Oba kluba sta, zanimivo, Evropski pokal osvojila vsaj dvakrat zapored (Bayern celo trikrat), kar kaže na to, da sta imela tisti čas izvrstni ekipi, ki evropske krone nista osvojili po naključju. Inter je blestel sredi šestdesetih let, Bayern sredi sedemdesetih. Pri obeh pa sta vidnejšo vlogo odigrala napadalca: pri Bayernu nesmrtna legenda Gerd Müller, pri Interju Sandro Mazzola.
Bavarci v Madridu po peti naslov
Bayern je bil ustanovljen 27. februarja 1900, svoj prvi naslov evropskega prvaka pa je osvojil šele 74 let pozneje, torej 24 let od ustanovitve tekmovanja za Evropski pokal. Toda 24 let čakanja se je izplačalo z obrestmi, saj so bili "rdeči" z zlato generacijo, ki jo je sestavil trener Udo Lattek, v najelitnejšem evropskem klubskem tekmovanju nepremagljivi kar tri leta zapored. Njihovo nadvlado je leta 1977 prekinil kijevski Dinamo, po dolgih letih čakanja pa so na evropski prestol sedli še leta 2001. Zdaj so v lovu na peto zvezdico, ki bi v njihovo vitrino pokal za zmagovalca Lige prvakov prinesla v trajno last.
1974: Za prvi naslov potrebni dve finalni tekmi
Bavarci so se v finalu Evropskega pokala v sezoni 1973/74 pomerili z madridskim Atléticom. Ekipi sta na zelenici stadiona Heysel v Bruslju bíli hud boj, prvi gol pa je padel šele v 114. minuti, ko je s prostega strela vratarja Seppa Maierja premagal Luis Aragones. Španci so bili le še dobro minuto oddaljeni od evropske krone, ko je z razdalje na vse ali nič poskusil branilec Hans-Georg Schwarzenbeck in žogo ob desni vratnici poslal za hrbet vratarja Miguela Reine, očeta zdajšnjega vratarja Liverpoola Joséja Reine. Takrat se ob neodločenem izidu po podaljških niso še izvajale enajstmetrovke, zato so morali nogometaši tekmo ponoviti dva dni pozneje.
17. maja 1974 je bavarski stroj, na čelu katerega sta kraljevala neuničljiva Uli Hoeness in Müller, uničil "žimničarje" s kar 4:0. Led je v 28. minuti po fantastični globinski podaji in protinapadu prebil Hoeness, ki je žogo poslal med nogama vratarja Atlética. Štafetno palico je nato prevzel Müller, ki je z dvema zadetkoma v drugem polčasu (prvič je žogo s strani poslal pod prečko, drugič je mrežo zatresel z izvrstnim 'lobom') dokončno odločil zmagovalca. Piko na i je v 83. minuti po samostojni akciji postavil Hoeness. Bayern je pred nekaj več kot 23.000 gledalci slavil svoj prvi naslov v tem tekmovanju.

1975: Finale pokvaril francoski sodnik
Že leto pozneje se je Bayern v finalu Evropskega pokala pomeril z Leeds Unitedom in ga odpravil z 2:0. Toda vso pozornost je na žalost s spornim sojenjem pritegnil francoski sodnik Michel Kitabdijan, ki je v drugem polčasu razveljavil povsem regularen zadetek z voleja Škota Petra Lorimerja. Po tej odločitvi so na stadionu Parc des Princes v Parizu izbruhnili nemiri, zaradi katerih je Evropska nogometna zveza Leedsu izdala štiriletno prepoved nastopanja v evropskih tekmovanjih. Ta nikoli ni bila izvršena, saj so "pavi" kmalu zatem izgubili primat v angleškem nogometu. Kitabdijanu so pozneje dokazali prejemanje podkupnine v drugih tekmovanjih, zaradi česar je prejel dosmrtni suspenz.
1976: V Glasgowu še tretjič zapored
Še tretjič zapored so navijači Bayerna potovali na finalno tekmo Evropskega pokala, tokrat v Glasgow, kjer so se njihovi ljubljenci udarili s Saint-Etiennom. Pred tem so bili priča finalu pred finalom, ko je Müller s tremi zadetki na polfinalnih tekmah uničil madridski Real. Na Hampden Parku so videli le en gol, ki je bil zadostoval za še tretjo evropsko krono. S prostega strela je s približno 18 metrov mrežo zatresel vezist Franz Roth. Mnogi so bili prepričani, da bodo Bavarci leto pozneje na evropski tron stopili še četrtič zapored, a jim je v četrtfinalu načrte prekrižal Dinamo iz Kijeva, evropski prvak pa je z zmago v Rimu prvič postal Liverpool. S tem sta se doba trenerja Dettmarja Cramerja in tudi zlata doba v evropskih tekmovanjih končala. Na nov naslov je moral najbolj trofejni nemški klub čakati 25 let.
