Izkušeni 34-letni Kranjčan, pomemben člen reprezentance v času pisanja južnoafriškega poglavja njene pravljice, se je po nabiranju nogometnih in življenjskih izkušenj v Rusiji (Šinik Jaroslavl, Tom Tomsk), Grčiji (Larissa) in na Nizozemskem (Den Haag, Venlo) pred nekaj meseci vrnil v domovino. Prejšnji teden je z vodilnimi možmi Olimpije našel skupni jezik in se dogovoril, da bo vsaj do konca koledarskega leta pomagal Ljubljančanom.
Zdaj je za njim prva tekma v dresu novega kluba, po sinočnjem porazu v Mariboru (2:0) pa tudi čas za razmišljanje o prvih vtisih. Po šesti "ničli" zeleno-belih v tej sezoni in njihovi novi skromni predstavi pred diktafoni razumljivo ni bil ravno židane volje.

Aleksandar, več kot devet let je minilo, odkar ste zadnjič igrali v slovenski ligi. Se morda spomnite tiste vaše zadnje tekme pred devetimi leti in kaj se je na njej zgodilo?
Ne, res se ne spomnim.
V dresu Mure ste v 89. minuti zadeli za zmago z 2:1 nad Mariborom ... Tokrat se ni razpletlo po vaših željah in željah Olimpije. Kako ste doživeli vrnitev v slovensko ligo?
Za Olimpijo sem debitiral v Ljudskem vrtu, kjer smo z reprezentanco odigrali veliko tekem in sploh nisem imel občutka, da sem se vrnil v slovensko ligo. To je bila neke vrste "evropska" tekma. Težko bi bilo pričakovati, da bomo popolnoma uigrani in bomo ugnali Maribor, čeprav mislim, da smo bili spodoben tekmec. Oni so svoje priložnosti izkoristili, mi smo jih tudi nekaj imeli, a jih nismo izkoristili. Bili so učinkovitejši od nas. Maribor je že dolgo skupaj in igralci se veliko bolje poznajo. V našo ekipo je pred kratkim prišlo kar nekaj novih igralcev. Gotovo potrebujemo čas, da se uigramo, je pa tudi res, da Olimpija nima preveč časa. Njen imperativ je namreč, da zmaga na vsaki tekmi.

Kako ste zadovoljni s svojo predstavo?
Z ekipo sem treniral šele pet dni, takoj na prvi tekmi pa me je čakal derbi. Ne morem reči, da sem ravno v optimalni formi, za zdaj se tudi z igralci še ne čutim, ker je bila to moja prva tekma z njimi. Ni bilo najlažje, a vseeno sem optimist. Verjamem v to ekipo in vem, da ima kakovost. Mislim, da bomo šli vsi skupaj navzgor. Na treningih moramo delati še več. Uigranost je pomembna, čim prej moramo najti svojo igro. Zame osebno zdaj ravno prav pride reprezentančni premor. V tem času moram priti v optimalno formo, da lahko pokažem, kaj zmorem.

Ko ste prišli v klub, je vaš trener Andrej Razdrh izjavil, da bo dobro imeti v ekipi tako izkušenega nogometaša. Na igrišču ste veliko govorili soigralcem. Kakšen nasvet bi dali Antoniu Delamei Mlinarju, ki se mu je še na drugi tekmi zapored pripetila odločilna napaka?
Napake se dogajajo. Mora dvigniti glavo. Ne moremo reči, da je bila ta napaka usodna za to, da smo izgubili. To je bila samo ena kocka v mozaiku. Stopiti moramo skupaj. Gotovo si ne zaslužimo sedmega mesta, na katerem smo zdaj. Na treningih se dobro dela in lahko samo napredujemo.

Kako se je bilo po desetletju zdomstva vrniti v Slovenijo?
V bistvu to ni bil neposreden prehod iz tujine na domačo sceno. Imel sem dva oziroma tri mesece časa, da se prilagodim. Treniral sem s Triglavom in živel doma. Ni mi težko. Motiviran sem, da igram. V Sloveniji ne podcenjujem nobene ekipe in nobenega igralca, želim pa si, da bi bila Olimpija tam, kjer si zasluži. To je na vrhu lestvice.

Gledalcev na stadionih bo precej manj, kot ste jih bili nazadnje vajeni na Nizozemskem.
Jaz se ne oziram na to. Tudi ko je stadion poln, v bistvu pozabiš, koliko ljudi je. Pripravljen sem na to in zame to ni nič posebnega. Obljubim, da bom dal svoj maksimum, vse, kar zmorem v tem trenutku. Vsako tekmo posebej se bom potrudil, kakor lahko.

Ste imeli poleg Olimpijine ponudbe na mizi še kakšno in je obstajala možnost, da bi kariero še naprej nadaljevali v tujini?
Ponudbe so bile, a to ni bilo tisto, kar bi si jaz želel. Pretehtal sem, da je bolje, da ostanem doma. Nenazadnje tu moji otroci hodijo v šolo. Olimpija ima neko zgodovino in zaželel sem si, da bi rad bil del tega kolektiva. Ne morem pa lagati, če bi iz tujine prejel res dobro ponudbo, bi gotovo odšel tja.