Sprejemi za najboljše nogometaše sveta
00:03:21, 12.07.2010
Na vrhu tri evropske reprezentance
00:02:24, 12.07.2010
Zadnji utrinki mundiala
00:02:32, 12.07.2010
|
|
Kdo je največ prispeval k prvemu naslovu Španije?
Poudarki
- Koraka naprej ni in ni
Vaša ocena: 
Ocena 4,8 od 29 glasov
Ocenite to novico!
| Thielkejeva ocena je, da je (tudi) nogomet (tako kot gospodarstvo in politika) v Afriki žrtev strašanske korupcije, ki se zrcali v katastrofalni (ne)organizaciji. Številni samodržci namreč (tudi) v nogometu vidijo možnost za protipravno bogatenje in zadovoljevanje potreb pripadnikov svojih klanov, plemen ali političnih zaveznikov. |
| Južna Afrika je zdaj kot natakar na bleščem banketu. Je sicer v dvorani, a ne more uživati dobrot na mizah. |
| 46-letni Gleeson, prava človeška gora, ki piše za agencijo Reuters ter najbolj cenjeni južnoafriški politični tednik Mail&Guardian, hkrati pa komentira nogomet tudi na tukajšnjem športnem nogometnem kanalu SuperSport, trdi, da je posledica slabih iger afriških ekip predvsem velika razlika v kakovosti med igralci. (Belopolti) Gleeson opozarja, da v Evropi z velikimi afriškimi zvezdniki tipa Eto'o, Drogba in Essien samodejno enačimo kar z afriškimi reprezentancami. |
| Eden izmed najboljših nogometnih piscev na svetu, Simon Kuper (Financial Times) je kot soavtor knjige „Socceronomics – Why England Lose“, še enega mojega obveznega branja pred SP razvil tezo, da afriške reprezentance verjetno nikoli ne bodo postale svetovne prvakinje, saj so za to preprosto preveč revne. |
Bergantov dnevnik: Zakaj Afrika nima uspeha?
Johannesburg - MMC RTV SLO
Na prvem svetovnem prvenstvu na afriških tleh so mnogi, prav posebej pa Afričani, pričakovali tudi dokončno uveljavitev afriškega nogometa.
Nekateri so celo sanjarili o tem, da bi lahko prav v Južni Afriki ena izmed ekip s te celine posegla po svetovnem naslovu. O tem so že pred desetletji razmišljali nekateri evropski nogometni strokovnjaki. Nekdanji angleški selektor, Sir Walter Winterbottom, sploh prvi uradni nosilec te funkcije (med leti 1947 in 1963), je napovedoval prevlado Afrike v svetovnem reprezentančnem nogometu in ocenil, da bo afriška reprezentanca naslov osvojila še pred koncem prejšnjega tisočletja. Winterbottom je še doživel neurisničitev smele napovedi, saj je umrl leta 2002 v starosti 89 let.
Začelo se je leta 1974
Afriške reprezentance, posebej tiste iz podsaharskega dela celine, so sicer hitro napredovale. Prvi udeleženec SP iz tega dela sveta je bil Zaire (današnji DR Kongo), ki pa je leta 1974 doživel še popoln polom. Poraz z Jugoslavijo 0:9 18. junija tistega leta v Gelsenkirchnu (sedmi gol za Jugoslavijo je bil tudi prvi zadetek slovenskega nogometaša v zgodovini prvenstev – Braneta Oblaka) je prinesel boleči šolski učni uri za „Leoparde“. Šele dobre igre Maročanov in Alžircev so tudi reprezentancam z juga celine dvignile samozavest, predvsem pa je bilo pomembno, da so v evropske lige pričeli prihajati tudi mladi nogometaši iz afriških držav. To so znali posebej dobro izkoristiti Kamerunci, ki so imeli tudi nekaj sreče. Gre namreč za nekdanjo nemško kolonijo, ki sta si jo po 1. svetovni vojni razdelili Francija in Anglija ter se med tamkajšnjim prebivalstvom močno trudili za nekakšno kulturno prevlado. Tudi po osvoboditvi od kolonialnih spon se je "konkurenca" med večinskim francosko govorečim (oziroma čutečim) prebivalstvom in proangleško razmišljajočo manjšino nadaljevala, pri čemer je Francija po tradiciji ostala bolj odprta za prebivalce nekdanjih kolonij. To se je pokazalo tudi pri "uvozu" (oziroma – z afriškega zornega kota "izvozu") nogometašev v Evropo. V Francijo so se vedno lažje prebili, medtem ko je Velika Britanija ostala precej bolj zaprta (tudi z omejitvami pri dodeljevanju delovnih dovoljenj za nogometaše).
