"Moje ime je bilo v 80. letih zelo specifično, morda je še vedno. Ljudje okrog mene so imeli težave, da so si ga zapomnili. Bil sem vse, samo Slaviša ne. Bil sem, denimo, Ljubiša, Staniša, Siniša in še kaj drugega, kar je mene strašno jezilo. Potem sem nekega dne udaril po mizi in dejal: "Zdaj se pa odločite, kako me boste klicali, in potem me vsi kličite enako!" In so se odločili, da me bodo klicali Slavo po Slavu Vajtu; prijatelja pa sta Slavo spremenila v Slave in tako je ostalo vse do danes," se je v oddaji NaGlas! TV Slovenija spominjal Stojanović.

Evropski klubski nogomet je že od nekdaj prežet z večkulturnostjo, tako kot tudi slovenski reprezentančni nogomet. Po predčasnem odhodu Matjaža Keka jeseni 2011 je šesti selektor naše nogometne reprezentance za leto dni postal slovenski nogometaš in trener srbskega rodu Slaviša Stojanović. Kot igralec je kariero začel na Slovanu, kot trenerju pa mu je uspelo drugoligaški NK Domžale pripeljati v sam vrh prve slovenske nogometne lige. Kot trener Crvene zvezde je naslov državnih prvakov Srbije po sedmih letih vrnil na beograjsko Marakano. Zadnje čase je kot trener delal v Arabskih emiratih in na Kitajskem. O odraščanju in delu v Sloveniji, Srbiji in drugod je spregovoril v oddaji NaGlas!:

Odraščali ste Ljubljani, v narodnostno mešanem Štepanjskem naselju. Kakšno je bilo to odraščanje v času Jugoslavije?
Odraščal sem v Štepanjskem naselju kot še mnogo znanih športnikov in glasbenikov. Naselju smo rekli "DDR Štepanjsko", kar je pomenilo državljani drugih republik. Na ta način smo se znali nemalokrat pošaliti. Lahko bi rekel, da smo bili ponosni na to, da smo živeli in odraščali v tem naselju.

Kako se zdaj spominjate viharnega obdobja v 90. letih? Vam in drugim ljudem, ki nimajo značilnih slovenskih imen, najbrž ni bilo lahko.
Svojo nogometno pot sem začel že prej v osnovni šoli, nekje v začetku 80. let. Moje ime je bilo zelo specifično v tistem času, morda je še vedno. Ljudje okrog mene so imeli težave, da so si ga zapomnili. Bil sem vse, samo Slaviša ne. Bil sem, denimo, Ljubiša, Staniša, Siniša in še kaj drugega, kar je mene strašno jezilo. Potem sem nekega dne udaril po mizi in rekel: "Zdaj se pa odločite, kako me boste klicali in potem me vsi kličite enako!" In so se odločili, da me bodo klicali Slavo po Slavu Vajtu in tako je ostalo vse do danes. Moj sosed Zoran in neka prijateljica pa sta me začela klicati Slave in tako sem potem ostal Slavo in Slave.

Kako pa je bilo na tribunah? Kot igralec in trener ste bili zelo uspešni. Ali ste bili kljub temu morda deležni provokacij? Kako ste to doživljali?
Absolutno sem jih bil deležen, kot igralec in kot trener. Včasih je bilo zelo neprijetno, zame tudi nerazumljivo, kajti vzgojen sem bil v čisto drugačnem duhu. Včasih res ni bilo prijetno poslušati teh opazk, ki nimajo zveze z nogometom. Predvsem pozneje kot trener sem se znal tudi obrniti in reči kakšno nazaj, ampak potem sem se hitro naučil vzdržati, saj sem ugotovil, da v tej zgodbi ne moreš tako enostavno zmagati.

Leta 2013 ste kot trener prišli v beograjsko Crveno zvezdo, tam pa vas je srbski tisk dočakal z naslovi, kot so: »Slovenec na Marakani«. Kako ste se ob tem počutili?
To je še en paradoks, v Srbiji sem Slovenec, tukaj sem Srb, in enostavno sem nekje »med dvema ognjema«. To je neko dejstvo, s katerim bom moral najbrž živeti do konca življenja, kar pa ni vedno preprosto. Nimam več moči, da bi pojasnjeval, kaj in kako, ne tu, ne tam.
Ob tem vprašanju se spominjam nekega intervjuja (zdaj pokojnega, op. a.) Bojana Pečarja, basista skupine Ekaterine Velika, ki je bil po narodnosti Slovenec, rojen pa je bil v Beogradu. Ko so ga vprašali, kaj je po nacionalnosti v začetku 90. let, je imel že vsega čez glavo in je rekel: "Napišite, da sem Marsovec."

Mnogi morda ne vedo, ampak vi ste odličen poznavalec legendarne Ekaterine Velike - EKV. Ste odličen kitarist, pišete tudi pesmi v srbščini in slovenščini. Gresta umetnost in nogomet dobro skupaj?
Gresta, vsaj jaz ju doživljam tako. Res je tudi, da pišem v enem in drugem jeziku. Moram pa priznati, da sta večina mojih pesmi in večina mojih knjig v slovenščini, nekako lažje spravljam besedila na papir v slovenskem jeziku. Ena moja knjiga je prevedena v dva in zdaj se čaka še prevod v tretji jezik. Kar se tiče Ekaterine Velike, pa sem o tej skupini napisal tudi knjigo v srbohrvaščini. Skratka, to so zadeve, ki jih jaz dajem ven iz sebe.

Kako kot strokovnjak ocenjujete letošnje evropsko prvenstvo v nogometu? Od vseh reprezentanc nekdanje Jugoslavije so samo Hrvati odšli v Francijo.
Zanimivo prvenstvo, veliko konkurenčnih ekip. Hrvati so igrali zelo dobro, užitek jih je bilo gledati. Vendar še ni konec, bomo videli, kako se bo izteklo.