Ob odsotnosti Gorana Dragića in Domna Lorbka je bil Uroš Slokar slovenski kapetan. Foto: BoBo
Ob odsotnosti Gorana Dragića in Domna Lorbka je bil Uroš Slokar slovenski kapetan. Foto: BoBo
Uroš Slokar
V močni španski ligi je v povprečju dosegal dobrih devet točk in skoraj pet skokov na tekmo. Foto: Aleš Fevžer
Uroš Slokar in Marc Gasol
Slokar v boju z Marcom Gasolom na lanskem evropskem prvenstvu. Foto: EPA

31-letni in 210 centimetrov visoki Ljubljančan je konec lanskega oktobra najprej podpisal šesttedensko pogodbo z berlinsko Albo. Prikazal je nekaj dobrih predstav in nato se je decembra pridružil madridskemu Estudiantesu, v močni španski ligi pa je znova našel samozavest in pomagal moštvu, da je obstalo v ligi: "Začel sem pri Albi, kar mi je dalo neki nov zagon. Zelo sem hvaležen in navdušen nad to priložnostjo. Potem sem našel Estudiantes, v katerem je bil trener v velikih škripcih. Potreboval je enega igralca, bil sem prost in sem rekel, da bom seveda poskušal pomagati, da klub ne izpade iz lige. Vzel sem to kot velik izziv. Lep občutek je, ko ti nekaj, kar si zadaš, uspe in si pri tem tudi zelo uspešen. Pri sebi sem našel neko dinamiko košarke, da nisem mislil in želel, ampak se je kar odvijalo. Poleg tega sem kar dobro igral nekatere tekme in sem bil z razpletom zelo zadovoljen."

V karieri je zamenjal že številne klube, se preizkusil tudi v Ligi NBA in najmočnejših evropskih ligah, kot so ruska, italijanska in španska, prav na Pirenejskem polotoku pa se je najbolje znašel: "Od treh let sem dve leti igral, kot znam. Če se me na pravi način izkoristi, če se gleda na moje odlike, ne na moje napake, lahko tudi veliko pomagam ekipi. To mi daje tisto samozavest in podporo, ki jo potrebujem. Obenem tudi spoštovanje, saj daleč najbolj spoštujem ljudi, ki pokažejo neko zaupanje vame."

Zdaj nasprotnike bolj skrbi Uroš kot oni njega
Na lanskem evropskem prvenstvu je prav Slokar od vseh slovenskih reprezentantov igral najmanj. Letos je pričakovati, da bo zaradi dveh položajev, ki ju lahko pod obročem pokriva, izkušenj in tudi dobre sezone pomembnejši člen oziroma kar eden izmed nosilcev. Ne glede na vse prihaja v reprezentanco zaradi dobre sezone bolj samozavesten in tudi bolje telesno pripravljen, saj je izgubil nekaj kilogramov: "Upam, da imam zato več elana. To je lahko samo meni v plus in obenem tudi ekipi. Če se bo zgodilo, da bom moral poskušati to samozavest izkoristiti, se bom oprl na to."

Slokar je že pred 11 leti prvič sodeloval v reprezentanci, na velikem tekmovanju pa je debitiral leta 2005 v Beogradu, od tedaj pa ni izpustil nobene reprezentančne akcije. Od starejših, ki so v ekipi, je podobna le zgodba Gorana Dragića, ki pa se je izbrani vrsti pridružil na naslednjem velikem tekmovanju, svetovnem prvenstvu 2006. Slokar je najprej igral na položaju krilnega centra, toda zdaj veliko pomaga tudi na "petici", kar bo še posebej dobrodošlo letos, ko ima Slovenija z Alenom Omićem le enega pravega centra: "Do leta 2010 sem ves čas igral krilnega centra. Tudi skozi mlajše generacije nisem igral centra. Tako se je zgodilo, igra se počasi menja in našel sem neko nišo, da lahko igram na petici. Fizično sem drugačen, saj nisem 120-kilogramski in 215 centimetrov visoki center, kot je napisano v knjigi. To mi povzroča težave v obrambi proti težjim igralcem. Vendar se ne osredotočam na to, ampak se osredotočam na to, da jim povzročam težave. Vedno sem mogoče bolj skrbel za nasprotnika, zdaj pa sem se odločil, da je bolje, da nasprotnik skrbi zame."

Letos je možnost za korak naprej
Izkušeni visoki košarkar je sodeloval pri vseh uspehih reprezentance v zadnjih letih. Bil je tudi del ekipe, ki je pod vodstvom Jureta Zdovca pred petimi leti na Poljskem igrala v polfinalu evropskega prvenstva. Tedaj je selektor prvi napovedal boj za medalje. Tudi letos se na svetovno prvenstvo v Španijo podaja z visokimi ambicijami, o katerih Slokar pravi: "Vsak tukaj ima zmagovalno miselnost. Treba jo je samo na glas povedati, a tisti, ki na glas pove, ni nič večji heroj kot tisti, ki ni povedal na glas. Pomembneje je, da se osredotočimo na to, da se to tudi doseže, kot pa kdo je kaj napovedal."

"Že kar nekaj časa sem v reprezentanci in doživel sem že kar nekaj stvari. Dal sem čez tudi dve svetovni prvenstvi in upam, da se bom udejstvoval še na enem. Vsakič je treba narediti korak naprej, če je le možnost. Mislim, da letos je možnost. Pred štirimi leti smo bili med osem. To je velik dosežek. Ljudje so navdušeni, da se postavljajo visoki cilji, da lahko krivijo nekoga, če se to ne doseže. Taka je narava človeka. To je breme, ki določene ljudi, predvsem športnike, dodatno motivira. Ob enem pa je treba vedeti, da spodbuda še dvakrat toliko motivira. Če čutiš tisto podporo, ne glede na to, kaj se dogaja, je to najpomembnejša stvar, ne rezultat. Samozavestno je treba iti v tekmo, samozavestno povedati, da imaš neki cilj. Moj je, da je Jure zadovoljen, saj ob tem ne bo samo on zadovoljen, ampak vsa ekipa," Uroš, vedno eden najbolj prijetnih sogovorcev, verjame, da je Slovenija sposobna narediti korak naprej. Glede na prvenstvo leta 2006 je štiri leta pozneje čas, da ga znova, torej da osvoji boljše mesto od osmega oziroma - še bolje - da preskoči četrtfinale in pride med štiri najboljše.