Ocena novice: Vaša ocena:

Ocena 4,6 od 26 glasov Ocenite to novico!

Glavne Fifine niti vleče predsednik Švicar Joseph Blatter. Foto: EPA

Medijske hiše Fifi drago plačujejo pravico, da poročajo z nogometnih tekem. Foto: MMC RTV SLO

Visoki funckionar Fife Paragvajec Nicolas Leoz naj bi bil vpleten v sumljive posle. Foto: EPA

Dodaj v

Tweet

Facebook

Temno ozadje prvenstev – motni posli, 1. del

Že na začetku svetovnega prvenstva v Južni Afriki sem pisal o domnevnem neokolonializmu, ki naj bi ga tu zganjala Mednarodna nogometna zveza (FIFA).

Seveda ima zgodba, kakor veliko podobnih, dve plati. Neprofitno društvo, kakršna je po švicarskem pravu FIFA, je z razvojem televizije in posledično (še veliko bolj) donosnega trženja svetovnih nogometnih prvenstev postala prava razmnoževalnica denarja. Funkcionarji organizacije, predvsem njen švicarski predsednik, 74-letni Joseph „Sepp“ Blatter, radi poudarjajo, da večino denarja namenjajo razvoju nogometa in usmerjajo – tudi neposredno – v nacionalne nogometne zveze revnejših držav. FIFA vodi ali podpira projekte izgradnje igrišč in vadbenih centrov po vsem svetu ali pomaga razvijati izobraževalne programe. To je vse lepo in prav. Prav tako drži, da je predvčerajšnjim FIFA objavila, da bo prirediteljem SP-ja v Južni Afriki (ki so v uradni fifiščini imenovani „lokalni organizatorji“) pomagala z dodatno vsoto več kot 500 milijonov randov (okroglo 56 milijonov evrov). Tudi to se zdi dobro. Navsezadnje si FIFA to lahko privošči. „Dobiček“ neprofitne FIFE, ki je izvzeta iz švicarskega davčnega sistema, je v preteklem letu znašal 140 milijonov evrov, kakor je pred začetkom SP-ja v Južni Afriki na kongresu FIFE v Johannesburgu ponosno poročal njen predsednik.

Fifa - mojstrica trženja
Ni skrivnost, od kod FIFI toliko denarja: prodaja televizijskih (oziroma medijskih pravic, saj so med drugim na voljo tudi radijske, spletne in t. i. mobilne pravice za prenos slike po prenosnih telefonih) ter pokroviteljskih pravic je donosen posel. Prav tako FIFA v Južni Afriki seveda prodaja vstopnice (vključno z vipovskimi paketi), pa tudi velik del potovalnih in bivalnih storitev. Južnoafriška turistična industrija je pri vsem tem samo posredni dobitnik, v nogometnem jeziku bi lahko rekli, da igra v drugi ligi. Seveda tudi to ni kakšen posebno izviren izum FIFE. Njen argument je med drugim tudi v tem, da na ta način nadzira kakovost svojih storitev. In ta ni poceni – FIFA prek pogodbenega partnerja HBS (Host Broadcasting Services) skrbi za proizvodnjo vrhunskih televizijskih signalov tekem (precej več jih je, kot le eden), ki jo tudi plača. Skrbi za javne prevoze uradnih oseb tega prvenstva (vključno z novinarji) in jih plačuje ... A druge storitve tudi (mastno) zaračunava, ker je monopolistka: prostore v mednarodnem medijskem središču, komentatorska mesta na stadionih, dodatna televizijska javljanja s stadionov...

Eden izmed velikih problemov FIFE je predvsem v – v nekaterih poslih – nejasnih poslovnih povezavah s pooblaščenimi „podizvajalci“ teh storitev, v zadnjih letih predvsem, ko gre za vstopnice in logistiko. A več o tem v 3. delu.

Preiskava podkupovalnega škandala zaustavljena
Pretekli četrtek je – in to je bilo zaradi hrupa vuvuzel na svetovnem prvenstvu v Južni Afriki takorekoč preslišano – švicarsko tožilstvo v kantonu Zug ustavilo preiskavo enega izmed največjih podkupovalnih škandalov v zgodovini športa. Vanj so bili vpleteni visoki funkcionarji FIFE, ki pa so si po četrtkovi odločitvi prihranili tožbe in morebitno javno sojenje ... Prihranili? No ja, vse skupaj jih je kar drago stalo: neimenovani športni funkcionarji, „povezani s FIFO“, kakor je objavilo tožilstvo v Zugu, so namreč plačali „poravnalni znesek“, visok 5,5 milijona švicarskih frankov (4 milijone evrov), ter neopredeljene stroške petletnega „delnega postopka“, v katerem se je omenjeno tožilstvo ukvarjalo s sumom prejemanja več milijonov evrov vredne podkupnine, ki naj bi jih neznani funkcionarji FIFE prejeli od športno-marketinškega podjetja ISL/ISMM (ki je propadlo leta 2001). V zameno za 4 milijone evrov so osumljenci ostali neimenovani, nejasno pa je ostalo tudi, kdo je plačal „poravnalni znesek“. FIFA je v izjavi za javnost suhoparno objavila, da je zadeva s tem dokončno končana. Pomenljivo pa je, da je še zapisala, da je njen predsednik Joseph S. Blatter s tem „opran vsakršne krivde“. Nenavadno je namreč, da Blatter nikoli ni veljal za osumljenca. V času „delnega postopka“ oziroma preiskave je tudi tožilstvo v Zugu odločno zanikalo, da naj bi bil predsednik FIFE med osumljenimi.

