Sprejemi za najboljše nogometaše sveta
00:03:21, 12.07.2010
Na vrhu tri evropske reprezentance
00:02:24, 12.07.2010
Zadnji utrinki mundiala
00:02:32, 12.07.2010
|
|
Kdo je največ prispeval k prvemu naslovu Španije?
Vaša ocena: 
Ocena 4,1 od 30 glasov
Ocenite to novico!
Sorodne novice
Bergant: Slovenci in Srbi za pokal "Tita" Drogbaja
Durban - MMC RTV SLO
Pozno popoldne v živahnem Durbanu, kjer se stikajo vse mogoče kulture (s simpatičnim pričakovanjem tekme Brazilija - Portugalska je tu še južnoameriška), sem preživel ob spremljanju osupljivega preporoda Slovakov.
In sočasnega poloma svetovnih prvakov Italijanov. A o tem bom pisal v jutrišnjem dnevniku, zato najprej k izpolnitvi obljube: do konca o naših in o predlogu FUFI (saj veste, FICK FUFA!), o tekmi za 17. mesto pod pokroviteljstvom Didierja Drogbaja.
Štiri točke velik uspeh
Najprej še nekaj o naših. Nikakor ne mislim, da je treba slovensko nogometno odpravo v Južni Afriki samo božati s pohvalami in jo kovati v zvezde. Kritični pogledi so dobrodošli in nujni, še posebej če so konstruktivni, saj omogočajo razjasnitev pogleda v prihodnost. Logično je, da so bili v naši reprezentanci bolje in slabše za igro razpoloženi igralci, seveda so vsi delali napake. Kdo jih pa ne! A pod črto mora veljati, da so štiri osvojene točke na svetovnem prvenstvu v skupini, ki je bila v izhodišču močna (upoštevajoč mesta na svetovni lestvici), velik uspeh. Kaj pa naj bi drugega to bilo?
Je Kek ubral Mourinhov recept?
Kot (po lastni želji) nekoliko odmaknjen opazovalec dogajanja v slovenski reprezentanci sem opazil - to je pač moj subjektivni pogled -, da je ekipa navzven delovala zelo dobro in usklajeno. Zagotovo so imeli po petih tednih neprestanega skupnega bivanja tudi težave. Bilo bi povsem nenaravno, če jih ne bi imeli. Nekateri moji kolegi so se včasih pritoževali nad nedostopnostjo ekipe, posebej ko je bilo treba v vsesplošni razburjenosti po remiju z Američani ali po porazu z Angleži loviti mnenja nogometašev. Nekaterim je šel na živce selektor Kek, ki naj bi občasno deloval vzvišeno in zelo živčno, ali pa so bili užaljeni, ko je kritiziral poročanje in vsebine vprašanj ... Vse to je povsem razumljivo - na obeh straneh. Tudi novinarji s(m)o pod pritiskom, svetovno prvenstvo nista napor in stres le za nogometaše ali trenerje. Gre za dogodek, ki je napet do skrajnosti, in nekaj več vzajemnega razumevanja ne bi škodilo niti enim niti drugim. Predvsem pa se vse lahko reši z dobro voljo in mirnim pristopom, kakor se je v primeru slovenske reprezentance razpletla južnoafriška dogodivščina. Škoda je, da nekateri kolegi pač niso razumeli določenih dejanj in besed selektorja Keka kot njegov poskus, da bi pritisk odvrnil od igralcev in ga preusmeril nase. To je že star trenerski trik, ki ga - zelo izvirno in nadvse uspešno - uporablja José Mourinho, ki navzven vzbuja vtis popolnega egomana, tudi s strašanskimi besednimi izzivi, v resnici pa je - vsaj tako trdijo tisti, ki ga dobro poznajo - po značaju povsem drugačen. Kolikor je v življenju nadvse pomembna iskrenost, je nogomet vendarle igra. Ne le na igrišču, pač pa tudi na novinarskih konferencah, v časopisnih stolpcih in nogometnih studijih. Pravzaprav je lahko vse skupaj zelo zabavno, če akterji igre (z bralci in gledalci vred) vedo za kaj v resnici gre in vsega skupaj (mislim na psihoigrice) vendarle ne jemljejo preveč resno. Nekaj več samoironije in distance nikomur ne bi škodilo, pa tudi izbirčnost ne: uživajmo v dobrem in ga ohranimo ter razvijajmo naprej. Iz slabega pa se učimo ter ga zavrzimo! Naj ostane na smetišču zgodovine...
