A najbrž največ vpliva na prihodnost najbolj priljubljenega športa na svetu bi lahko imel dokument predlogov sprememb, ki jih je prejšnji teden objavila komisija za mednarodni nogomet. Gre za institucijo s sedežem v Zürichu, ki kroji pravila tega športa.

Organ je dokument izdal z željo po napredku na treh področjih:
- vedenje nogometašev in spoštovanje,
- več (efektivnega) igralnega časa,
- poštenje in privlačnost igre.

Našteti predlogi so v odnosu do obstoječih pravil navedeni na treh ravneh: za nekatere predloge ne bi bila potrebna nobena sprememba pravil in bi bili lahko takoj sprejeti, druge je treba preizkusiti na terenu, spet tretji pa živijo na papirju in so najprej primerni za širšo razpravo.

Vedenje in spoštovanje
Še večjo vlogo pri komuniciranju s sodnikom bi imel kapetan, ki bi bil edini, ki bi se lahko z njim pogovarjal o spornih situacijah. Ena izmed idej je, da bi bili igralci, ki v spornih trenutkih obkrožijo in nadlegujejo sodnika, kaznovani s kartoni ali pa ekipa z odvzemom prvenstvenih točk. Pogosto vidimo, kako se trenerji ob robu igrišča prepirajo s sodniki, ti bi lahko imeli zdaj moč, da bi precej hitreje jezičnega trenerja kaznovali s kartoni (to zdaj vidimo res redko). Ena izmed idej je, da bi se sodnik pred začetkom dvoboja rokoval z obema trenerjema.

Več igralnega časa
Dokument največ predlogov namenja prav tej težavi. Nogometna tekma traja 90 minut, številne raziskave pa kažejo, da je efektivnega (neto) časa približno ena ura. Sodniki podaljšajo polčasa le za nekaj minut (prvega tipično za eno minuto, drugega pa za tri, štiri minute), a prekinitev je zaradi številnih vzrokov (slavje po zadetkih, poškodbe, simuliranje poškodb, počasne menjave ...) precej več.

Sodnik bi moral večkrat ustavljati svojo uro
Osnovni predlog, ki bi bil lahko takoj sprejet v uporabo, se nanaša na sodnike, ki bi morali ob vsaki prej omenjeni prekinitvi ustaviti tudi svojo uro. Te situacije so: enajstmetrovka (čas bi miroval od odločitve do samega streljanja), zadetek (od gola do izvajanja sredine igrišča), poškodba (od trenutka, ko sodnik pristopi k poškodovanemu igralcu, do nadaljevanja igre), kartoni (od kartona do nadaljevanja igre) in menjave (od trenutka, ko sodnik pokaže menjavo, do trenutka, ko se igra dejansko nadaljuje). Sodniki bi bili lahko precej striktnejši pri vratarjih, ki zadržujejo žogo ob njenem vračanju v polje. Veljavno pravilo tako ali tako ta čas že zdaj omejuje na šest sekund, a skorajda ni primera, ko bi bil "namenoma počasen vratar" kaznovan. Predlog, ki potrebuje testiranje, se nanaša na igralce, ki gredo na svojo menjavo s polževo hitrostjo. Dokument ponuja naslednjo rešitev: igralec, ki zapušča igrišče, mora to storiti ob najbližji črti in mu ni treba steči (beri: sprehoditi se) do svoje klopi, kjer se fizično dotakne svoje menjave (podobno kot poškodovani igralec zapusti igrišče ob najbližji črti, kjer ga čaka zdravniška pomoč).

Polčas: 30 minut čiste igre
Najzanimivejši predlogi za povečanje igralnega časa so tisti, ki so trenutno namenjeni zgolj diskusiji. Prvi predlog pravi, da bi morali v delih igre, ko je največ izgubljenega časa, ustaviti uro ob vsaki situaciji, ko žoga miruje (zadnjih pet minut prvega polčasa in zadnjih deset minut drugega polčasa). Druga ideja predlaga, da bi na tak način merili ves čas, le da bi bil polčas po novem dolg 30 minut (čistega časa). Naslednja rešitev je, da bi bil "pravi" čas, ki ga ima sodnik na svoji uri, prikazan tudi na veliki uri na stadionu. Način izvajanja prostih strelov, kotov in enajstmetrovk je jasen, igralec lahko po žogi udari le enkrat. Nova ideja je, da bi lahko to storil večkrat (tehnično bi podal sam sebi), kar bi pospešilo samo dinamiko igre.

Enajstmetrovke ABBA
Raziskave kažejo, da pri izvajanju enajstmetrovk večkrat zmagajo ekipe, ki prve začnejo izvajati kazenske udarce (po teoriji bi moral biti delež zmagovalcev 50:50). Eden izmed predlogov, ki se že testira, je sistem ABBA. Če nogometaš z roko prepreči zadetek, je kaznovan z rdečim kartonom. Po novem sodniku ne bi bilo treba dosoditi enajstmetrovke, ampak bi lahko kar dosodil gol (če bi bila žoga na poti v gol in bi brez posega obrambnega igralca tam tudi končala). Osnutek predlaga izključitev tudi za igralca, ki z roko skuša doseči gol.

Polčasa je konec šele po koncu napada
Igralci, strokovnjaki in navijači se pogosto jezijo, ko sodnik odpiska polčas, čeprav je ena izmed ekip v obetavnem napadu. Ena izmed idej zato predlaga, da bi se polčas končal šele po koncu tega napada (ne glede na obliko merjenja časa - bruto ali neto čas). Nekaj podobnega je denimo v ameriškem nogometu, ko se igralni čas že izteče, a ima ekipa z žogo možnost, da napad dokonča.