Znova se je potrdila magičnost nogometne igre, na delu pa smo zagotovo videli zvezdnike, ki bodo kaj kmalu blesteli tudi pod najbolj razžarjenimi žarometi evropske in svetovne scene.

Nogomet je znova potrdil in dokazal, zakaj ima tako mesto v svetu športa, kot ga ima. V vseh drugih disciplinah bi na tribunah v največji meri sedeli starši in znanci ter še nekaj tistih, ki jim pravimo kar športni blazneži. Zdaj bo vsak dejal, da je bilo tako zaradi tega, ker je bil vstop prost, ker je osrednja zveza razdelila obilo vstopnic slovenskim nogometnim šolam in podobno. In marsikaj od tega je tudi res, ampak prav na tem področju tudi edino pravilno. To je del tega, da se nogomet približa ljudem, tistim, ki jih vse skupaj zanima. Ob vsem tem, tudi če je bila vstopnica brezplačna, pa je treba priti do stadiona, čeprav veš, da se bodo po igrišču podili otroci, saj so 17- letniki bolj zreli pri nogometu kot v večini drugih stvari, ki so pri njihovem dozorevanju in razvijanju v največji meri še pomembnejše.

Slovenska vrsta se je v boj podala z velikimi apetiti - vsekakor prevelikimi, kar je okusila že v predtekmovalni skupini. Preboj do Stožic in zaključnih tekem je ostal le želja. Ali je bilo dobro pred prvenstvom razglabljati o visokih ciljih ali ne, ostaja neodgovorjeno vprašanje. Lepo je, da so cilji visoki, vsekakor pa morajo biti utemeljeni na nekih realnih osnovah. Tudi novinarji smo delno nasedli vsem tem govoricam, toda kaj hitro smo se prepričali o dejstvih, ki jih vedno pokažeta le igrišče in končni pogled na semafor.

Naši igralci so imeli ob vlažnem igrišču obilo težav tudi z gibanjem po travnati površini in tega zagotovo nismo pričakovali in še danes v mojih ušesih daleč najbolj odmeva izjava selektorja Miloša Kostiča, da v takih razmerah njegovi varovanci na igralni površini komajda znajo stati, kaj šele, da bi tekli. In v tem je povedano vse in zagotovo tega zaključnega turnirja Slovenija ne bi videla, če se ne bi igralo na domačih igriščih. To vsekakor ne pomeni, da fantje nimajo nogometne prihodnosti. Tako kot vedno jih bo nekaj zagotovo uspelo, v največji meri pa je vse odvisno od njih samih. Obilo stvari pa bodo posamezniki vsekakor morali izboljšati tudi pri dejavnostih, ki niso vezane zgolj na igrišče.

V izbor selektorja se vsekakor ne bomo spuščali. Miloš Kostič je za to postavljen in za vse tudi odgovarja. Ali so posamezniki igrali, zato ker so zdaj člani Maribora ali zaradi sposobnosti, ki jih imajo, najbolje vedo tisti, ki so bili zraven. Če vse ni bilo tako, kot narekujejo pravila igre, je bilo storjene obilo škode. Zakonitosti, ki vladajo v posameznih ekipah, pa so praviloma samo stvar teh sredin, čas pa vedno vse postavi na svoje mesto ter je najboljši in najpravičnejši razsodnik. Zelo dobro pa je ostati na realnih tleh, saj je padec z neobvladljivih višin običajno zelo boleč. Pa to ne velja le za mlade nogometaše, temveč za vse, ki se podajajo v kruti svet poklicnega športa.