Kam na prvo olimpijsko soboto? Odločitev je bila kolesarska dirka - cilj in štart ter skok do olimpijskega parka in plavalnega bazena.

Pesem Hey Jude odmevala vse do jutra
Obvezna jutranja tema je bila otvoritvena slovesnost, ki je povsem očarala Britance. Danny Boyle je postal narodni junak in najbolj zaželena oseba za organizacijo rojstnodnevnih zabav. Vsaj takšna je bila pobožna želja številnih ljudi, ki so še globoko proti tretji uri po ulicah in pubih prepevali "Hey Jude", pa naj bo to na jugu v Greenwichu ali pa na severu v Camden Townu.

Polni jutranjega optimizma so Britanci kot prve junake dne napovedali svoje kolesarje - "sanjsko moštvo", ki bi moralo Marku Cavendishu pripeljati zlato. Začetek na aveniji The Mall pred kraljičino palačo je bil evforičen, razplet pa malce manj.

Namesto v finale na poročno potovanje
Med skoraj šesturno dirko so sledili "skok" v olimpijski park, testiranje podzemne železnice in preverjanje, kako deluje park v polnem tekmovalnem zagonu (reportaža sledi v nedeljo dopoldne). Logično je sledil ogled centra za vodne športe in prvih slovenskih plavalnih nastopov.

Slovenski tabor (in sam osebno) je največ pričakoval od Damirja Dugonjića, finale je bil cilj, potihoma celo medalja. A prva proga ni bila srečna, po obratu je Korošec zaostal in ostal celo brez večernega polfinala. "Dugiju" ni pomagala niti podpora prijatelja Bodeja Millerja, a mu v tolažbo ostanejo vsaj medeni tedni z ženo Camille.

Slavili medalje že pred štartom
Čas je bil za nov podzemni prelet Londona in ugibanje, ali bo Jani Brajkovič dobil nagrado za dolg, dolg beg ali pa bo "sanjski" britanski kolesarski stroj le uprizoril napovedano in obljubljeno - šprint za "Cava". Osvajanje Box Hilla je šlo iz kroga v krog, a spredaj še vedno ni bilo Britancev.

Obrazi domačih navijačev so bili vse bolj mrki, po zadnjem krogu je bilo jasno, da bo moral "Team GB" še počakati na prvo olimpijsko medaljo. "Prehitro smo postali velesila v tem vrtenju koles, ob tem pa pozabili, da se športna sreča hitro obrne," je bila vljudna opazka britanskega kolega, ki se boji, da je javnost svojim ljubljencem okoli vratu obesila že preveč kolajn, čeprav v športnem boju ni osvojena še prav nobena.

Slovenci računali na Britance
Ob koncu vrhunca prvega dne je sledil besni novinarski boj za mesta v mešanem območju, ki je bilo odločno premajhno. Sledilo je srečno ustavljanje Janija Brajkoviča, ki kljub junaškemu begu nikakor ni bil zadovoljen z razpletom dirke. Belokranjec je tako kot Britanci pričakoval skupinski šprint, kjer bi moral udariti slovenski adut Borut Božič.

Kazahstanski zlati objem
Ravno sem "tvitnil" izjavo barvno izstopajočega Brajkoviča, ki jo je dal za Radio Slovenija, ko me je od zadaj zadelo kolo. Ozrem se in vidim, da sem padel v novinarsko obleganje svežega olimpijskega prvaka. Aleksander Vinokurov je ubral svojo pot zunaj koridorja, naravnost v objem Kazahstancev. Veselje je bilo nepopisno, vsa kazahstanska trojica je med objemanjem zajokala, selektor pa je v najboljši tradiciji Rdeče armade vpil "hurraaa!".

Priznam, povsem nepričakovano srečanje iz oči v oči z Vinokurovim nekaj minut po zmagi je največje presenečenje Londona, ki sem ga doživel. Čeprav zelo mešanih občutkov, saj sem osebnega mnenja, da bi morali dopinškim grešnikom vsaj črtati vse izide za nazaj, če že ne imeti kar dosmrtne prepovedi. A očitno je "Vino" res kot vino, najboljše je prihranil kar za morebitno zadnjo dirko v karieri.