Pred finalom Lige prvakov med Realom in Liverpoolom (3:1) je precej navdušencev zaradi njunih poti do finala pričakovalo napadalno igro, polno presežkov in zadetkov. A sam začetek je bil previden in ni obetal eksplozije. Liverpool je po svoji stari navadi - ne glede na kakovost tekmeca - poskušal igrati, Real pa je previdno čakal na svoje priložnosti. Na potezo genialnosti, ki bi porušila ravnotežje.

Marsikdo bi na mestu odločilnega trenutka pričakoval zadetek Cristiana Ronalda, a v resnici je bil to dogodek s sredine prvega polčasa, ko sta trčila Mo Salah in Sergio Ramos. V boju za žogo sta bila zapeta z rokama, ob padcu je Egipčan ostal ujet in si ob trku poškodoval ramo in moral v solzah zapustiti igrišče.

Čeprav sta mreži do konca polčasa obmirovali, pa je imela ta poškodba ogromen vpliv. Pridni statistiki so tako pred poškodbo v napadalni polovici našteli 111 Liverpoolovih podaj in 57 Realovih, po Salahovem slovesu pa se je razmerje obrnilo krepko v Realovo koristi (149:7 med 31. in 45. minuto).

Dinamika tekme se je popolnoma spremenila na začetku drugega polčasa, ko je vratar Loris Karius žogo podal praktično na nogo Karimu Benzemaju. Nemec je bil popolnoma zmeden. Nemški ZDF je po tekmi kot enega ključnih elementov predstavil stik Ramosa in Kariusa. Španec je vsega dve minuti pred prvim golom s komolcem udaril vratarja. Ali je to pustilo posledice pri vratarju? Ali je Ramos v obeh primerih iskal kontakt, v katerem bi lahko usodno vplival na razplet tekme? Ramos je tekmo končal brez enega samega prekrška, njegova kartoteka pa kaže na številne primere, ko je njegov namen škodovati popolnoma jasen.

Liverpool je postal prva ekipa, ki se lahko pohvali s kar tremi nogometaši, ki so v isti sezoni v najmočnejšem tekmovanju zabili po deset golov. Zelo slaba tolažba, ki zakrije dejstvo, kako zelo so bili rdeči odvisni od predstave enega samega igralca. Brez Salaha smo gledali popolnoma drug Liverpool.

Vsak vratar ima kdaj slab večer, ne želi pa si ga v finalu Lige prvakov. Redsi že nekaj let zaman iščejo zanesljivo številko 1, Karius je z napakama dokazal, da preprosto ni v rangu tiste peščice vratarjev, za katere so evropski velikani pripravljeni plačati na desetine milijone evrov. Objokan je vendarle našel dovolj moči, da se je opravičil klubskim navijačem.

Gareth Bale se je v zgodovino zapisal kot prvi rezervist, ki je v finalu zabil dva gola. Škarjice, s katerimi je zabil za vnovično vodstvo belega baleta, so bile spektakularne. Človek bi pričakoval, da bo po tekmi vznesen, srečen, a je sam bolj negodoval nad dejstvom, da je finale spet začel na klopi. Pred štirimi leti je zadel v podaljšku proti Atleticu, zdaj je bil njegov gol spet odločilen. Vsekakor si je popravil delnice pred poletnim prestopnim rokom.

Kljub zmagi je bil nezadovoljen tudi Ronaldo, ki je v prvi izjavi o svojem igranju v Madridu (ne)hote govoril v pretekliku. Na svoj način je pozornost od Bala in ekipe preusmeril nase. Podobno negotov je bil že lani, ko je zaradi davčne afere užaljeno namigoval na odhod. Nič kaj ekipna poteza.

Na poti do naslova v Ligi prvakov ti lahko pomaga marsikateri srečni razplet, sodniški žvižg ali dvignjena zastavica, srečni gol ... Ampak trije zaporedni naslovi (in štirje v petih letih) izničijo dejavnik naključij. V tako konkurenčnem športu, kjer v igri milijonov vladajo številni interesi in igralci, je to dokaz prevlade, kjer ne odloča le stroj za zabijanje zadetkov (CR7), ampak marsikaj več, od zanesljivega vratarja, kreativne sredine in močne klopi.

Real je na poti do naslova izločil letošnjega francoskega, italijanskega in nemškega prvaka, v finalu pa ugnal še angleškega predstavnika. V skupinskem delu je imel za tekmeca Tottenham in Borussio. Brez dvoma ena najtežjih poti do naslova, za piko na i je manjkal le morebitni obračun z Barcelono, ki prepričljivo ohranja primat na španskih zelenicah.

Pogled na razplet španskega prvenstva je neverjeten. 1. Barcelona, 2. zmagovalec Evropske lige, 3. zmagovalec Lige prvakov. Španski klubi so v zadnjih petih sezonah osvojili kar devet od možnih desetih evropskih lovorik (Real 4, Sevilla 3, Barcelona in Atletico po 1). Take prevlade ene lige v zgodovini evropskega nogometa še nismo videli. Kar je še bolj neverjetno, če pomislimo, koliko denarja se zadnja leta pretaka v angleški ligi.