Vaša ocena: 
Ocena 3,8 od 11 glasov
Ocenite to novico!
S čim se lahko Američani zoperstavijo Špancem? Da so hitri in veliko tečejo? Morda, a bo skoraj zagotovo premalo. Da imajo Landona Donovana?
Če bi sodil Jürgen Klinsmann, gre za enega najboljših nogometašev na svetu. A za moštvo je potrebno enajst nogometašev. Bradley in Dempsey? Dobra igralca, povprečje Premier- in Bundeslige, kar je visoko. A spet premalo – Španci imajo takih še veliko več. Američani pa nobenega Torresa in Ville v napadu... Logika je jasna, kakor je predirljiv zvok vuvuzel – vse, kar ne bi bil zanesljiv poraz Američanov, bi bila nocoj ogromna senzacija.
Ameriška himna ponese ...
Je pa res, da je nogomet včasih čudna igra, v kateri ne zmaga favorit. Niti boljši. Včasih zmaga srečnejši, zadnji besedi pa lahko odvzamemo črko -e, pa bo veljalo tudi to. Precej nenavaden bo zagotovo začetek, kakršen je pogosto na tekmah španske reprezentance. Američani, vsaj nekaj, jih bo zagotovo - z roko na srčni strani prsi – pelo himno „The Star Spangled Banner“. Besedilo je borbeno, na trenutke precej čudno in nerazumljivo. Stara himna pač, ki se je rodila v ameriškem osvobodilnem boju (proti Britancem), kultna, mitska, legendarna. Ne posebej spevna, a pri Američanih stori svoje... Nabije jih s čustvi in energijo. Zagotovo niti edini niti največji vzrok za to, da ameriški športniki na velikih tekmovanjih v odločilnih trenutkih znajo preseči meje svojih sposobnosti. So potomci pionirjev, avanturistov, ki so se odpravili v neznano. Morali so skozi neusmiljeno selekcijo (kar za njihove socceraše morda niti tako značilno). Tudi sami so bili skozi zgodovino neusmiljeni. Do Indijancev, pa tudi do njih samih... Kar nekaj športnih nacij je takšnih, Skandinavci, denimo, ki so že stoletja navajeni kljubovati naravi in svojo energijo smiselno usmeriti v pravem trenutku. Če ne bi bili taki, njihovi predniki ne bi preživeli zim. A Američani so v tem pogledu ekstremni. Koliko je že bilo nenapovedanih olimpijskih in svetovnih prvakov. Toda nogomet? V tem jim takšni prodori še niso uspeli. Do danes...
... španski kraljevski marš pač ne
Na drugi pa so Španci. V vlogi konkvistadorjev so bili še bolj kruti kot predniki današnjih Severnoameričanov, a manj obstojni in uspešni. A pustimo kolonializem, nogomet naj bi bil vendarle nekaj drugega. Ostanimo pri naslovu – pri himni. Španski kraljevski marš je nenavaden v toliko, da nima besedila. Da nogometaši himne, tudi če bi jo hoteli, ne morejo peti. Besedila ni, oziroma je la, la, la... Ob tem je zanimivo, da so mnogi Španci prav v tem videli enega izmed razlogov za kronični neuspeh španske nogometne reprezentance v minulih desetletjih. Češ, že tako Kastiljci, Andaluzijci in drugi „špansko“ govoreči niso enotni, kaj šele Baski, Katalonci in Galicijci. Potem pa še himna. La, la, la... Brezsrčna, takorekoč smešna pesem, ki nikogar ne more prav spodbuditi. Brezvezna melodija, ki pravzparav vsakogar v državi spomni na težavo z neenotnostjo in praznostjo španstva. No, pravzaprav je stara himna, ki izvira s konca 18. stoletja, že imela nekaj variant besedila, a nobeno ni bilo uradno. Tudi v časih fašističnega diktatorja Franca, ki je dal zložiti narodnobuditeljsko besedilo, je bilo tako. Na koncu se je celo zagovornikom frankizma vse skupaj zdelo nesmiselno. Po zmagi demokracije je brezbesednost himne ostala, vsi so se nanjo navadili...
Zadnji poskus, da bi Marcha Real (nima zveze s klubom, real je „kraljevski“ pridevnik), je leta 2007 izvedel predsednik španskega olimpijskega komiteja Alejandro Blanco (nima zveze z barvo Reala). Navdušili so ga Liverpoolovi navijači in njihova himna „You'll Never Walk Alone“), ki je k vrhunskim dosežkom spodbudila tudi špansko kolonijo ob Merseyju. Blanco je celo sam zložil besedilo in ga dal na ogled. Pa je večina, ki so besedilo videli, zmajala z glavo. Ne, to pa že ne... Baski in Katalonci so se večinoma smejali (imajo svoji himni) in menili, da takšnega besedila skupne himne v njihova jezika nima niti smisla prevajati. Stvar je padla v vodo. La, la, la... Vse po starem.
Leto 2008 prelomno
Potem pa je prišel Euro 2008 in preporod rdeče silovitosti. Tudi z brezzobo himnično budnico so bili nogometaši na igrišču nepremagljive lepotice in zveri hkrati. Kastiljec Torres in Asturijec Villa sta skrbela za gole, Katalonci za povezavo, Bask Xabi Alonso je tudi dal svoj delež, v vratih je blestel član Reala z baskovskim imenom Iker... O nujnosti besedila ni bilo več govora. Will they always walk speachless? Se bodo nocoj vprašali Američani? Pred začetkom bodo imeli več besed(e) oni. Špansko besedilo se bo začelo s prvim sodnikovim žvižgom. Dvomim, da bo to zgodba o veličastni zmagi prapora, na katerem se bleščijo zvezde.
Igor Evgen Bergant, TVS Šport / TV Slovenia Sports
http://jernejsavel.blogspot.com/2008/11/
razmiljanja.html
poanta je v temu, da če črnec reče belcu "white boy" (ali karkoli že) še ne pomeni, da misli nekaj slabega. Konec koncev se tudi med sabo kličejo "hey nigga" in podobno, pa se s tem še ne zaničujejo. Če pa belec reče črncu niger, pa je to v dosti primerih (nisem napisal vedno, ampak v dosti primerih!) mišljeno kot zaničevalno. Zato je tudi več ukrepanja glede tega....
:)
Against Racism...pomeni da se ne jebe nubene rase pa kakršne koli barve je.
Pa prosim ne IVA MILOVANOVIČA!! Naj rajš komentira Perči Guns Lovšin!
Kot drugo pa, g. Alejandro Blanco, predsednik spanskega olimpijskega komiteja, je samo predlagal oz. izvedel natecaj, pri katerem je lahko vsakdor sestavil in poslal novo besedilo himne, nikakor pa ga ni sam zlozil. Toda besedilo, ki je bilo na koncu izbrano je bilo res porazno, tako da novo besedilo ni bilo nikoli uvedeno.
Upam da bo res tako, vendar bodo verjetno Španci zmagali po 90 minutah.
lp