Ačimovič je za slovensko reprezentanco zbral 74 nastopov in dosegel 13 zadetkov. V dodatnih kvalifikacijah za Euro 2000 je za Bežigradom dosegel neverjetni gol, med strelce pa se je vpisal tudi na svetovnem prvenstvu v Južni Koreji in na Japonskem dve leti pozneje, ko je zatresel mrežo Paragvaja. Foto: EPA
Ačimovič je za slovensko reprezentanco zbral 74 nastopov in dosegel 13 zadetkov. V dodatnih kvalifikacijah za Euro 2000 je za Bežigradom dosegel neverjetni gol, med strelce pa se je vpisal tudi na svetovnem prvenstvu v Južni Koreji in na Japonskem dve leti pozneje, ko je zatresel mrežo Paragvaja. Foto: EPA

Kar sem opazil v zadnjih dveh ali treh tednih v Ljubljani, so prazna igrišča za košarko in mali nogomet. Včasih smo se na igriščih zbirali, igrali košarko, nogomet, zdaj pa tega ni več. Računalniki in playstationi so naredili svoje. Saj imam jaz tudi otroke, ampak ne morem verjeti, kaj vse danes obstaja. Vse so nam naredili, samo da ne gremo ven in da smo lahko doma.

Milenko Ačimovič
V Beogradu se je utrdil v začetni enajsterici Crvene zvezde in pritegnil veliko pozornosti iz tujine. Foto: EPA

V Beogradu so me dobro sprejeli, ampak moram reči, da sem bil za njih vedno 'Janez', 'Slovenac', 'skijaš', 'Drnovšek', 'Janša' in ne vem kako so me še vse klicali. Dobro, ime in priimek mi odgovarjata za tja dol, ampak so mi vseeno dali vedeti, da sem 'Slovenac', tujec."

Milenko Ačimovič
Po dokaj neuspešnem obdobju pri Tottenhamu je prestopil v Lille, kjer je vrhunec dosegel v Ligi prvakov, ko je na Stade de Franceu v St. Denisu dosegel edini zadetek na tekmi s slovitim Manchester Unitedom. Takole je stekel proti angleškim navijačem in pred njimi proslavil zadetek. Foto: EPA

Ko je bil zbor reprezentance, je bilo prisotnih le nekaj novinarjev in nismo bili tako vroča tema, kot je reprezentanca zdaj v zadnjih letih.

Milenko Ačimovič
Uspešno nogometno pot je zaključil na Dunaju pri Austrii, kjer je v treh letih in pol postal ena največjih legend kluba. Potem ko je kopačke obesil na klin, so mu Dunajčani celo upokojili številko. Foto: EPA

Ko sem končal kariero je bilo dva, tri dni v redu, četrti in peti dan pa sem se zjutraj zbudil in je bilo koleno spet otečeno. Vedel sem, da bo prišel ta dan in da se bom vrnil domov. Mogoče sem mislil, da bom še kakšno leto več odščipnil v tujini, ampak zaradi poškodbe nisem. Konec koncev sem vesel, da sem se vrnil domov v Ljubljano.

Ačimovič obesil kopačke na klin
Vrhunci kariere Mileta Ačimoviča

Otroštvo je preživel s sovrstniki na igriščih za mali nogomet in svoje znanje, ki ga je pridobil z igrami proti svojim prijateljem, uporabil na evropskih nogometnih zelenicah, kjer je preživel zadnjih 15 let. Uspešno klubsko kariero je dopolnil z nastopi za slovensko reprezantanco in z njo nastopil na evropskem ter pozneje še na svetovnem prvenstvu. Bil je pravi 'joker' s klopi, ki je večkrat odločil pomembne tekme, zagotovo pa noben nogometni navdušenec v Sloveniji nikoli ne bo pozabil "tistega gola" v dodatnih kvalifikacijah proti Ukrajini, ki je Sloveniji na široko odprl vrata za Euro 2000.

Z nekdanjim slovenskim reprezentantom se je v pogovorni oddaji "V sredo" pogovarjal Luka Petrič. Celotni oddaji lahko prisluhnite tukaj.

