Peter Macuh je eden od šesterice, ki že vse od leta 1996 tečejo na Ljubljanskem maratonu na 42-kilometrski razdalji. Foto: Marjan Rekar
Peter Macuh je eden od šesterice, ki že vse od leta 1996 tečejo na Ljubljanskem maratonu na 42-kilometrski razdalji. Foto: Marjan Rekar

Nekatere imam malo na sumu, da so sposobni marsičesa, kar se mi zdi velika škoda. Na rekreativni ravni bi moral biti tek usmerjen le v užitek, sprostitev, v odpravo stresa. Nerazumno je, da bi človek sploh pomislil na doping, a očitno so nekateri tako ambiciozni, da to počnejo.

Peter Macuh
Dušan Mravlje
Dušan Mravlje velja za legendo slovenskega maratonskega teka. Sodeloval (in zmagoval) je na številnih maratonskih tekih, na slovitem Špartatlonu (246 km) je bil štirikrat drugi. Pred leti je izšla njegova biografija Tek - moja norost. Foto: www.didakta.si

Kar na bruhanje mi gre, ko vidim fotografije in razne komentarje, a to je očitno postal trend. Da moraš ob vsakem treningu na družbenem omrežju objaviti fotografijo in se hvaliti. Ljudje so obsedeni s tem. Ali pa ko prideš na start maratona. Vse piska, na rokah imajo skoraj televizijo.

Dušan Mravlje
Rok Puhar
Rok Puhar je aprila v Hamburgu z 2:18:22 izpolnil normo za svetovno prvenstvo v Londonu, na letošnjem Ljubljanskem maratonu pa bo tekel na 21 km, saj želi izboljšati osebni rekord. Foto: MMC RTV SLO/T. O.

Tek je tako enostaven šport, da nikomur ni treba plačevati trenerja, da se enkrat na teden dobi z njim. Če bi tekel le za svoje veselje, bi šel tečt v naravo, niti enkrat ne bi šel na štadion.

Rok Puhar
Pretekli vse Ljubljanske maratone

Pred nami je 22. Ljubljanski maraton, ki bo na ulice prestolnice privabil več kot 28 tisoč tekačev. S tremi tekači, ki so vsak na svoj način zaznamovali maratonski tek v Sloveniji, Petrom Macuhom, Dušanom Mravljetom in Rokom Puharjem, smo se pogovarjali o teku na dolge proge, vedno večji priljubljenosti Ljubljanskega maratona in obsedenosti nekaterih, da vsak svoj trening objavijo na Facebooku.
Maraton je postal že nekaj vsakdanjega
56-letni Peter Macuh je eden od šestih, ki so na vseh enaindvajsetih Ljubljanskih maratonih vedno pretekli 42-kilometrsko razdaljo. Maraton mu ne pomeni več posebnega napora in ga lahko odteče kadar koli, saj se udeležuje še precej ekstremnejših preizkušenj. "Ko sem letos tekel okrog Mont Blanca (Ultra Trail Du Mont Blanc; 100 milj oz. 167 km), sem dobil vprašalnik, kolikokrat sem v zadnjih petih letih pretekel vsaj 42 km. Odgovoril sem, da 40-krat, a sem nato razmišljal, da sem letos že pri številki 12 in da bo pravilneje, če rečem vsaj 50-krat."

"Dokler bomo lahko, bomo tekli. Že iz kljubovanja"
Ljubljanski maraton jemlje kot praznik teka, letos bo spet na startu. "Gre za zelo lepo prireditev. Če vreme ni slabo, je ob trasi veliko ljudi. Vzdušje je vedno odlično, tam srečam veliko prijateljev, družim se tudi s preostalimi petimi, ki so odtekli vse Ljubljanske maratone. Eden od njih pravi, da ga že daje koleno in naj bi bil že lani njegov nastop vprašljiv, a je prišel in odtekel. Slutim, da bo letos spet na startu. Dokler bomo lahko, bomo tekli. Že iz kljubovanja. Kar zadeva mene, ne vidim težav, če bo le zdravje služilo."

Tek mora biti užitek in sprostitev
Pri teku si nikoli ni pomagal s kakšnim dopingom, za preostale tekače pa ni prepričan, da je tako. "Nekatere imam malo na sumu, da so sposobni marsičesa, kar se mi zdi velika škoda. Na rekreativni ravni bi moral biti tek usmerjen le v užitek, sprostitev, v odpravo stresa. Nerazumno je, da bi človek sploh pomislil na doping, a očitno so nekateri tako ambiciozni, da to počnejo." A vseeno: kakšne (naravne) dodatke bi priporočal tekačem? "Le maščobe omega tri, saj tega v hrani ne dobiš dovolj, tako da je to smiselno jemati v kapsulah ali v tekočini. In morda še kakšne vitaminske tablete."

Na kolesarskih prireditvah več "šmeka"
Pri izbiri oblačil Peter Macuh ne gleda na blagovno znamko, na misel mu ne pride, da bi se bahal z drago tekaško opremo. "Včasih smo v hecu rekli, da gredo tisti, ki jim to veliko pomeni, raje na kolo. V kolesarstvu je tega več, kar je tudi razumljivo, saj zelo draga kolesa stanejo 5.000 evrov in več. Tudi narava športa je drugačna, veliko lahko kolesariš v skupini."
Kdor preteče 10 km, pač ni maratonec!
Dušan Mravlje, ki se je v življenju lotil številnih ultramaratonskih izzivov in bil med najboljšimi na svetu, se čudi, da se tudi tisti, ki pretečejo 10-kilometrsko razdaljo, razglašajo za maratonce: "Maratonec je le tisti, ki preteče 42 km. Tudi ultramaratonec ni tisti, ki preteče 50 km," nam je povedal in ošvrknil novodobne tekače, ki tečejo s telefonom v roki, da lahko prijateljem sporočajo, kako dobro jim gre.