Za vse se da najti razumevanje
Zato se mi zdi zelo primerno, in to se lahko razbere tudi iz odmevov na slovensko južnoafriško nogometno zgodbo tam daleč doma, da sta dobra volja in ponos izrazito prevladala. Nikakor ne mislim zlivati gnojnice na tiste, ki so bolj kritični. Oni, ki pa - javno ali šepetajoče - pljuvajo po stvareh, ki so povezane z našo reprezentanco ali spremljevalnim dogajanjem, pa se mi globoko smilijo. Vključno z mojim visokospoštovanim kolegom, ki mi je v Južni Afriki po včerajšnji tekmi Slovenije dejal, da so "naši pač navadni luzerji". Ima pravico do svojega mnenja, zagotovo ... Zdi se mi povsem pošteno, da to pove, če si kaj takega misli. Ne obtožujem ga ničesar, a se mi smili. A njegovo mnenje, takšno je pač moje, več pove o njem samem kot pa o naših nogometaših. To si, mimogrede, mislim tudi o drugih, ki v tej nogometni zgodbi po vsej sili iščejo slabe plati, ki so privlečene za lase ("neslovenski" značaj naše ekipe, poveličevanje lastne navijaške vloge in udrihanje po tistih, ki naj bi se ji "prilepili" šele ob najnovejših uspehih, pavšalno pljuvanje po nekakšnih nogometnih doktorjih in podobno). Saj pravim - za vse se lahko najde razumevanje, tudi za takšne izlive gneva, ki še najbolj škodijo prav njihovim avtorjem.
Znate vi uživati v trenutkih užitka?
Smilijo se mi zato, ker zelo očitno ne znajo uživati v trenutkih, ki so vredni užitka. Ker si brez vsake potrebe kvarijo nepozabne občutke vznemirjenja in pričakovanj, dirkanja z "rollercoasterjem" čustev - od višine brezmejne evforije do nižin skrajnega obupa (in spet navzgor ter navzdol). Ker se hranijo z lastnim žolčem, česar res ne privoščim nikomur. Žal mi jih je. Privoščil bi jim vse lepo in dobro, ki sta jim bila dosegljiva. Tako rekoč na pladnju. Mar ni bilo enkratno? Ali ni bilo vse skupaj vredno doživeti? Se mora res vsaka prava zgodba končati s pocukranim filmskim "happy endom" ali pa množičnim pokolom, po katerem nihče ne more šteti žrtev, ker je prav vse živo pokosil hudič negativizma?
Slovenija - Srbija: mimo pravil FIFE
P. S.: Aja, tekma za 17. mesto pod pokroviteljstvom Drogbaja? Mar ne bi bilo lepo? Slovenija proti Srbiji ... S. Blatterja ne bi povabili, ker se že dovolj kaže (v Južni Afriki mu zaradi logističnih težav pač ne more uspeti popraviti rekorda predsednika organizacijskega komiteja SP 2006, Franza Beckenbauerja, ki si je prizadeval navzoč na prav vseh tekmah prvenstva, celo tistih, ki so jih igrali sočasno). Dostop do stadiona - predlagam areno Orlando Piratesov v Sowetu - bi imeli vsi ulični prodajalci, ki se po pravilih FIFE ne smejo niti približati uradnim arenam. Vstop za mladino do 14 leta (in za Nizozemke v mini krilih) bi bil prost, sicer pa 5 randov (55 centov), pivo bi točili angleški reprezentanti in glavni točaj F. Klobučar (tako se je po mojem mnenju pisal Capellov pradedek), v premoru med polčasoma pa bi lahko Italijani za lastno zabavo izvajali enajstmetrovke (v spomin na dobre stare čase).
Drogba - ko bi postavil še kakšno bolnišnico
In Drogba? V še bolj starih časih se je v stari "Jugi" igralo za Pokal maršala Tita. Ker gre za edini reprezentanci z območja nekdanje države, ki sta igrali na tem SP-ju, bi se pač merili za to lovoriko. Seveda pa pri tem mislim na Didierja Yvesa "maršala Tita" Drogbaja, ki mu je njegova mama ob rojstvu v Abidžanu dala tak vzdevek. Bila je namreč velika oboževalka nekdanjega jugoslovanskega predsednika, ki je bil v neuvrščeni Afriki zelo priljubljen. In, da me ne bi kdo obtožil "jugoslovenarstva" in "jugonostalgije", ob koncu slovesno izjavljam, da nisem več član Zveze pionirjev in da - v nasprotju s številnimi drugimi - nikoli nisem bil v partiji (čeprav so vojski silili vanjo). Priznam pa, da se mi zdi Drogba"faca" in da mu od srca želim, da bi na Slonokoščeni obali postavil še kakšno bolnišnico in šolo...
Prosimo, da se pri komentiranju držite teme, ne uporabljate sovražnega govora in upoštevate pravila.