S štirimi leti že pri Olimpiji
"Vsa družina je povezana z nogometom. Moja mama in oče sta delala pri Olimpiji, tako da sem jaz tam odraščal," je svoje nogometne začetke pojasnil Ačimovič. Nadaljeval je: "S štirimi leti sem tam čakal, da končata s službo, in si medtem ogledal vse treninge nogometašev." S svojimi prijatelji je na igriščih odigral nešteto tekem in se tam tudi največ naučil: "Najlepše je premagati prijatelja. Z njim sediš, se pogovarjaš, mu poveš 'boljši sem od tebe' ... Kaj hočeš lepšega? Tako je bilo vedno. Tako družbo sem si izbral. Tisti, ki ni hotel igrati košarke ali pa nogometa, ni mogel biti v moji družbi oziroma nisem rinil tja, kjer tega niso igrali. Imel sem treninge, ampak ob sobotah in nedeljah sem bil vedno na igriščih," je priznal in hkrati ugotovil, da je današnja mladina precej drugačna.
"Kar sem opazil v zadnjih dveh ali treh tednih v Ljubljani, so prazna igrišča za košarko in mali nogomet. Včasih smo se na igriščih zbirali, igrali košarko, nogomet, zdaj pa tega ni več. Računalniki in playstationi so naredili svoje. Saj imam jaz tudi otroke, ampak ne morem verjeti, kaj vse danes obstaja. Vse so nam naredili, samo da ne gremo ven in da smo lahko doma," je dejal.
V Beogradu je bil Janez
Po dveh letih pri Olimpiji se je leta 1998 preselil v Beograd, kjer je zaigral za slovito Crveno zvezdo. "V Beogradu so me dobro sprejeli, ampak moram reči, da sem bil za njih vedno 'Janez', 'Slovenac', 'skijaš', 'Drnovšek', 'Janša' in ne vem kako so me še vse klicali," je razkril 33-letnik in dodal: "Dobro, ime in priimek mi odgovarjata za tja dol, ampak so mi vseeno dali vedeti, da sem 'Slovenac', tujec." Kmalu je oblekel tudi sloviti dres s številko 10, ki ga tamkajšnji navijači še posebej cenijo. "To jih je malo peklo, saj sem nosil dres s številko 10, ki jo je prej nosil Dragan 'Piksi' Stojković, ki je bil tudi moj idol. Morda jim ni bilo všeč, da ima št. 10 'skijaš'," je pripomnil.
Selitev na Otok je bila prerana
Po uspešnih nastopih v srbski prestolnici je sledila selitev na Otok, kjer je leta 2002 oblekel dres londonskega Tottenhama, a se tam ni najbolje znašel. "Prekmalu sem šel v Tottenham. To je bilo tako, kot da bi šel iz osnovne šole na fakulteto - brez srednje šole ne gre. Iz Jugoslovanske lige v Premiership ... V Zvezdi smo imeli od 20 tekem 4 prave, kjer imaš polno Marakano ali pa poln "JNA" (stadion Partizana, op. a.), v Angliji je bilo vse drugače," je povedal in se spomnil svojega prvenca: "V Angliji sem debitiral proti Celticu na prijateljski tekmi. To je bila moja prva tekma na White Hart Lanu pred domačimi navijači in ko sem prišel v tunel, so se vsi grdo gledali, zunaj pa je bil poln stadion in noben ni mogel več notri. Kot vojna! Tako je bilo na prijateljskem obračunu, sem si rekel, kaj bo šele na prvenstveni tekmi?!"

Pri "ostrogah" se ni naigral, ves čas je moral za mesto v začetni enajsterici tekmovati tudi z napadalci, kot so Teddy Sheringham, Robbie Keane, Frederic Kanoute, Jermain Defoe, Gustavo Poyet idr. Težave pa mu je povzročal tudi hud tempo. "V Srbiji sem bil navajen na eno ali dve težki tekmi na mesec, druge smo z Zvezdo z lahkoto zmagovali. V Premiershipu pa je bil tempo pretežak. Po mojem bi moral iti v Lille za dve ali tri leta in se tam fizično ter psihično pripraviti ... Tako pa je bil ta skok enostavno prevelik."
V Lillu vrhunec dosegel proti rdečim vragom
Sledila je selitev v francosko ligo, kjer je zaigral za Lille. "Kot da sem se na novo rodil," je opisal takratne občutke in dodal: "Začel sem igrati, zadevati gole, počutil sem se dobro." Razkril pa je tudi hibe takratnega trenerja Clauda Puela, zdajšnjega trenerja Lyona. "Ogromno je rotiral. Na primer: V soboto smo v Marseillu igrali 1:1, gol sem dal jaz. V torek ali sredo smo premagali Manchester United z 1:0, tudi takrat sem gol zadel jaz. V nedeljo, ko smo igrali v Parizu in je prišel poln stadion proslavit zmago nad Manchestrom, nas je bilo 19 vseskozi v karanteni. Pogledal sem na list in sem videl, da me ni bilo med prvih 11. Potem je obrnil list in sem bil 19. Mislil sem, da se 'zafrkava', ker je bilo okoli kluba takrat dobro vzdušje. Toda rekel je: 'na tribuni si' - in sem šel."

