Otto Rehhagel  (levo) je Grke pred šestimi leti popeljal do naslova evropskih prvakov, medtem ko reprezentanca na svetovnih prvenstvih še nima zmage. Foto: EPA
Otto Rehhagel (levo) je Grke pred šestimi leti popeljal do naslova evropskih prvakov, medtem ko reprezentanca na svetovnih prvenstvih še nima zmage. Foto: EPA
Korejci so pred osmimi leti prišli kar do polfinala. Foto: EPA
Maradona
Maradona ima v domovini status božanstva, seveda zaradi izjemne kariere, medtem ko je v vlogi selektorja še precej neprepričljiv. Foto: EPA
Fabio Capello
Angleški selektor Fabio Capello je doma iz Škocjana ob Soči, nekoč pa je komentiral nogometne dogodke na TV Koper/Capodistria. Foto: EPA

13:30: Port Elizabeth/Nelson Mandela Bay: Južna Koreja – Grčija (skupina B)
Ali znajo (Južni) Korejci sploh igrati nogomet? Kakšno vprašanje?! Gre za azijsko nogometno velesilo, ki je leta 2002 na domačem svetovnem prvenstvu (pripravila ga je skupaj z Japonsko) dosegla največji uspeh po številu prebivalcev največje celine na svetu – osvojila je četrto mesto. Južna Koreja letos že sedmič zapored igra na zaključnem turnirju svetovnega prvenstva. Res je sicer, da se ji je samo enkrat (na omenjenem prvenstvu doma) uspelo prebiti v sklepni del, a prvi tekmeci Korejcev v Južni Afriki jim – vsaj v tem oziru – ne sežejo niti do popka.

Predniki današnjih Grkov slovijo kot izumitelji demokracije (vsaj v teoriji), pri ustvarjanju prednikov nogometa pa niso bili tako ustvarjalni. To se pozna še danes. Grki so doslej enkrat samkrat igrali na svetovnih prvenstvih: leta 1994 so v ZDA trikrat izgubili. Sliši se grozno, a – roko na srce (in na usta, da tega ne bi povedali naglas): prav tak je bil iztržek slovenske reprezentance na SP-ju 2002 v Južni Koreji. A naši so takrat vsaj dosegli dva častna gola, grška reprezentanca pa nobenega. Po drugi strani pa je tudi res, da so medtem Grki leta 2004 presenetljivo postali evropski nogometni prvaki, česar našim doslej (še) ni uspelo.

Bodite ekspert(ka):
Tvorec uspeha južnokorejske reprezentance leta 2002 je bil nizozemski trener Guus Hiddink, njegov recept pa je temeljil na izjemni telesni pripravljenosti. Nekateri tekmeci, ki so jih neumorni Korejci premagali na poti v polfinale (predvsem Italijani), ker niso bili pripravljeni verjeti, da lahko človeška bitja 90 (kosmatih) minut in več (v podaljških) zdržijo tek v tako silovitem tempu. Pri tem pa niso sumili niti na hrano niti na prepovedana poživila: pojavile so se domneve, da je Hiddink (menda edini Evropejec, ki je ločil korejske nogometaše) ob polčasu zamenjal vseh deset igralcev v polju. Ta teorija zarote sicer nikoli ni bila potrjena. Kljub temu lahko v premoru med tekmo presenetite z retoričnim vprašanjem ("Kdo ve, ali se bo korejski trener tudi tokrat poslužil trika zvitega Hiddinka?!"). In razložite zgodbo. A propos: Hiddink je letos želel postati svetovni prvak z rusko reprezentanco, ki pa se ji ni uspelo uvrstiti na prvenstvo. V dodatnih kvalifikacijah je lani izpadla po dveh dvobojih s ... no, no... To pa menda veste, Slovenijo ...

Vabljeni k sodelovanju v MMC-jevi aplikaciji Nostradamus. Nagrada za zmagovalca je originalen dres slovenske reprezentance s podpisi reprezentantov. 35 uporabnikov je zadelo oba petkova izida in vodijo s 6 točkami.

Pomagajo vam tudi strokovni komentatorji na TV Slovenija. Marjan Pušnik napoveduje:
Južna Koreja - Grčija 1:2
Argentina - Nigerija 3:1
Anglija - ZDA 2:1


16:00: Johannesburg (Ellis Park): Argentina - Nigerija (skupina B)
Prvi nastop vznemirljive Argentine na svetovnem prvenstvu je – v jeziku kuharjev (in klišejskih nogometnih reporterjev) – prava poslastica. Argentinci so bili svetovni prvaki dvakrat, v obeh primerih pa je bil njihov uspeh ovit v senco dvoma (glej pod „Škandali“ na strani ??). V globalni dilemi – ali je najboljši nogometaš vseh časov Pele ali Maradona – Argentinci seveda nimajo nobenega pomisleka. Diego Armando Maradona, se razume! Mnogi v njem vidijo celo božanstvo, ne samo zaradi nadnaravne pomoči pri doseganju odločilnih zadetkov. Navsezadnje naj bi se stvarnik skrival v njegovi številki 10 (DIOS – Bog), njegovi najbolj vneti oboževalci pa so ustanovili in registrirali versko skupnost z imenom „Maradonijanska cerkev“ (Iglesia Maradoniana). Ta združuje okoli sto tisoč vernikov, ki so dejavni v 60 državah. Mimogrede – Diego Maradona je tudi selektor argentinske reprezentance.