2001: Milanska loterija pokopala Valencio
Na San Siru je v finalu Lige prvakov Bayernu nasproti stala Valencia, za katero je igral tudi takratni slovenski reprezentant Zlatko Zahovič. Prvi so že v 2. minuti povedli Španci, ko je z bele točke Oliverja Kahna premagal Gaizka Mendieta. Že pet minut pozneje je Mehmet Schöll na drugi strani zapravil enajstmetrovko po prekršku v kazenskem prostoru. Na začetku drugega polčasa je s še eno sporno odločitvijo poskrbel glavni sodnik Dick Jol (vse tri enajstmetrovke so bile po mnenju mnogih sumljivo dosojene), ki je Bavarcem dosodil nov strel z bele točke, potem ko se je branilec Valencie v 16-metrskem prostoru v skoku z roko nenamerno rahlo dotaknil žoge. Rezultat je izenačil kapetan Stefan Effenberg. Do konca rednega dela je bilo zelo pestro, nič manj pa gledalci niso bili prikrajšani v podaljških, kjer sta obe ekipi prišli do nekaj lepih priložnosti za "zlati zadetek", ki je takrat prinašal zmago.
Zmagovalca so odločili streli z 11 metrov. Za Nemce sta zgrešila Paulo Sergio in Patrik Anderson, a se to na koncu ni poznalo, saj je izvrstni Kahn strele ubranil Zahoviču, Amedeu Carboniju in nazadnje še Mauriciu Pellgerinu ter slovitemu klubu iz Münchna prinesel še četrti naslov evropskega prvaka.
Leto za Milanom evropski prvak še Inter
Sredi šestdesetih let je bil Milano evropska prestolnica nogometa. Leta 1963 je Milan kot prvi italijanski klub osvojil Evropski pokal, v naslednjih dveh letih pa so lovoriko prevzeli mestni tekmeci, ki so bili strah in trepet predvsem na domačem terenu. Tam so v zmagovitih letih padli Everton, Monaco, Partizan, Borussia iz Dortmunda, Dinamo iz Bukarešte, Glasgow Rangersi in Liverpool.
1964: Prvi naslov z zmago nad Realom
Generacija Interja, v kateri sta igrala legendarna Giacinto Facchetti in Sandro Mazzola, je prvič v finalu Evropskega pokala zaigrala v sezoni 1963/64, ko se je na Praterstadionu na Dunaju udarila s slovitim Realom iz Madrida, katerega člani so bili legendarni Ferenc Puskas, Paco Gento, Amancio in Alfredo Di Stefano. Španci so bili izraziti favorit, a so črno-modri pokazali zobe in tik pred koncem prvega polčasa povedli, ko je Mazzola z roba kazenskega prostora premagal vratarja Joseja Vicenteja.
V drugem polčasu je vodstvo podvojil Aurelio Milani, ki je z razdalje žogo v mrežo poslal ob levi vratarjevi vratnici. Realu je v 70. minuti uspelo prek Fela izid znižati na 2:1, a je le šest minut pozneje Mazzola udaril še drugič na tekmi in ekipi Helenia Herrere priboril prvo evropsko krono.
1965: Interjev uspeh zasenčila afera
Že leto pozneje je Inter znova zaigral v finalu najelitnejšega evropskega nogometnega tekmovanja, tokrat pred domačim občinstvom proti Benfici. Tekmo je na razmočeni zelenici z obilico sreče odločil Brazilec Jair da Costa, ki je v 42. minuti z desne strani 16-metrskega prostora sprožil strel naravnost v vratarja Alberta da Costo Pereiro, žoga pa se je kot v počasnem posnetku "skobacala" čez črto. Toda slavje je zasenčila afera, ki je izbruhnila že na povratnem polfinalnem srečanju z Liverpoolom, ki ga je sodil sodnik Jose Maria Ortiz de Mendibil. Portugalec je Angležem razveljavil regularen, obenem pa Interju priznal neregularna zadetka. Italijani so v finale napredovali s skupnim izidom 4:3.
Po tej tekmi je takratni nogometaš Liverpoola Tommy Smith dejal: "Zmešalo se mi je! Sodnika sem lovil po igrišču in se za njim drl 'El Bastido'. S tribun je med naju priletela steklenica, a ni niti trznil. Ko sem ga brcnil v gleženj, je mirno odkorakal naprej. Takrat sem vedel, da je bil podkupljen." Po finalni tekmi se je oglasil stranski sodnik in priznal, da je dobil visoko ponudbo za sojenje v korist Interja na tekmi z Realom leto prej. Ali je De Mendibil dejansko prejel podkupnino, ni bilo nikoli dokazano.

Kdo bo postal novi evropski prvak? Bayern po 9 ali Inter po 45 letih? To je vprašanje, katerega odgovor bo znan v soboto zvečer.