Pomembna vloga Francije
Skratka – frankofonska Afrika (Kamerun, Slonokoščena obala, Senegal) prav zaradi večjega števila v Evropi delujočih nogometašev velja za uspešnejšo in prodornejšo. Kljub vsemu pa je Nigerija, ki je z več kot 120 milijoni prebivalcev največja podsaharska država, znala izkoristiti izjemen človeški potencial, medtem ko je Gani uspelo zgraditi svojo nogometno zgodbo na temelju slovesa in tradicije prve postkolonialne države v tem delu sveta. A ne pozabimo: najboljši ganski nogometaš Michael Essien se je uveljavil v Franciji, in ne v nekdanji ganski gospodarici Veliki Britaniji. O pomembni vlogi Francije pri uveljavljanju afriškega nogometa veliko pove tudi dejstvo, da si je tudi George Weah iz Liberije (ki so jo že v 19. stoletju ustanovili osvobojeni sužnji iz ZDA), prvi veliki zvezdnik afriškega nogometa v sodobni Evropi, ta status najprej priigral v Franciji. Zaprtost Velike Britanije je tudi posledica, da se v vzhodni Afriki, ki je športno zelo razvita (posebej atletska velesila Kenija, pa tudi Tanzanija in Uganda), nogomet nikakor ne more dvigniti iz povprečja.
Nova doba, ki je ni
Ko je v Južni Afriki padel apartheid in ko so se, tudi zaradi naftne mrzlice, začele urejati razmere v Angoli, nekdanji portugalski koloniji, je kazalo, da je afriški nogomet pripravljen za veliki skok. Uspeh Kameruna in uvrstitev v četrtfinale svetovnega prvenstva je bil znanilec nove dobe, ki pa – kakor potrjuje južnoafriško svetovno prvenstvo – nikakor ne pride.
Zakaj? V Afriki praktično vsi fantje (in veliko deklet) igrajo nogomet, na prašnih cestah in s kamni posutih dvoriščih neumorno od zore do mraka brcajo žoge, ki so (pre)pogosto izdelane iz odpadkov. Njihovo obvladovanje žoge in prostora je skoraj čudežno in očara takorekoč vsakega še tako strogega nogometnega učitelja iz Evrope. Tudi klubske in reprezentančne strukture napredujejo. Počasi, a zanesljivo.
Afriški nogomet žrtev korupcije
Pred odhodom na svetovno prvenstvo sem hlastno prebral čudovito knjigo „Traumfussball“ nekdanjega afriškega dopisnika nemškega političnega magazina „Der Spiegel“ Thila Thielkeja, ki je več let na različnih krajih spoznaval afriški nogomet. Beležil je nenavadne pojavne oblike tega športa v Afriki, še bolj skrivnostno spremljevalno dogajanje, pa tudi izkušnje evropskih in južnoameriških strokovnjakov, ki so prišli v stik z nogometom na tej celini. Thielkejeva ocena je, da je (tudi) nogomet (tako kot gospodarstvo in politika) v Afriki žrtev strašanske korupcije, ki se zrcali v katastrofalni (ne)organizaciji. Številni samodržci namreč (tudi) v nogometu vidijo možnost za protipravno bogatenje in zadovoljevanje potreb pripadnikov svojih klanov, plemen ali političnih zaveznikov.
