Priljubljeni nogometni trener je 16. julija dopolnil 50 let in bil dobro razpoložen gost Dareta Ruparja v oddaji V sredo na Valu 202. "Niti v družini, ko sem bil majhen, nismo imeli neke tradicije praznovanj rojstnih dni. Osebno mi ti rojstni dnevi vsaj pred 50. letom niso veliko pomenili, nisem jih tudi ne vem kako praznoval," poudarja Katanec, ki je za najbližje in najbolj pomembne ljudi v svojem življenju ob abrahamu pa le pripravil zabavo na Brdu pri Kranju. "Bili so tisti, ki so mi v življenju na takšen ali drugačen način pomagali. Bivši trenerji, ki so me učili nogometnih skrivnosti v otroštvu, ali pa prijatelji s tenisa oz. od kjer koli drugje."

"Nič ne jokam, tako sem bil narejen"
S čim se od športnih dejavnosti zdaj še ukvarja? "Kolo je ljubiteljsko, pa tudi zdravje mi ne dovoljuje določenih dejavnosti, kot sta tenis in tek. Hoja še nekako gre v hrib, preostalo pa ne. Operacije zdaj rešujejo tisto, kar mi je šport oz. moje telo zapustilo. Srečo imam pa v tem, da imam metabolizem tak, da se znojim veliko, teže mi tako ni težko vzdrževati. Če bi se poredil nekaj kilogramov, bi bili pritiski na sklepe toliko večji, lahko bi imel še večje probleme. Nič ne jokam, tako sem bil narejen, tako to jemljem, s takšno filozofijo," odgovarja priljubljeni "Srečko Nazionale".

Igral, noga pa za "nikamor"
"Nekateri ga "nasrkamo". Že dedno sem imel nekoliko slabši "material", obrabljen imam hrustanec. Predvsem pa sem igral v drugem času. Če bi igral v tem času, ko imajo klubi po 10 ali 15 tujcev, bi imel tudi več časa za regeneracijo. Dajo ti čas, da zaceliš poškodbe. Moja zgodba je bila popolnoma drugačna. V Stuttgartu sva bila dva tujca. Zgodilo se mi je, da sem v sredo igral pokalno tekmo, ob koncu tekme sem si zvil gleženj. Nesli so me v slačilnico, dali so mi sedem injekcij, v soboto sem bil že normalno na igrišču. Noga pa ni bila za nikamor. V tistih časih si moral igrati, ker so te zaradi tega pripeljali. Določene stvari pa bi počel tudi zdaj."

"Bolje bi bilo, če bi imel gor "gips"
"V reprezentanci sem odigral kar nekaj tekem v absurdnih situacijah. Svetovno prvenstvo sem odigral s počenim meniskusom v levi nogi. Tekmo v Beogradu proti Angliji sem odigral s takšnim gležnjem, da bi bilo bolje, če bi imel gor "gips". Želel sem nekaj vrniti ljudem, ki so mi omogočili takšno življenje, kot ga imam zdaj. Preko reprezentance sem se dokazal, v zahvalo njim bi naredil vse brez denarja, denar sploh ni bil vprašanje. Odigral sem veliko tekem, ko niti približno ne bi smel biti na igrišču. Igraš zaradi družbe, prijateljev, ljudi, ki so tam, škodo si pa definitivno narediš. Verjetno bi še enkrat vse ponovil."

Kariero sklenil že pri 31 letih
Zato je tudi sledil konec kariere pri 31 letih: "To je bila cena tega. V šali sam sebi rečem, ko preberem, da nekoga boli noht na levi nogi in da ne more igrati, da se ne spomnim, da bi kakšno tekmo v svojem življenju odigral zdrav. Po zlomu noge pri mladincih ta noga ni bila nikoli več taka." Nogomet je začel pri Ljubljani, z 18 leti pa prestopil k Olimpiji. Leta 1985 je sledila selitev k Dinamu, po neuspešnem letu je pristal pri Partizanu, kjer je leta 1987 osvojil naslov prvaka in postal stalni reprezentant tedaj izjemno močne Jugoslavije.

Po 13 mesecih brez nogometa v napad
"Po vojski sem šel v Zagreb, veliko ni "štimalo" v ekipi, tudi mesto samo je drugačno kot Beograd. Nekdo se lahko počuti dobro v Zagrebu, pa se počuti slabše v Beogradu. Pri meni je bilo obratno, in to ne samo zaradi nogometa. Meni se je zdel Beograd veliko bolj odprt. Govorim za Zagreb kot Zagreb, ne mislim hrvaške mentalitete v celoti. Samo eno leto sem bil v Zagrebu in igral celo napadalca. Prišel sem iz vojske, nogometa nisem igral 13 mesecev, drugi dan po prihodu sem igral tekmo proti OFK Beogradu na položaju, kjer predtem še nisem igral. Nato sem imel tudi nekaj izrednih tekem v Dinamu, ampak sredina je bila zahtevna, sploh za sprejemanje tujcev. Od tujca so zahtevali, da bo igral sam. Jaz nisem bil nikoli takšen tip igralca, da bi bil markanten, da bi zabil gol ali dva in rešil tekmo. Tak nisem bil nikoli. Oni in publika so to zahtevali, tako da sem po prvem letu dejal, da nočem biti več tam, in prestopil v Partizan."

