Nekaj največjih košarkarskih imen iz naše okolice pa bomo gostili tudi kot nedeljske goste Vala 202. Prvi je eden evropskih pionirjev v košarkarski ligi NBA.

Dino Rađa se je ob našem obisku v Splitu razgovoril o izjemni generaciji jugoslovanske košarke in svojem prvem mentorju Božidarju Maljkoviću. 211 centimetrov visoki Dalmatinec je v svoji karieri osvojil osem odličij z največjih tekmovanj, tudi dve olimpijski, in igral v največjih klubih. Z Jugoplastiko je dvakrat segel po evropskem klubskem vrhu.

Spregovoril je o tem, kaj počne danes, kje bo med evropskim prvenstvom v košarki in kako zdaj gleda na košarko. Navdušen smučar in motorist je naredil vtis z iskrivostjo in preprostostjo.

Kaj počnete zdaj, ko ste v košarkarskem pokoju, kakšni so vaši dnevi?
Ukvarjam se z otroki – imam tri. Šola, vrtec, trening, angleščina. Odpelji, pripelji, ves dan kup dela. Ko pride konec tedna, pa znova čas za otroke, najpogosteje sem z njimi. Preostanek pa preživim s prijatelji.
Vam je košarka ostala v srcu? Bili ste predsednik kluba, delali ste z igralci. Kaj počnete zdaj?
Povezan sem s svojim klubom, moj sin je začel trenirati, pa sem z njim.

Pravijo, da ste ostali zelo preprost človek. Da ste zabaven, iskriv, da se niste spremenili. Kako zdaj ljudje gledajo na vas?
To bi morali vprašati ljudi. Jaz se trudim biti kar najbolj normalen, vedno pa so takšni, ki si jim všeč, in veliko takšnih, ki te nimajo radi. Split je zelo posebno mesto. Tu ljudje ne cenijo posameznikov, ki so ustvarili nekaj v življenju, ki so uspeli v karieri. Drugje začutim precej več spoštovanja, ampak sem se navadil na to.

Božidar Maljković je bil vaš prvi mentor, mi smo ga spoznali v zadnjih letih, v kakšnem spominu ga imate?
Božo je eden najboljših trenerjev vseh časov. Z njim imam odličen odnos, še danes smo veliko v stiku. Veliko se slišimo. Zelo je vplival na mojo kariero in hvaležen sem mu za to. Danes pa smo dobri prijatelji.

Ste se počutili kot zvezda, ko ste odhajali v NBA, ko ste bili eden prvih Evropejcev?
Nikoli se nisem počutil kot zvezda, niti danes se ne. Mislim, da smo vsi ljudje iz mesa in krvi, samo da sem jaz malo sposobnejši z žogo v roki, ti pa z mikrofonom. To je vse relativno. Zvezdniško vedenje je meni tuje.

Odlična skupina igralcev ste bili. V Ameriko ste odšli skupaj s Kukočem, Divcem, Petrovičem. Je bila to težka izkušnja, ker ste bili prvi?
Bilo je težko. Bili smo pionirji med Evropejci, in ko smo prišli v Ameriko, smo bili nihče. Kariera, ki smo jo naredili v Evropi, ni štela nič. In ker pred nami ni bilo uspešnih evropskih igralcev, so se težko privadili na to, da smo jim konkurenčni. Ko nam je uspelo odpreti vrata, je bilo precej lažje, danes je v Ameriki polovica neameriških igralcev. Vsi uspevajo v ligi, takrat pa je bilo zelo težko.

Se vam zdi, da sta se spremenili tudi njihovo mišljenje in razmišljanje v tem obdobju?
Meni njihova miselnost ne ustreza. Pri njih je vse posel. Tu ni prostora za čustva, ni derbija, ni navijanja, kot je v Grčiji, Zadru in še kje. Zares so hladni, zato sem tudi odšel iz Amerike, ker nisem mogel preboleti, da ko izgubimo tekmo, gremo na avtobus in se igralci zabavajo in smejijo – in tako iz dneva v dan, iz tekme v tekmo. Šel sem tja, da sem videl, koliko sem sposoben, in potem sem rekel nasvidenje, grem igrat v Evropo za lovorike.

Radi omenite tudi Jureta Zdovca, kako sta se ujela z njim? Navsezadnje sta v zadnjih sezonah skupaj igrala v Splitu.
Jure je bil zelo pomemben član prve peterke nekdanje reprezentance. Je res izjemen igralec, vedno si lahko računal nanj. Užival sem v igranju z njim, tako v reprezentanci kot pozneje v Splitu. Pravi profesionalec. Vesel sem, da sem lahko igral z njim.

Veliko vrhunskih igralcev je bilo na kupu. Kako ste se med seboj povezali kot ljudje? Verjetno ste bili tudi zelo različnih značajev?
Zelo smo različni med seboj. Jure je zelo umirjen, Divac je imel v mislih samo zabavo in čim manj dela, bil pa je izjemen talent. Dražen je mislil samo na trening, trening, trening – ob talentu. Bili smo zelo različni, a smo 'šli skozi' dobro košarkarsko šolo in to je bilo moštvo, ki bi, če bi ostalo skupaj, vladalo svetovni košarki še vrsto let.

Kakšen pa je bil Dražen Petrović zunaj igrišča?
Dražen je bil na splošno povezan samo s košarko. Nič drugega ga ni zanimalo. Z njim si se lahko pogovarjal samo o športu. Njega sta zanimala samo trening in šport. Če bi me klical iz Amerike, bi me najprej vprašal recimo o rezultatu druge ženske vaterpolske lige.

