za podajo je povsod enaka, recimo kakšnih 10-15 jardov, višina tarč ne sme biti nižja kot višina rok lovilca, tarče so na takšnih višinah, da je prva nekako na nivoju višine lovilca in njegovih rok, druga že kar lepo višja, pri tretji pa je treba za zadeto tarčo vreči skoraj navpično), predzadnja destinacija bi bila le obrnjena zadeva glede na prejšnje natančnosti metov tarč po oddaljenosti (razdalje bi bile iste), vendar bi prišel en obrambni igralec, ki bi na QB-ja naredil velik pritisk in bi se mu ta moral umakniti ali vreči do tarč pod pritiskom, za konec pa bi bil ob strani igrišča še denimo merilec hitrosti podaj, pri čemer bi odločala močna roka, vendar glede skupnega seštevka le ne bi bilo v veliki meri kaj preveč odločilno. Ker so tukaj trije sklopi po težavnosti, bi prva dva lahko štela po 1 točko, tisti ekstremni pa 2 (no, lahko bi bilo tudi 1, 2 in 3 točke po teh kategorijah, kakor komu ljubo), moč podaj bi se gledala pa nekako v svoji kategoriji in bi dala denimo kakšnih 10 ali 15% točk, če je že vse ostalo da 90 ali 85%.
Lovilci, pri teh bi se lahko gledalo, kako ulovijo različne tipe podaj nekega preizkušenega in natančnega QB-ja (ali pa bi naredili kakšen avtomat, ki bi vedno žogo ustrelil na želeno mesto, v ZDA je vse mogoče), sodniki pa bi s točkami od 1 do 4 ocenili, če jim je uspelo z večjimi težavami (1), težavami (2), z manjšimi težavami (3) ali popolnoma brez težav (4), izpuščena in neujeta podaja je sama po sebi 0 točk. V eni meri visoke podaje, pri katerih morajo skočiti, v drugi močne v telo, v tretji nizke, v četrti zares dolge podaje, v peti tiste ob robu, v šesti pa za atrakcijo z eno roko na vsaki od prejšnjih destinacij, kjer bi bilo potrebno kdaj tudi žonglirati.
Tekači, ti bi lahko imeli denimo kakšen srednjeveški poligon, pri čemer so bile v srednjem veku sicer razne krute in smrtne nevarnosti s sekirami, ki so se jim ljudje morali umikati, tukaj bi pač lahko bili kakšni manj smrtonosni strojno se premikajoči predmeti, ki bi se jim morali tekači na različne načine umikati. Gledal bi se čas, v katerem bi prišli do konca, vsak padec na tla po udarcu predmeta (ti zagotovo ne bi bili ravno najlažji, zagotovo toliko težki, da bi jih lahko večkrat spravili na tla) pa bi jim dodal sekunde. Tekmovanje v šprintu bi lahko bilo tako za tekače kot lovilce, ker so oboji res hitri, tukaj so lahko med njimi tudi ekshibicije.
Če sem že ravno pri srednjem veku pri viteških igrah, bi se lahko kakšni igralci napadalne linije tako ekshibicijsko zaletavali med seboj, da bi eden v naletu obeh porušil drugega (kup betona je sicer tudi dobra ideja, če pa bi to delali med seboj, bi spominjalo na tiste viteške borbe na konjih z dolgimi sabljami, pri čemer je eden hotel s konja spraviti drugega, ko sta se srečala) in tako dobil dvoboj, šlo pa bi se na izpadanje. Zmagovalec bi svojo zmago in moč proslavljal s tem, da bi lahko za svoj častni krog na rokah nosil katero izmed lepših navijačic (lahko tudi zmagovalko izbora gledalcev, ki bi glasovali za najlepšo navijačico med temi iz NFL ekip), ki so tam prisotne, tako da bi bile tudi te zadovoljne s svojo promocijo. LB-ji bi lahko vlekli vrvi preko stadiona, lahko bi poskušali narediti tudi med njimi kakšno tekmovanje najmočnejšega v dvigovanju uteži ali kaj drugega, denimo valjenje kakšnih vozil, takšnih možnih tekmovanj za moč je kar nekaj v športnem svetu.
Ostane še torej puntanje. Ena od možnosti je že ta, da se poskusi na stadionu Cowboysov zadeti v tisti ekran visoko zgoraj, vendar je pri njih bolj važno to, da z različnih razdalj nekako poskušajo žogo spraviti čim bližje končni coni, ne da bi ta prišla vanjo oz. da ne bi bilo touchbacka. Pri tem bi bilo dobro malce drugačno tekmovanje kot pri kickerjih, kjer je vse skupaj odvisno od tega, kako daleč je bilo. Tukaj bi se nekako puntalo s povprečne dolžine puntov (nekje 3/4 igrišča oz. na 75 jardih), za zmagovalca pa bi bil proglašen tisti, ki bi žogo spravil najbližje končni coni, s tem da vanjo žoga ne bi padla. Vsak bi imel kakšna dva poskusa ali največ tri. Če bi bila dva izenačena, bi se ju denimo postavilo malce dlje (za kakšnih 10 jardov nazaj) in bi tam poskusila med seboj, če bi bilo samo mesto pomembno, če pa ne bi odločalo o ničemer, bi si pač mesto delila med seboj.