Prvenstvo ne odtehta treh pokalov
S Stuttgartom je igral v finalu Pokala Uefe. Po odlični sezoni v Bundesligi ga je kupila Sampdoria, kjer je že v prvi sezoni osvojil Pokal pokalnih zmagovalcev, leta 1991 pa tudi naslov italijanskega prvaka. Leto zatem je Katanec igral v velikem finalu Lige prvakov, a je bila Barcelona v podaljšku boljša z golom Ronalda Koemana: "Po mojem mnenju se pokalna tekmovanja ne morejo primerjati z državnimi prvenstvi. Osvojiti italijansko prvenstvo ne odtehta treh pokalnih tekmovanj. Sploh v tistem času, ko smo mi osvojili prvenstvo v takšni konkurenci. Moraš imeti kontinuiteto. V Italiji ne moreš slaviti, če si en mesec v dobri formi."

"Če sem takrat ukradel 50 žog na tekmo, ni imelo nobene teže"
Katanec je na vprašanje o oblikovanju igralskega profila podal tole zanimivo razmišljanje. Je bil prototip igralca za obdobje, ki je prihajalo? "Imel sem izredno voljo do dela. Tudi zato, ker me v mlajših kategorijah niso cenili. V določenih stituacijah, ko me niso izbrali, sem se najprej zjokal, nato pa začel še bolj teči, da bi bil zraven. Pri Olimpiji se je dejansko treniralo toliko, kot nato v moji karieri nikoli več. Količina treninga je bila nora. Določene aerobne sposobnosti sem razvil do te mere, da pozneje s tem nisem imel problemov. O drugih tehničnih in taktičnih stvareh, ki sem se jih naučil, pa ne bom govoril, bi pa lahko drugi. Imel sem svojo funkcijo, svoje naloge. Ampak v tistem času se jih je cenilo precej manj kot zdaj. Če sem takrat ukradel po 50 žog na tekmo, ni imelo nobene teže."

Zahvala za trenersko kariero gre Branetu Elsnerju
Kako je začel s trenersko kariero? "Ni bilo načrtovano. Zahvala gre Branetu Elsnerju. Enkrat v začetku januarja sem prišel na NZS (Nogometno zvezo Slovenije, op. a.), pa me je spodbodel, da naj se vpišem v šolo za trenerja. Z ženo sva se pogovorila, rekel sem si, da nič ne delam, zakaj pa ne bi poskusil. Mogoče mi pa to prav pride. Naslednji dan sem ga poklical. Dobil sem licenco, šel v Gorico, tako se je to začelo. V kratkem času me pokliče Rudi Zavrl, v nekaj minutah sva se dogovorila, denar sploh ni bil v vprašanju."

Spor z Zlatkom mu je dal le dodatni zagon za slovo
Je bil po SP-ju 2002 njegov odhod res edina možnost? "Stvar je bila taka, pa ne samo zaradi spora z Zlatkom (Zahovićem, op. a.), to mi je samo dalo vedeti. Po štirih letih vodenja na tem nivoju, ko nam je uspelo priti na evropsko in svetovno prvenstvo, večjega cilja v tistem trenutku nisem imel. Težko sem si predstavljal, da bi imeli takšno ekipo, s katero bi prišli skozi skupinski del. V to nisem verjel, tisti spor z Zlatkom mi je dal le še en zagon, da sem vse skupaj lažje pustil. Določene stvari postanejo monotone, dva ciklusa v reprezentanci sta po mojem mnenju veliko. Lažje je voditi reprezentanco, če imaš večjo bazo igralcev. Če vedno pokličeš iste, lahko pride do zasičenosti. Če lahko igraš z novimi fanti, ki so na približno istem tehnično-taktični ravni, imajo pa še željo po dokazovanju, lahko treniraš dlje časa. Če imaš bazo 20, ki jih je težko zamenjati, je ta čas vodenja krajši."

"Stvari so šle preko meja dobrega okusa"
So ga poznejši odmevi v javnosti po sporu na SP-ju 2002 močno obremenjevali? "Določene stvari so šle preko meja dobrega okusa. Vse to, da se te izkorišča, kot imitacije in podobno. Eno leto v redu, dve leti tudi, če pa nekdo "goni" to isto sedem, osem ali devet let, kot, bom kar povedal imena, ker to ni korektno, Hribar s tisto svojo oddajo. Eno, dve ali pa tri leta je bilo simpatično poslušati, ko se delajo norca. Ko pa sem že v Dubaju in še vedno gledaš sebe in Zlatka, morate pa imeti občutek, kdaj pa je že dovolj. S tem da smo nekajkrat zaprosili, če se lahko preneha, pa ni bilo tako. Določene osebe morajo imeti občutek, kdaj je dovolj."

"Fantje imajo željo in voljo, potrebujejo pa tudi pomoč"
O ponovnem prevzemu slovenske reprentance, ko ga je na stoženskih tribunah pričakalo klavrno vzdušje, je med drugim povedal: "Pošteno sem bil razočaran na tekmi proti Islandiji, ko smo potrebovali pomoč tako in drugače. Če bo tudi na tekmi z Albanijo podobno, fantje igrajo za ljudi, verjemite mi, da ni nikogar, ki bi stvar jemal 99-odstotno, vsi jo jemljeo 100- ali še več. Vesel sem za fante, da se je na zadnjih tekmah poklopilo, tako kot se je. Fantje so bil srečni, kot da smo zmagali svetovno prvenstvo. Fantje imajo željo in voljo, potem pa na vsaki tekmi potrebuješ pomoč. Če ljudje poslušajo, tudi če odigramo septembra najslabše na svetu, naj med tekmo podpirajo ekipo in navijajo, po tekmi pa sprostijo čustva, ampak ko je tekme konec. Najhuje je, če igralec po 10 ali 15 minutah naredi napako, sliši pa "hu-hu" s tribune ..."