Rekli ste že, če bi ostala ta reprezentanca skupaj … ampak ni, spoprijeli ste se s tem. Kako ste doživeli obe srebrni medalji na OI v Seulu in Barceloni, kjer ste osvojili srebro za Hrvaško?
Bilo je drugače. V Seulu smo Ruse premagali v skupini in potem zaradi slabega pristopa izgubili v finalu in to je bilo razočaranje. V Barceloni pa je bilo veliko nacionalnega naboja zaradi vojne. Bili smo prva ekipa, ki je ponesla ime Hrvaške v svet. Če si prej rekel, da si iz Hrvaške, bi te samo debelo gledali. Potem je bilo tu še edino sanjsko moštvo doslej in potem igraš z njim v finalu in to je bil zares velik uspeh, veliko čustev, eden mojih najlepših trenutkov v karieri.

Ste spoštovali NBA-zvezde, ali ste jih želeli le enkrat premagati?
Realno je bilo takrat tako, da smo bili še sorazmerno mladi, oni pa so prišli z najboljšimi igralci in proti njim ni imel nihče nobenih možnosti. Oni niso imeli samo imen, so imeli podlago za ta imena. To so bili zares izjemni igralci, garači.

Je bilo kaj strahospoštovanja?
Lahko je spoštovanje pred tekmo, ko se začne tekma, ga seveda ni, ampak oni so bili preprosto tri prestave višje od nas.

Kako ste takrat spremljali Ligo NBA? Ko ste prav po Barceloni odhajali tja? Zdaj je NBA prava znamka in motiv vseh mladih igralcev. Kako je bilo takrat?
Ni bilo ničesar, ni bilo televizije, spleta … gledali smo videokasete, mi pa smo se pripravljali na odhod v Ameriko. Oni so nas že poznali, ampak nismo bili deležni nikakršnega spoštovanja z njihove strani - dokler nisi odigral nekaj vrhunskih tekem, dosegel 30 točk in pridobil spoštovanja tekmecev.

Rekli ste spoštovanje, rekli ste tudi, da so sedanje generacije povsem drugačne. Kar nekaj generacij je bilo še za vami, je kdo, ki je na vas pustil poseben vtis?
Danes je na splošno košarka zelo skromna. Danes z enim dobrim igralcem osvajaš naslove. Olympiacos je letos zmagal s Spanulisom, za vse druge pa dvomim, da bi lahko takrat igrali v naši ekipi. Enako je v Ligi NBA. Če samo pogledate centre, nihče ne igra s hrbtom proti košu. To je res siromašno. Mogoče se sliši, da podcenjujem, ampak to je moje mišljenje in ne bojim se ga povedati na glas.

Kaj pa generacije takoj za vami? So takrat še bili vrhunski posamezniki ali se je zelo hitro začela dekadenca košarke, o kateri govorite?
Mislim, da je na splošno košarka izgubila kakovost v zadnjih 20 letih.

Evropsko prvenstvo bo letos pri nas v Sloveniji. Vlada pri vas že kakšna evforija?
Kje pa! Nas že nekaj let, kaj let, poldrugo desetletje ni nikjer. Tudi v medijih se zelo slabo spremlja reprezentanco in prvenstvo. So članki v specializiranih časnikih, v dnevnikih bolj malo, bolj na spletu, na splošno pa slabo spremljamo to.

Je drugače kot pred leti pred Litvo?
Enako, nekaj let nas ni nikjer. Niti ne pričakujem več, da me kdo o tem sprašuje. Sam sploh ne spremljam tega. Prvič, nimam česa gledati. To je zares siromašno. Tudi če se sliši zelo prepotentno, je preprosto bolje, da dve uri preživim kje drugje. Če me vprašate po posameznikih ali pa to, kdo je na prvenstvu, lahko ugibam samo na pamet. Če me vprašate po slovenskih igralcih, jih ne naštejem pet. Pa ne samo slovenskih, tudi španskih. Italijanskega ne poznam niti enega.

Dino Rađa torej ne bo podrobno spremljal prvenstva, kje boste?
Na kopanju.

V karieri ste tudi zelo dobro zaslužili, še posebej v ligi NBA. Koliko se to zdaj odraža v vašem življenju?
Sam nisem spreminjal načina življenja. Ko si mlad, gledaš na to povsem drugače, zdaj vem, da je edino pomembno, da so tvoji najbližji živi in zdravi ter da imaš prijatelje, s katerimi lahko preživiš prijetne trenutke. Res pa ni pomembno, ali imaš iPhone 4 ali 5.

Nekaj športnikov je imelo prav v vašem okolju veliko težav z denarjem. Goran, Toni in še kdo so se znašli v škripcih.
Denar je nevaren, kdor ne zna z njim, mu ni lahko. Povleče in te lahko uniči. Nikoli ti ni dovolj, zmeraj bi več in potem pridejo težave. Sam sem pravočasno ugotovil, kako in kaj. Tudi če je malo manj, je dovolj in je super. Pravočasno sem pobegnil neumnostim.

Zanesljivo boste dobili tudi vabilo na prvenstvo v Sloveniji, boste prišli?
Pošteno povedano najbrž ne. Če pa bo kdo izmed mojih kolegov igral za odličja in me povabi, morda pa potem le.

Ideja je, da bi legende znova zaigrale skupaj, nekajkrat ste se že zbrali - v Sloveniji ob slovesu Jureta Zdovca. Se boste udeležili tekme na splavu, če ta bo?
Če me bodo povabili, verjetno, odvisno od časa. Ko sem bil v Kranjski Gori, smo že govorili o tem.

In to bo prava obuditev starih časov?
Zanesljivo, samo vprašanje, kdo kaj zmore po toliko časa.

Boštjan Reberšak, Val 202