"Modrec iz Hortaleze" je decembra sporočil, da se bo upokojil. Zadnje tri leta ni vodil nobenega moštva, predtem pa je bil trener tudi Barcelone, Atletico Madrida, Valencie, Seville, Betisa, Espanyola, Mallorce in Fenerbahčeja. Aragones je zbral tudi 11 nastopov za izbrano vrsto.

Španija je kot prva reprezentanca slavila na treh zaporednih velikih tekmovanjih. Lani so nogometaši izpod Pirenejev v Ukrajini in na Poljskem osvojili naslov evropskega prvaka, pred tremi leti so v Južni Afriki prvič postali svetovni prvaki (oba naslova so osvojili pod vodstvom Vicenteja del Bosqueja), leta 2008 pa je furio v Avstriji in Švici do drugega slavja najboljše izbrane vrste stare celine popeljal Aragones.

Španija, ki je imela vedno poimensko močno reprezentanco, je dolgo veljala za izbrano vrsto, ki ne doseže svojega potenciala. Po prihodu Aragonesa na selektorsko mesto leta 2004 pa se je počasi začela zlata doba. V ekipi pod njegovo taktirko ni bilo več mesta za legendarnega Raula, odpadel je tudi Michel Salgado, ki je bil dolgo standardni član reprezentance, priložnost pa so dobili mlajši.

Nekdanji napadalec Atletica (z Madridčani je bil trikrat državni prvak), ki je bil med drugim tudi član Reala, a mu ni uspelo priti v prvo postavo, je po vzoru Barcelone tudi v izbrani vrsti začel igro kratkih podaj, tako imenovano "tiki-taka", igro v vezni vrsti zgradil okoli Xavija, s katerim sta se sijajno ujela Andres Iniesta in Xabi Alonso, ter tako začel zlato dobo španskega nogometa.