Ogromne razlike znotraj začetnih enajsteric
To je del razlage, ki pa je precej splošen. Za konkretno mnenje o razlogih za neuspeh afriških ekip na tem svetovnem prvenstvu sem vprašal Mikea Gleesona, najbolj cenjenega (južno)afriškega nogometnega novinarja, ki sem ga spoznal na začetku SP med radijsko oddajo britanskega BBC-ja. 46-letni Gleeson, prava človeška gora, ki piše za agencijo Reuters ter najbolj cenjeni južnoafriški politični tednik Mail&Guardian, hkrati pa komentira nogomet tudi na tukajšnjem športnem nogometnem kanalu SuperSport, trdi, da je posledica slabih iger afriških ekip predvsem velika razlika v kakovosti med igralci. (Belopolti) Gleeson opozarja, da v Evropi z velikimi afriškimi zvezdniki tipa Eto'o, Drogba in Essien samodejno enačimo kar z afriškimi reprezentancami. A v sodobnem nogometu posameznik ne more obrniti tekem. Problem afriških ekip je predvsem v ogromni kakovostni razliki znotraj začetnih enajsteric, pri čemer neuravnoteženost ekip vpliva tudi na njihovo neenotnost. Na eni strani so veliki in bogati zvezdniki, na drugi pa po znanju in stanju na bančnem računu precej skromnejši soigralci iz evropskih drugoligaških klubov ali nekonkurenčnih domačih ekip. Niti gostiteljici prvenstva v šestih letih ni uspelo ustvariti kakovostno enotne ekipe. Kot pravi Gleeson, se je šest let dela sesulo v prvih šestih dneh svetovnega prvenstva, predvsem zato, ker je selektor Carlos Alberto Parreira stavil le na vrhunsko telesno pripravljenost, hiter tempo in prav takšno kroženje žoge ter dobro tehnično znanje. Ko pa sta tekmeca – Mehika in Urugvaj – znala učinkovito ustaviti gostitelje in jih tako popolnoma zmesti, je v pomanjkanju drugih rešitev ekipa Bafane bafane dobesedno razpadla. „Južna Afrika je zdaj kot natakar na bleščem banketu. Je sicer v dvorani, a ne more uživati dobrot na mizah.“
Gledalci si želijo videti le največje reprezentance
Gleeson mi je v pogovoru sicer zatrdil, da morebiten izpad vseh afriških reprezentanc v predtekmovanju ne bo bistveno vplival na dojemanje svetovnega prvenstva v Južni Afriki, ki je zelo odprta in kozmopolitska država. „Naj mi v Sloveniji ne zamerijo, tudi tudi v Južni Afriki si gledalci želijo v četrtfinalu videti največje in najbolj slavne reprezentance, če že afriške ne bodo prišle tako daleč,“ je razložil, preden je odhitel v Bloemfontein, na prizorišče najbrž zadnje tekme domače reprezentance na tem SP.
Morda bo, navkljub težavam „starih“ evropskih reprezentanc, res tako. A mi, „novi“ (mladi) Evropejci zagotovo upamo na malce drugačen razplet, v katerem bo v zgornji polovici (ali celo četrtini) udeleženk mesto tudi za kakšno presenečenje z našega konca (FUFI predlagam Slovenijo!). Dejstvo pa je, da je za afriški uspeh očitno prezgodaj, saj se nogomet hitro razvija tudi v najrazvitejšem delu sveta (kamor sodi tudi Slovenija).
Zakaj ne bodo svetovni prvaki? Preprosto so preveč revni
Medtem ko se je pokojni Sir Winterbottom v svojih napovedih zmotil (z njim pa tudi še slovitejši Pelé, ki je trdil enako), pa v teh časih slišimo povsem drugačne napovedi. Eden izmed najboljših nogometnih piscev na svetu, Simon Kuper (Financial Times) je kot soavtor knjige „Socceronomics – Why England Lose“, še enega mojega obveznega branja pred SP razvil tezo, da afriške reprezentance verjetno nikoli ne bodo postale svetovne prvakinje, saj so za to preprosto preveč revne. V knjigi avtorja namreč razvijata tezo, po kateri sta bruto domači proizvod v povezavi z številčnostjo prebivalstva najboljša napovedovalca uspešnosti iger na SP, pri čemer obstajajo tudi manjše države, ki so zaradi več razlogov (katerih navedbe bi presegale obseg tega dnevnika) „nagnjene“ k večji uspešnosti, kot bi bila logična. Za tipična primera avtorja navajata Nizozemsko in Srbijo.
Tik pred odhodom na SP sem v Ljubljani kupil britansko izdajo ameriške revije "Wired", v kateri so po Kuper-Szymanskijevi formuli "izračunali" razplet svetovnega prvenstva. Po tem naj bi v finalu Brazilija premagala Srbijo, afriške reprezentance naj bi bile bolj ali manj neuspešne, Sloveniji pa so izračunali zadnje mesto v skupini C.
