68-letni francoski strokovnjak, ki je na menedžerski stolček kluba iz severnega Londona sedel oktobra 1996, je v dobrih dveh desetletjih z Arsenalom trikrat osvojil naslov angleškega prvaka, sedemkrat se je veselil še naslova pokalnega zmagovalca.

Pred kratkim je v pogovoru za francoski RTL spregovoril o svoji karieri, v kateri je poleg Arsenala vodil še tri klube, in sicer Nancy, Monaco in Nagoya Grampus Eight.

Uspešen človek mora biti sebičen
Na vprašanje, kaj na nogometni poti najbolj obžaluje, je odgovoril: "Najbrž to, da sem 22 let vztrajal v istem klubu. Sem nekdo, ki ima rad nove stvari, spremembe. Sem pa tudi nekdo, ki obožuje izzive. Morda sem bil svojčas kar nekakšen ujetnik zastavljenih izzivov." Wenger je hkrati priznal, da je želja po čim večjem uspehu topničarjev v zasebnem življenju pustila velike posledice. "Obžalujem žrtvovanje vsega v zasebnem življenju. Prepozno sem spoznal, da sem s svojim delom prizadel veliko ljudi okrog sebe. Zapostavljal sem najbližje, zlasti družino. Vseeno pa se je treba zavedati, da je le sebičen človek lahko uspešen pri doseganju želenih ciljev. Tak človek mora ignorirati veliko stvari," je pojasnil.

Obsedenost, ki te gnjavi dan in noč
Obenem je kultni strateg spregovoril tudi o nekdanjih varovancih pri Arsenalu, Patricku Vieiri in Thierryju Henryju, ki se podajata na trenersko pot. Vieira, ki je za Arsenal igral med letoma 1996 in 2005, je postal glavni trener Nice, medtem ko Henry, ki je barve topničarjev branil med letoma 1999 in 2007 (v sezoni 2011/12 se je kot posojeni nogometaš New York Red Bullsov vrnil na Emirates in odigral še sedem tekem), na prvo priložnost glavnega trenerja še čaka. "Velikokrat me vprašajo, ali bosta Vieira in Henry dobra trenerja. Vsakič odgovorim pritrdilno. Imata vse odlike, ki so potrebne za uspeh, sta inteligentna in dobro poznata nogomet. Vseeno pa se je treba vprašati, ali želita tvegati vse za uspeh v tem poslu? Namreč, gre za obsedenost, ki te gnjavi dan in noč," je še povedal Wenger.