Poudarki

• Komentar Igorja E. Berganta po tekmi Gana - ZDA
• Zmaga Gane ima velik simbolni pomen

Ocena novice: Vaša ocena:

Ocena 4,8 od 25 glasov Ocenite to novico!

Asamoah Gyan in Kevin Prince Boateng sta zapečatila ameriško nogometno usodo v Južni Afriki. Foto: EPA

Ganski nogometaši navdušujejo na igrišču, njihovi navijači pa - s svojo slikovitostjo - na tribuni. Foto: EPA

Branilec Gane John Paintsil je z zastavo odtekel častni krog. Foto: EPA

Ganski vratar Richard Kingson se zahvaljuje "višjim" silam. Foto: EPA

Ameriški navijači v brooklynskem (New York) pubu Črni konj (angl. Black Horse) so se težko sprijaznili z dejstvom, da so "velike" ZDA klonile proti "mali" Gani. Foto: EPA

Dodaj v

Tweet

Facebook

Bergantov dnevnik: Gana ohranja upanje črne celine

Črne zvezde žarijo na nogometnem nebu! Ganski nogometaši so se po herojski borbi uvrstili v četrtfinale svetovnega prvenstva.

Vsa Afrika slavi junake, ki so na prvem svetovnem prvenstvu na afriških tleh nosili breme strašanskega upanja celotne celine. Navdušenje je tudi v Južni Afriki nepopisno, komaj dojemljivo. Tudi v Sloveniji ga lahko delite. Ni ga treba hraniti s škodoželjnostjo proti Američanom, ki so si vstopnico za osmino finala kupili v „last-minute“ ponudbi, in to na slovenski račun. V tem globalno pomembnem dvoboju med Afriko in ZDA je pač nekdo moral biti poražen. Za razvoj nogometa, predvsem finančno-medijski, je poraz ZDA seveda manjša katastrofa. Ko gre za razvoj nogometne igre in značaja tega športa, pa je afriški uspeh bistveno pomembnejši. Saj pravimo, da ni vse v denarju.

Gana simbol afriškega boja za neodvisnost
Že v prenosu tekme med Nemčijo in Gano sem omenjal simbolni pomen te afriške države, ki ga je v prvem odzivu po zmagi v osmini finala povzel tudi objokani Sammy Kuffour, nekdanji nogometaš münchenskega Bayerna in rimske Rome kot gost v studiju tukajšnje nacionalne televizijske mreže SABC. Gana je simbol osvoboditve (črne) Afrike izpod kolonialnega gospostva. 6. marca leta 1957 je razglasila neodvisnost (od Velike Britanije) kot prva v vrsti dežel. Njen prvi predsednik Kwame Nkrumah je poosebljal vero v uspešen razvoj neodvisne Afrike, bil je panafrikanist, tudi 38 let pozneje je še vedno zelo priljubljen. A Nkrumah je z osebnim primerom (žal) pokazal, kam je ta celina v svobodi zašla – z redkimi izjemami ji demokratičnih struktur ni uspelo razviti, začela jo je najedati domača korupcija in avtohtone diktature (ne glede na „pomoč“ tujih sil).

Berlinski "otrok geta" Boateng nadomestil Essiena
Gana je po bruto domačemu proizvodu med vsemi 32 udeleženkami SP-ja najrevnejša (celotno razpredelnico objavljam ob koncu). Pred prvenstvom je ostala tudi brez najboljšega igralca, Michaela Essiena iz Chelseaja, ki si je koleno dokončno uničil že tik pred začetkom januarskega afriškega prvenstva v Angoli. Toda tam je zelo pomlajena ganska reprezentanca igrala dobro (in predvsem lepo) in se prebila do finala, v katerem je izgubila z Egiptom. Že tedaj je bila najbolje uvrščena afriška udeleženka letošnjega SP-ja. Ko je moral Essien odpovedati tudi nastop v Južni Afriki, so se mnogi spraševali, ali to za Gano vendarle ne bo prehud udarec. A se je potem „našel“ nekdanji nemški mladi reprezentant Kevin Prince Boateng, nepredvidljivi berlinski „otrok geta“ (kakor se je sam imenoval). Fant, sicer sin ganskega očeta in nemške matere, je pri 23. debitiral za člansko vrsto Gane, in sicer po tem, ko je igral za vse nemške selekcije od U-15 do U-21.