Množično izseljevanje nogometašev dolgoročno ni rešitev
Ker se je omenjena formula že zaradi Slovenije izkazala za neuporabno, jo kaže – kakor tudi druge matematične poskuse napovedovanja nogometnih izidov – jemati s precejšnjim zadržkom. Zato pa očitno toliko bolj velja kombinacija Thielkeja in Gleesona: afriški nogomet ne bo bistveno uspešnejši toliko časa, dokler bo žrtev pohlepnih samodržcev in nepredstavljive korupcije, ki preprečujejo hitrejši in kakovostnejši razvoj (nogometnih) šol, klubov, infrastrukture ter organizacije nogometa na vseh ravneh. Množično izseljevanje dobrih nogometašev dolgoročno ni rešitev, Afriki bodo svetovni naslov lahko pomagale prinesti le množice dovolj dobro vsestransko nogometno izobraženih domačih igralcev.
Vsaka primerjava s siceršnjimi problemi in življenjem v Afriki seveda ni v ničemer naključna.
Igor E. Bergant
Prosimo, da se pri komentiranju držite teme, ne uporabljate sovražnega govora in upoštevate pravila.
kje sem napisal da ona 2 lažeta?Povedal sem da Bergant ni 3ure gledal posnetka, ter ga analiziral z vsemi sodniki svetovnega prvenstva, zato ni mogel vedeti vseh stvari. Očitno pa je videl dotik canavara in ne novozelandca.
V sredo pa upam da se boma razumela in oba navijala za SLOVENIJO!
Hvala za podporo. Vsaj nekdo še obstaja, ki ima realen pogled na dogajanje.
Kaj pa ta človek govori? Kaj je res non-stop vlažen?
Nima pojma o nogometu, o pravilih, o offside-u, meša svetovna prvenstva, evropska prvenstva, reprezentance, igralce, stadione... mislim, za znoret. Zakaj niste angažirali bratov Obrez za SP in v studio posadili Bavca? Ker Jovanovič in Čurlič sta pa tako anti spektakel makerja.
Če ne bi bilo likov iz hirbarja, marcela in jasne, bi bila polomija po celi črti!!!
Igor B. je edina svetla točka tega projekta. Z veseljem poslušam njegove kometarje in preberem Bergantov dnevnik. Zato Bergant, zdrži nad povprečjem!
- če bi se tak prekršek zgodil na tekmi japonska - nizozemska, a bi še vedno trdil da gre za rdeč karton ???
- takih skokov za žogo je na tekmah kr nekej, v bistvu skoraj vsak skok gre igralec s komolci proti igralcu, tako da, ....
Cannavaro tukaj nima vloge, ker je ofsajd bil že prej, ko je igralec Nove Zelandije podaljšal žogo z glavo direktno v smeri napadalca, ki je bil globoko v ofsajdu pred Cannavarom in to je v tistem momentu OFSAJD, in kle ni nobenega pasivnega ofsajda, ker je bila žoga s strani igralca Nove Zelandije namenjena prav napadalcu, to kar se je pa Cannavaro žoge dotikal pa nima nobene veze ... A zdej boš reku da Borut Jarc pa Mile Jovanovič lažeta k sta gledala 10x ultra počasni posnetek, Igor E. Bergant pa ima prav?
SuperSport, trdi, da je posledica slabih iger afriških ekip predvsem velika razlika v kakovosti med igralci.
V obeh primerih je ustrezna beseda vzrok, kar seveda čisto spremeni pomen.
Noben komentator ne more tekme ocenit objektivno(niti sodnik v studiju ko si 3ure gleda posnetke vseh situacij je včasih v dvomih-ali je to prekršek za rumeni karton,ali ni...)
In kar se te tekme tiče poglej izvajanje nizozemskega prostega strela-Nekdo je v pasivnem prepovedanem položaju-in tam kolikor vem si lahko celi dan,samo žoge se ne smeš dotaknit(čeprav včasih sodnik piska brez da bi se ta igralec dotaknil žoge,če gre proti njemu)
če obrambni igralec poda napadalcu nasprotnega moštva to ni PREPOVEDAN POLOŽAJ!torej če bi podaljšal canavaro bi bil gol "čist"
Tako da prosim v bodoče prosim ne piši neumnosti tu gor, ker zaenkrat imajo naši nogometaši vzdevek dragons(zmajčki),upam da ne bo zaradi tebe in tebi podobnih vzdevek "Donkey"-OSLI!