Nigerijci so v zadnjem času redni udeleženci svetovnih prvenstev in veljajo za eno najboljših afriških reprezentanc, tudi zato, ker je Nigerija po številu prebivalcev največja afriška država. Sicer drži, da še nikoli zares niso vseh prešteli, a realne ocene govorijo o okrog 154 milijonih. Nogometna reprezentanca je, tako kot v večini afriških držav, nacionalni ponos, po drugi strani pa ji (še) boljše dosežke preprečuje precejšnja neenotnost. V Nigeriji namreč živi 250 različnih etničnih skupin (ki govorijo približno 500 različnih jezikov), notranja medetnična nasprotja pa krhajo tudi odnose v nogometni reprezentanci.

Bodite ekspert(ka):
Že pred tekmo boste zagotovo kje slišali, da je Maradona leta 1994 svojo zadnjo nogometno tekmo na svetovnih prvenstvih leta 1994 odigral prav proti Nigeriji v ZDA. Marsikdo bo dodal, da je bilo tedaj 2:0 za Argentino, še več pa jih bo znalo poudariti, da so po tej tekmi Maradono izključili s prvenstva, saj so mu dokazali jemanje prepovedanih poživil. In na splošno – prej in pozneje je imel Maradona vrsto težav z mamili, pozneje se je silno zredil, v Italiji, kjer je nekdaj igral v divjem Neaplju, pa so njegovi davčni dolgovi medtem narasli na vrtoglavih 37 milijonov evrov.

In zdaj lahko svoj lonček znanja primaknite vi: opazujte, s kakšnimi uhani se je Maradona pojavil na argentinski klopi. "Hm, bi bil kdo zanje spet pripravljen plačati 25 tisoč evrov?" lahko nedolžno navržete. In razložite, da je uhane lani jeseni Maradoni italijanska policija zasegla med njegovim bivanjem v neki zasebni shujševalni kliniki. Letos so jih na dražbi neznani oboževalki prodali za 25 tisočakov. Vključno z dvema urama znamke Rolex, ki mu jih policija odvzela že pred tremi leti, je tako Maradonin dolg italijanski državi zdaj vsaj za 45.000 evrov manjši.

20:30: Rustenburg: Anglija - ZDA (skupina C)
Za navijačico ali navijača slovenske reprezentance je ta tekma zelo pomembna – gre namreč za srečanje tekmecev naših v predtekmovalni skupini. Da se izognemo vsem dvomom: najboljši izid tega srečanja za naše je remi (torej neodločeno). Drugače pa so favoriti Angleži, ki še zdaj ne morejo pozabiti, da so bili leta 1966 na domačem prvenstvu svetovni prvaki. Še bolj jih boli, da pozneje niso lovorike osvojili niti enkrat več. Da bi ta večdesetletna nacionalna travma, ki prav nič ne pritiče samozvani domovini nogometa, vendarle minila, so se odločili najeti slovitega italijanskega trenerja Fabia Capella. Ta je skoraj naš, saj je doma iz Škocjana ob Soči, nekoč pa je komentiral nogometne dogodke na TV Koper/Capodistria. Dobro, morda je v nogometnem smislu pomembneje, da je bil pozneje uspešen trener Milana in madridskega Reala.

Američanom v Evropi sicer ne priznavamo kdo ve kakšnih nogometnih sposobnosti, čeprav večina ameriških reprezentantov igra prav na naši celini. Njihov moten odnos do našega nogometa razlagamo tudi z tem, da Američani pod igro „football“ razumejo njihov, torej ameriški nogomet (ki je bolj podoben ragbiju), naš nogomet pa poznajo pod skovanko „soccer“. Kar pa pomeni, da se v Južni Afriki dobro počutijo. Tudi v Južni Afriki namreč našemu nogometu pravijo „soccer“, pa čeprav ameriškega „footballa“ ne igrajo.

Bodite ekspert(ka):
Že površni nogometni vrabčki bodo v zvezi s tekmo med Anglijo in ZDA čivkali o senzaciji, ki se je leta 1950 primerila na svetovnem prvenstvu v Braziliji. Takrat so Američani popolnoma presenetljivo premagali Angleže z 1:0, kar še vedno velja za eno največjih presenečenj v zgodovini svetovnih prvenstev. Pri tem lahko pri nogometnem omizju navržete nekaj manj znanih dejstev:

a) Strelec edinega gola je bil Joe Gaetjens, ki je bil sicer doma s Haitija. Pozneje je igral tudi za reprezentanco svoje prve domovine, dokler ga leta 1964 ni usmrtila zloglasna tajna policija diktatorja Duvallierja.
b) Namigovanja, da so ameriško zmago priigrali sami „uvoženi“ nogometaši, ne drži – osem članov prve enajsterice je bilo rojenih v ZDA, po eden na Haitiju (glej zgoraj), v Belgiji in na Škotskem.
c) Na tekmi je bil en sam ameriški poročevalec, pa še ta (Dent McSkimming / St.Louis Post-Dispatch) je tja potoval na lastne stroške (vključno s tremi dnevi dopusta).