Afriška igrivost izločila ameriški superprofesionalizem
Tekma v Rustenburgu je imela precej simbolike: ameriški superprofesionalni pogon, ki sem ga zelo pozorno opazoval in spoznal v zadnjih letih, so iz tirnic vrgli afriški mladeniči, med katerimi so bili 20-letni André Ayew (sin Abédija Ayewa, ki si je sam nadel naziv afriški Pelé), njegov vrstnik Samuel Inkoom ali še leto dni mlajši 19-letni Jonathan Mensah ... Ganci so tako kot večina prebivalcev Zahodne Afrike telesno zelo močni, a hkrati nepredvidljivo igrivi. To pa je kombinacija, proti kateri celo dobro - takorekoč znanstveno - pripravljen ameriški stroj ni našel poti do uspeha. In k temu dodamo še do SP-ja bolj malo znanega srbskega trenerja Milovana Rajevca. 56-letni nekdanji nogometaš Borca iz Čačka, Vojvodine iz Novega Sada in (eno samo sezono 1979-1980) tudi beograjske Crvene zvezde je kot svoje najlepše obdobje v karieri včeraj opisal igranje v severnoameriški poklicni malonogometni ligi v začetku osemdesetih let (za New York Arrowse). A še zdaleč ni bil taka zvezda kot Slaviša Žungul, nekdanji Hajdukovec. V ZDA je Rajevac sicer nastopal pod imenom „Mike“, angleško pa se je naučil bolj za silo – zato je v Južni Afriki na vseh novinarskih konferencah na vprašanja odgovarjal v – srbščini.

Izkušnje z Balkana Rajevcu pridejo prav v Afriki
V tem kaže najbrž iskati tudi razlog, da se ni preveč razburjal nad silnimi izbruhi afriškega sovraštva proti tujim trenerjem v času SP-ja. Na neki ganski nogometni spletni strani ga je neki novinar proglasil celo za „podgano“ in mu očital, da naj bi bil do srbske reprezentance lojalnejši kot do ganske (ker se ni veselil zmage Gane nad Srbijo v prvem kolu). A bolj kot (zasilna) angleščina Rajevca odlikuje občutek za igro in potrebe njegovih igralcev. Izkušnje z Balkana mu v Afriki očitno pridejo še kako prav. Tu pa je še ena podrobnost, ki jo ve le malo ljudi: Rajevac je bil v letih 2004 in 2005 pomočnik slovitega Bore Milutinovića pri Al Saddu v Dohi (Katar), bržkone najbolj zvitega in mednarodno prekaljenega trenerja na svetu. Milutinović je leta 1998 Nigerijce popeljal v osmino finala SP-ja v Franciji. Rajevac ga je z uvrstitvijo Gane med najboljših osem celo prehitel.

Ganci leta 2006 prodali tekmo z Brazilijo?
Pomembni pa sta še dve stvari. Prva je ta, da so Ganci tokrat očitno uredili tudi razmere v zvezi in odbili napade goljufivih stavniških sindikatov iz Vzhodne Azije. Kanadski raziskovalni novinar Declan Hill v svoji izjemni knjigi „The Fix“ namreč trdi, da je del ganskih nogometašev pred štirimi leti v osmini finala SP-ja v Nemčiji „prodal“ tekmo z Brazilijo, in sicer tako, da so „poskrbeli“ za poraz z več kot dvema goloma razlike (bilo je 0:3). To naj bi bila posledica dejstva, da je ganska nogometna zveza zavlačevala (in na koncu zatajila) dogovorjeno plačilo igralcem za uvrstitev na prvenstvo.

Rdeče-rumeni dresi prinesli srečo
Naposled pa je – in to je v Afriki zelo pomembno – najpomembnejšo vlogo odigral motiv in ponos ganskih igralcev. Spodbuda celotne Afrike jim je vlila moč, rdeče-rumeni dres za „gostovanje“, ki so ga prvič oblekli na tem SP-ju, je bil pomembno sporočilo. Vsaj tako je pred tekmo dejal Kuffour. „To bo fantom pomagalo, to so naše prave barve, ne pa bela, pri kateri vztraja v Afriki vsemogočni opremljevalec Puma,“ je dejal Kuffour, ki zdaj igra za ganski klub Asante Kotoko.

Človeški rod izvira iz Afrike
In kaj bi šele bilo, če bi „črne zvezde“ sijale v originalnem dresu, v katerem so blestele že v osemdesetih letih (a ne na svetovnih prvenstvih). Tistem z rumeno-zelenimi črtami in rdečimi rokavi ter veliko črno zvezdo na srcu. Takem, kot sem si ga v pričakovanju prvega svetovnega prvenstva v Afriki spomladi kupil v britanski spletni trgovini starih nogometnih dresov (www.toffs.com). Saj se nočem hvaliti, niti z dresom, še manj pa s svojimi pričakovanji glede Gane. Pri napovedovanju se praviloma zmotim. A gre za to, da v mnogih od nas utripa nogometno srce. V bistvu afriško. Saj smo po malem vsi Afričani. Človeški rod izvira iz Afrike, pa naj bo to komu všeč ali ne. Zato so ponosno sijoče črne zvezde tudi malo naše. In tega se lahko veselimo, ne pa, da so bele ameriške zvezde zdaj že prečrtane.

Igor E. Bergant