Kdo je bil dejansko osumljen, bo torej ostala skrivnost. Pri tem je zanimivo, da na drugi strani – torej pri sodelavcih propadlega marketinškega velikana ISL/ISMM – nikoli nihče sploh ni zanikal, da naj bi funkcionarje FIFE, pa tudi druge funkcionarje, na primer Mednarodnega olimpijskega komiteja (MOK) ter mednarodnih zvez v nogometu (FIFA), košarki (FIBA), plavanju (FINA) in atletiki (IAAF) „podmazali“ z denarjem. Samo da v tem primeru naj ne bi šlo za podkupnine, pač pa v teh poslih običajne „provizije“. Po pričanju nekdanjega finančnega direktorja ISL-ja, Hansa-Jürga Schmida, na sojenju proti nekdanjim vodilnim sodelavcem propadlega podjetja naj bi ISL prek različnih povezanih podjetij med leti 1989 in 2001 za „provizije“ za pridobitev poslov pri omenjenih športnih organizacijah porabil 138 milijonov švicarskih frankov (po sedanjem tečaju sto milijonov evrov). Švicarski kazenski sodniki so v procesu in obsodilni sodbi proti vodilnim ljudem ISL-ja izrecno govorili o „podkupninah“, tožilstvo v Zugu pa je uporabilo drugačen izraz: „plačevanje provizij“. S tem je v bistvu sledilo obrambi obtožencev iz kazenskega postopka, ki so prav tako omenjali „provizije“ in se pri tem sklicevali na zeleno luč, ki naj bi jo za taka plačila dala celo švicarska davčna uprava.

Kdo je plačal štiri milijone evrov?
Poleg vprašanja, kdo je „poravnal“ štiri milijone evrov za mir v hiši, je seveda glavno vprašanje, kdo je pred leti dobil denar od ISL/ISMM-ja. Večina prejemnikov je neznana, vsaj trije pa so se neposredno ali posredno razkrili sami. Iz dokumentacije omenjenega kazenskega postopka proti ISL/ISMM-ju izhaja, da je bil med prejemniki član izvršnega odbora FIFE iz Paragvaja, Nicolas Leoz. Denar pa je šel tudi na račun podjetja Renford Investmens, ki je – tako je pozneje priznal sam – v lasti predsednika brazilske nogometne zveze Ricarda Teixeire. Pravzaprav je Teixeira, ki zvezi predseduje že od leta 1989, solastnik. Drugi lastnik je nekdanji predsednik FIFE in Teixeirin dolgoletni zet (do ločitve od Havelangeve hčerke leta 1997) – medtem že 94-letni – João Havelange. Renford Investmens je dokazano od skupine ISL/ISMM prejel najmanj 2,5 milijona švicarskih frankov (1,8 milijona evrov). Zaradi tega nihče od obeh nikoli ni bil niti obtožen, kaj šele obsojen.

A morda to razkriva vsaj ozadje „puča“ tedanjega generalnega sekretarja FIFE Seppa Blatterja proti predsedniku Havelangu leta 1994, ko je Brazilcu še uspelo odbiti napad njegovega švicarskega asistenta in dolgoletnega zaupnika. A – in to je bilo tedaj na moč presenetljivo – Havelange je Blatterja pustil še naprej opravljati funkcijo generalnega sekretarja, dokler se mu štiri leta pozneje vendarle ni umaknil. Blatter, ki se od leta 1998 v javnosti pojavlja pod polnim imenom in priimkov Joseph S. Blatter, si je tedaj mesto prvega moža FIFE zagotovil v hudem boju s tedanjim predsednikom UEFE, Lennartom Johanssonom. Blatterja so „rešili“ glasovi nekaterih afriških držav, ki naj bi bili po poznejšem pričevanju nekaterih vpletenih kupljeni. Že tedaj se je šušljalo, da je imel Blatter v predhodnem dvoboju s Havelangem v roki ključni adut – zaupne informacije o spornih poslih Brazilca. Morda gre prav za te, ki so – vsaj delno – pricurljale na dan v aferi ISL/ISMM. Morda. A to je samo ena skrivnost FIFE ... O drugih pa več v naslednjih dneh.

Igor E. Bergant