Obsedenost s Facebookom
"Kar na bruhanje mi gre, ko vidim fotografije in razne komentarje, a to je očitno postal trend. Da moraš ob vsakem treningu na družbenem omrežju objaviti fotografijo in se hvaliti. Ljudje so obsedeni s tem. Ali pa ko prideš na start maratona. Vse piska, na rokah imajo skoraj televizijo. Ko smo mi tekli, še štoparic ni bilo. Tekel si po svojem občutku. Očitno je to postal velik posel. Da je treba rekreativcem prodati vse, od dragih športnih copat do vse te tehnologije."
Za maraton sta dovolj voda in izotonični napitek
Kaj pa razni prehranski dodatki ali celo doping? Mravlje ima o tem jasno mnenje: "Rekreativni tekači so postali že bolj obremenjeni s tem kot resni tekači. Vsi mislijo, kako jim bo pomagalo, če bodo jedli ali pili to in ono. Da pretečeš maraton, potrebuješ le izotonični napitek in vodo. Ko smo mi tekli, nismo poznali ničesar, nobenega Isostarja. Zdaj pa so povsod geli, razne tablete, energetski napitki ..."
Poslušati je treba svoje telo
Dušan Mravlje je tudi prepričan, da rekreativni tekač ne potrebuje osebnega trenerja: "Trenirati moraš toliko, kot misliš, da je dobro zate. Če znaš poslušati svoje telo, veš, koliko treninga potrebuješ. Vsak človek je zgodba zase. Nekdo mora za maraton narediti 100 km treninga tedensko, kdo drug 50 km. Podobno je pri prehrani. Jesti moraš tisto, kar ti paše. Ne more ti nekdo predpisati, da jej solate in korenček, češ da je vegetarijanstvo zdravo, ti pa ves čas misliš le na zrezek. Človek mora poslušati svoje telo, tako pri treningu kot pri prehrani."
Trenerji za tek? Sliši se nesmiselno.
Rok Puhar, ki je bil edini slovenski maratonec na letošnjem svetovnem atletskem prvenstvu v Londonu, je prav tako prepričan, da ni smiselno plačevati trenerjev za tek: "Veliko ljudi je, ki živijo na račun rekreativnih športnikov, nimamo pa atletskih trenerjev profesionalcev za resne atlete. Številni denar služijo z rekreacijo. To ni prav. Tek je tako enostaven šport, da nikomur ni treba plačevati trenerja, da se enkrat na teden dobi z njim. Če bi tekel le za svoje veselje, bi šel tečt v naravo, niti enkrat ne bi šel na štadion."

Organizatorji pozabili nanj
Puhar bo v nedeljo v Ljubljani tekel polmaraton, na katerem je zmagal v letih 2014 in 2015. "Ker sem avgusta na SP-ju v Londonu tekel na 42 km, sem vedel, da ni variante, da bi šel v Ljubljani na maratonsko razdaljo. Sem bil pa nemalo začuden, ko so prireditelji Ljubljanskega maratona na novinarski konferenci rekli, da nihče od Slovencev ne bo tekel zaradi poškodb. To je bilo malo grdo. Trudiš se, treniraš, da si del te prireditve in samo zato, ker ne grem na 42 km, ampak na 21 km, ni pošteno, da te niti ne omenijo. Mnogi so me spraševali: ali res ne boš tekel letos? Lahko bi povedali, da sem avgusta tekel na svetovnem prvenstvu in se zato odločil za polmaraton."
Izboljšati želi osebni rekord na 21 km
Rok Puhar ima o Ljubljanskem maratonu zelo dobro mnenje: "To je tekma, kakršnih bi si želel več. Lahko bi bila še spomladi ena takšna prireditev. Saj so tudi drugi maratoni, a nobeden ne pride blizu Ljubljanskemu maratonu. Zadnjo oktobrsko nedeljo si vedno želiš, da si del tega. Letos bom startal na 21 kilometrov, želja je, da izboljšam osebni rekord 1:05:47. V zadnjem mesecu sem dobro treniral, forma je prava, tako da bi mi lahko uspelo."

Nekatere imam malo na sumu, da so sposobni marsičesa, kar se mi zdi velika škoda. Na rekreativni ravni bi moral biti tek usmerjen le v užitek, sprostitev, v odpravo stresa. Nerazumno je, da bi človek sploh pomislil na doping, a očitno so nekateri tako ambiciozni, da to počnejo.

Peter Macuh

Kar na bruhanje mi gre, ko vidim fotografije in razne komentarje, a to je očitno postal trend. Da moraš ob vsakem treningu na družbenem omrežju objaviti fotografijo in se hvaliti. Ljudje so obsedeni s tem. Ali pa ko prideš na start maratona. Vse piska, na rokah imajo skoraj televizijo.

Dušan Mravlje

Tek je tako enostaven šport, da nikomur ni treba plačevati trenerja, da se enkrat na teden dobi z njim. Če bi tekel le za svoje veselje, bi šel tečt v naravo, niti enkrat ne bi šel na štadion.

Rok Puhar
Pretekli vse Ljubljanske maratone