Želel v Španijo, končal v Avstriji
Miletova velika želja je bila zaigrati na Pirenejskem polotoku, a mu je prestop v španski klub preprečil hud zlom noge, zaradi katerega je bil z zelenic dalj časa odsoten. Po sporu z Lillom je sledila kratka avantura pri Al-Ittihadu, nato pa selitev k dunajski Austrii, kjer je postal prava legenda kluba. "V Austrii v treh letih in pol nisem imel krize. Vse mi je uspevalo, in to je klub prepoznal. Vseskozi sem bil korekten do navijačev in igralcev. Vedno sem se držal zase in po mojem so me znali ceniti," je dejal Ljubljančan, od katerega so se dunajski navijači po končani karieri veličastno poslovili. Odlične igre v vijoličastem dresu so mu prinesle tudi mesto v muzeju, upokojili pa so celo njegovo številko, kar je v nogometnem svetu prava redkost. "Enostavno sem vse dosegel na igrišču in zaradi tega mi je bilo zadnje slovo pošteno, saj sem se zavedal, da sem si ga zares zaslužil," je dejal.
Z reprezentanco na evropskem ...
Prvič je za slovensko izbrano vrsto nastopil leta 1998 proti Češki, kmalu je na Madžarskem dosegel tudi prvi reprezentančni zadetek. Toda takrat slovenski nogomet ni bil tako cenjen, kot je, denimo, danes. "Ko je bil zbor reprezentance, je bilo prisotnih le nekaj novinarjev in nismo bili tako vroča tema, kot je reprezentanca zdaj v zadnjih letih," je pojasnil. Seveda ga še dandanes sprašujejo o "tistem golu" proti Ukrajini na dodatnih kvalifikacijah za Euro 2000. "Če kdaj pogledam gol, je to na youtubu. Vsi se radi z mano pogovarjajo o tem golu. V tistemu trenutku je bil vratar 30 ali 40 metrov od svoje črte. Žoge ni mogel drugam udariti kot tja, kjer sem stal jaz. Tam sem stal in točno tja je padla žoga, kjer sem želel. V tisti sekundi mi ni ostalo drugega, kot da zadenem gol," je povedal. Pa po uvrstitvi na EP? "Ko pride Slovenija na takšno veliko tekmovanje, imaš občutek, da si svoje že naredil. To so tako dobre tekme za igrati, saj veš, da so doma že vsi tako ponosni nate in nihče ne pričakuje, da boš evropski prvak. Nimaš takšnega bremena, kot ga imajo Angleži ali pa Francozi."

V desnem bloku si oglejte vrhunce kariere Mileta Ačimoviča.

... kakor tudi na svetovnem prvenstvu!
Zaigral je tudi na mundialu v Južni Koreji in na Japonskem, ki pa je slovenski tabor prežel z znanim sporom. "Ljudje se morajo zavedati, da smo tudi mi polni naboja. Vsak teden moraš zadovoljiti tisoč apetitov in ko se vrata zaprejo ob polčasu v slačilnici, se zgodi marsikaj. Trener je nezadovoljen, igralec ni v formi ... Zgodilo se je v reprezentančnem dresu in je bil zaradi tega tudi tak velik 'bum'," je povedal in razkril, da mu je poleg gola proti Paragvaju pri srcu še en dogodek s prvenstva: "Tista dvojna podaja proti Španiji, ki sva jo odigrala s 'Cimetom' in po kateri je dosegel tudi zadetek, je bila nekaj posebnega."
Vesel, da je spet doma - v Ljubljani
Odločitev o koncu kariere je bila zelo težka: "Dobrih pet mesecev sem zdravil koleno po zelo majhni operaciji. Poskušal sem se vrniti na igrišče, a je bilo vsakič znova koleno otečeno. Počasi sem že začel izgubljati potrpljenje. Po treningu se nisem mogel usesti v avto, na trening sem odšepal, zjutraj sem že ob zajtrku jedel tablete, ki pa proti koncu niso več pomagale," je razkril glavni razlog za nogometni pokoj, ki pa mu tudi po končani karieri ni dal miru: "Ko sem končal kariero, je bilo dva, tri dni v redu, četrti in peti dan pa sem se zjutraj zbudil in je bilo koleno spet otečeno. Vedel sem, da bo prišel ta dan in da se bom vrnil domov. Mogoče sem mislil, da bom še kakšno leto več odščipnil v tujini, ampak zaradi poškodbe nisem," je še povedal in zaključil: "Konec koncev sem vesel, da sem se vrnil domov v Ljubljano."

Kar sem opazil v zadnjih dveh ali treh tednih v Ljubljani, so prazna igrišča za košarko in mali nogomet. Včasih smo se na igriščih zbirali, igrali košarko, nogomet, zdaj pa tega ni več. Računalniki in playstationi so naredili svoje. Saj imam jaz tudi otroke, ampak ne morem verjeti, kaj vse danes obstaja. Vse so nam naredili, samo da ne gremo ven in da smo lahko doma.

V Beogradu so me dobro sprejeli, ampak moram reči, da sem bil za njih vedno 'Janez', 'Slovenac', 'skijaš', 'Drnovšek', 'Janša' in ne vem kako so me še vse klicali. Dobro, ime in priimek mi odgovarjata za tja dol, ampak so mi vseeno dali vedeti, da sem 'Slovenac', tujec."

Ko je bil zbor reprezentance, je bilo prisotnih le nekaj novinarjev in nismo bili tako vroča tema, kot je reprezentanca zdaj v zadnjih letih.

Ko sem končal kariero je bilo dva, tri dni v redu, četrti in peti dan pa sem se zjutraj zbudil in je bilo koleno spet otečeno. Vedel sem, da bo prišel ta dan in da se bom vrnil domov. Mogoče sem mislil, da bom še kakšno leto več odščipnil v tujini, ampak zaradi poškodbe nisem. Konec koncev sem vesel, da sem se vrnil domov v Ljubljano.

Ačimovič obesil kopačke na klin
Vrhunci kariere Mileta Ačimoviča