In ja saj ni treba dosti ... samo par postov tukaj prebereš in vidiš užaljenost, ker so se nekateri v pisanju o uživanju in zlivanju žolča tudi prepoznali. Ja Igor prav imaš jih lahko samo pomiljujemo. Jaz sem užival, trepetal, preklinjal, malo jokal pa vendarle UŽIVAL v njihovih predstavah in celo moja bolša polovica, ki ji nogomet ni bil ravno pri srcu je "padla noter" :D
Hvala ti za komentarje tekem in bloge
Pišeš:
" Treba je pa vedeti, proti Alžiriji smo igrali zanič"
Komentar:: Proti Alžiriji smo ZMAGALI... SP ni prvenstvo v umetniškem vtisu, temveč šteje samo rezultat. Mi smo dali gol, Alžirci nobenega... vse drugo je samo dokaz tvojega nepoznavanja nogometa in tvojega vsajenega kompleksa slovenceljna...
Dalje pišeš: "... proti ZDA bi moralo biti 2:3 (zakaj je že razveljavil gol sodnik?)"
Komentar: Proti ZDA bi z malo športne sreče ZMAGALI, a nismo. Sodnik ni razveljavil gola, ker je piskal že pred doseženim golom. Sodil je prekršek v napadu. Prerivali so se vsepovprek.
Dalje: "ZDA bi lahko Alžirijo premagale 4:0.
Komentar: Ja, lahko bi jih, lahko bi tudi Alžirija dala kakšen gol, dva... tudi oni so imeli nekaj priložnosti... A do 91. minute je bilo 0:0 ... in tu naprej igra vlogo samo še mati fortuna... ki nas tokrat ni objela... če bi USA vodile v polčasu že 2, 3 proti nula... bi bila grenkoba manjša... tako pa v 91. minuti dosežen gol vedno peče.... pa še kako...
Strinjam se s teboj, ko pišeš: DEJMO BIT REALNI... res, dejmo bit in ne se glupirati tule gor s takimi nebulozami, kot jih ti opisuješ..
Dosegli smo največji uspeh v zgodovini slovenskega nogometa... za uvrstitev v 1/8 nam je sreča obrnila hrbet... proti USA 8 minut, na tekmi USA:Alžirija 2 minut... to je smola na kvadrat, ampak vseeno sem hvaležen igralcem in strokovni ekipi, kako so igrali... ZA DOMOVINO, ZA SLOVENIJO! HVALA! 03.09. boste deležni nepozabnega sprejema v totem našem Mariboru....
lp vsem!
sioxxos
Super!
Vseeno....Bergasnt naj komentira vse tekme nogometa, Milovanović rokomet, Vilfan košarko in Stare hokej...no, tudi mala slovenija ma dobre ljudi:)
Jaz bi pa rekel, da je bila tista slovaško-poljska tekma v snegu in njen izid nekaj najboljšega, kar se nam je zgodilo v kvalifikacijah.
Konec koncev se je izšlo tako, da smo premagali veliko Rusijo!!! Kaj ni to lepši način, kako se uvrstiti na SP, kot če srečno končaš na 1. mestu v za mnoge najlažji skupini v kvalifikacijah. Kot se je sedaj izkazalo, morda le ni bila najlažja, saj so Slovaki v osmini, Slovenci pa smo bili zelo blizu. Kaj naj potem porečemo na kvalifikacijsko skupino s Srbijo in Francijo?
Gospod Bergant je tudi zame še vedno nesporna kvaliteta novinarskega poročanja (pa še na isti faks sva hodila,... ;-)), ampak, mislim, da vseeno malo preveč poveličujemo to našo reprezentanco. Saj ne rečem, to da smo sploh bili na SP je fenomenalno. Treba je pa vedeti, proti Alžiriji smo igrali zanič, proti ZDA bi moralo biti 2:3 (zakaj je že razveljavil gol sodnik?) in proti Angliji smo igrali res dobro (razen Korena in ene par,...). Ampak, ZDA bi lahko Alžirijo premagale 4:0. Tako da, to je pač realno. Ne morem zdej poslušat, joj kaj se nam je zgodilo... Dosegli smo dosti, več bi lahko dosegli samo, če bi bili igralci boljši (saj pravim, kje je bil Koren,...). Najbrž jim res ni nič za očitati, ampak vseeno, dejmo bit realni.
Pa še to: tudi Keku svaka čast, ampak tudi on (kljub temu, da nam je Bergant razkril skrivnosti PR-ja trenerjev), bi se moral malo nazaj držati pri izjavah, jaz fante poznam in so najboljši in nočem, da se jih kritizira,... Sej bodo še možnosti, da se izkažejo. Dejansko smo pa tam, kjer smo...
Poljub sreče včasih pride večkrat, včasih redkeje.. pride pa pogosteje, če v njega verjameš.
Na negativce pa se ne splača izgubljat besed, kot pravi Igor E., so že sami vse povedali o sebi.
spored kvalifikacij za EURO 2012
domače tekme Slovenije:
3.9.2010 Severna Irska, MB
8.10.2010, Ferski otoki, LJ
25.11.2011, Italija, LJ
2.9.2011, Estonija, LJ
11.10.2011, Srbija, MB - proslavljanje uvrstitve Slovenije na EP :)
Igor podpis:))