Res je, kapo dol! Lp
men sta bergant in stare najboljša komentatorja. oba znata popestriti tv prenos, včasih kdaj usekata kakšno bučko (še posebi stare, legenda), da enostavno tega ne morš resno vzeti. res bo kdo reku, da kej takiga ne spada na tv, ampak ob ponudbi na naši nacionalki pogosto kej takega enostavno dobro dene.
g. bergant, neznansko uživam ob vašem dnevniku, ker me zelo zabavate, hkrati pa pišete zelo poučno in zanimivo.
tistim, ki kar naprej iščejo napake v vaših prispevkih-če mislite, da znate bolje, pa poskusite. bomo mi sodili:) hkrati pa vse skupaj preveč resno jemljete.
kar tako naprej, bergant.
Edino kar me moti pri večini komentatorjev pa je nepoznavanje pravil.
npr. prepovedan položaj, prekršek za rumeni karton, za rdeči karton, prekršek za 11 metrovko, ...
Tipičen primer je prekršek američana v 1. min proti sloveniji. Prekršek je bil za rumeni karton. Za rdeči karton to ni bilo.
Pravi profesor za vse je Juan Vasle. Poslušajte kdaj njegov komentar. Sceno pozna do obisti, v igri vidi vse detajle. Že zaradi njegovih komentarjev se splača gledat. Polno koristnih informacij. Nekaj podobnega je bil Mihelič za formulo in motorske dirke.
Bergant pa ne zmore več kot npr Honda, ni čudno, da je tako hiter,... in podobne, v narekovajih, domislice.
Vedno z zanimanjem preberem.
Igor, kapo dol tvoj dnevnik.
Lahko je šprintat na 100m. Kot bi biku pokazu rdečo zastavco.
Čisto nekaj drugega pa je 22 igralcev in žoga in 100m igrišča in non stop unikatne pozicije.
Če si, dragi Bergant že načel to vprašanje.
Poglej, kdo zmaguje na Afriškem prvenstvu. Sever Afrike. Torej ne revščina ampak klima vpliva na to, da so črnci slabi. Globalno segrevanje (npr pri Franciji ali Nemčiji).
O tem, kako so evropski kolonizatorji Afriko delili mimo plemenskih mej, vsa plemena v državi pa med seboj sprli (divide et impera) pa kje drugje. Niso črnci vsega sami krivi, smo jim kar izdatno pomagali.
1. Zakaj ne komentirate tekem objektivno?
2. Zakaj ste včeraj trdili nasprotno kot vaš sodelavec v studiu Mile Jovanovič in njegov gost Borut Jarc (glede nedovoljenega položaja Nove Zelandije ob golu - posnetek je biu ponovljen vsaj 2x, tako da smo vsi videli situacijo)
3. Če ste že utemeljili da ni bilo ofsajda, bi moral reči da igralec Nove Zelandije žoge ni podaljšal svojemu soigralcu - v tem primeru nebi bilo ofsajda. Vi pa ste utemeljili, da ofsajda ni bilo, ker se je Cannavaro dotaknil žoge?! Kakšno povezavo ima Cannavaro potem, ko se je igralec že znašel v ofsajdu (ki ga sodnik ni piskal), nedovoljeni položaj se namreč piska takoj ob podaji, saj se gleda stanje igralcev v trenutku, ko se žoga odda naprej ... in ne kdo se bo potem dotikal žoge ... :) Skratka, če ste bili mnenja da ni ofsajda, bi moral trditi da igralec Nove Zelandije žoge ni podaljšal z glavo do soigralca, ker ta izjava glede Cannavara je bila brca v temo.
4. Kako lahko ob poročilu s tekme z zagotovostjo trdite da je sodnik pokazal na neupravičeno 11m za Italijo? Sodniška pravila so sveta, in potrebno jih je spoštovati, navsezadnje je sodnik videl vlečenje za dres, De Rossi je to še malo izkoristil in 11m je prej upravičena kot neupravičena. Sodnik se je pač odločil za strožji kriterij. Po drugi strani pa bi lahko igralca Nove Zelandije poslau predčasno pod prho, saj je točno 4x uporabil komolec za oviranje nasprotnika, to sta ugotovila tudi Borut Jarc in Mile Jovanovič ...
5. Lep objektiven pozdrav.