"Razočaran nisem. Bi bil, če ne bi dal od sebe vsega, kar sem znal in kar sem lahko. Hkrati tudi, če ne bi štiri leta krvavo delal, toliko treniral in skupaj z ekipo naredil v zadnjih dneh vse, kar sem lahko. Potem bi bil razočaran, tako pa sem žalosten. Ciljal sem visoko, vrhunsko sem bil pripravljen in dobro sem smučal, a to je smučarski kros, kjer včasih gre, včasih pa pač ne. Rezultat je dober, nisem pa na to ciljal, saj sem sem prišel po zmago. Potem je jasno, da najprej pride do izraza ta emocija žalosti, toda je, kar je. Spremeniti ne morem ničesar in treba se je sprijazniti. Če bom žalosten še dva meseca, mi ne bo prav nič pomagalo," je dejal 30-letni Mariborčan.

Smučarski kros ni tek na 400 m
V Pjongčang je prišel odlično pripravljen in odkrito je napovedal, da ga zanima le kolajna. Suvereno je opravil s kvalifikacijami, kjer je postavil peti čas. V kratkem pogovoru z zbranimi slovenskimi novinarji ob progi je bil v svojem slogu sproščen, a hkrati izjemno osredotočen. Pristavil je, da je treba biti na progi precizen in zanesljiv, saj vsaka napaka drago stane. Zanesljiv je bil v osmini finala, kjer je vodil od štarta do cilja. Tudi v četrtfinalu, kjer ga je sicer prehitel Švicar Armin Niederer, napredovanje ni bilo ogroženo. Nato pa je znova sledil izpad v polfinalu, ko je občutil, kakšen je davek že manjše napake. Če je v prvih dveh vožnjah izvrstno štartal, je tokrat napravil manjšo in prehitela sta ga Kanadčan Brady Leman ter Švicar Marc Bischofberger, ki sta bila na koncu zlat in srebrn.

"Prvi vožnji sta bili dobri in brez problemov. Smučarski kros je pač tak šport. Ni to tek na 400 m, kjer, če si dobro pripravljen, boš verjetno dobro tekel in, razen če ne boš imel brutalne smole, si nekje v okvirih svojih zmožnosti. Tu se ne zgodi vedno tako. V polfinalu je Brady uspel priti mimo mene. Hotel sem ga prehiteti, a sem tudi imel srečo, da nisem grdo padel, saj sem se ves čas vozil po njegovih repih. Delal je neke manevre, ki jih nisem vajen in so me malo presenečali. Dobro, oviral me je, ampak bi to delal tudi jaz. Na koncu sem imel še eno priložnost za prehitevanje, a je bil en skok žal predolg," je vožnjo, ki je odnesla sanje o olimpijski kolajni, opisal Flisar in o moči polfinalne skupine, kjer je imel zares tri izvrstne nasprotnike, dodal: "V bistvu mi je vseeno. Sem se prišel po zmago, in če hočeš zmagati, moraš biti najhitrejši. Tako je vseeno, koga imaš poleg sebe, je pa jasno, da bi lahko bilo laže. Toda tu ni nobenih izgovorov."

Dovolj nor, da morda poskusi še v Pekingu
Filip je ob dobri pripravljenosti čutil, da je pravi in da je sposoben poseči po medalji. Iz tira ga ni vrglo niti čakanje, ko se je spored malce zavlekel zaradi številnih padcev: "Na progi smo minuto in vsak hoče zmagati, da vse od sebe in marsikaj je mogoče. Zaradi tega pride do takih padcev, kot so bili. Smučarski kros je neugodna disciplina, saj ne veš, kaj se bo dogajalo. Ni neke rutine. Pripravljen moraš biti na vse, edino, kar je - lahko sočustvuješ s prijatelji, ki padejo." Znova se je potrdilo, kako nepredvidljiv je smučarski kros in zaradi tega tudi za gledalce zelo atraktiven. V polfinalu preprosto ni šlo in moral se je zadovoljiti z malim finalom, kjer je bil tretji: "Naredil sem vse in to je pomembno. Športnik ne more biti razočaran, če ve, da je dal vse od sebe. Lahko pa si žalosten, in to je vsak, ki si je želel vrhunske uvrstitve. Tako je. Če bi bil vrhunski šport lahek, bi se z njim ukvarjali vsi."

Tretjič zapored je izpadel v polfinalu. V Vancouvru je bil na koncu osmi, v Sočiju, kjer se je po odličnih predstavah spogledoval tudi s kolajno, pa je po nesrečnem padcu na koncu zasedel šesto mesto. Tudi pred Pjongčangom je napovedal pohod proti medalji, zato je bil po tekmi žalosten. "Prvi udarec je bil kar hud, saj vem, da sem zelo dobro smučal. Še slajše bi bilo, ker so nekateri, ki me sploh ne poznajo, tako dvomili o meni. Vseeno mislim, da sem dokazal, da ni tako, kot so bili prepričani. Bolečina pa je, a je to relativno, saj imam drugo življenje poleg športa, ki pa hitro to bolečino odstrani," je povedal Flisar, ki bo kmalu prvič postal oče. Da bo olimpijske sanje uresničeval tudi v Pekingu čez štiri leta, dvomi, a dokončno se od njih še ni poslovil. "Preden sem šel v torek spat, sem si rekel: še 18 ur - pa so te trajale zelo dolgo. V štirih letih mora preteči kar nekaj ur. Ne vem, bomo videli. Dolga je pot in to ve vsak športnik. Mogoče se mi bo ta lovorika izmuznila, mogoče pa tudi ne, glede na to, kako sem nor …" je v svojem slogu vendarle zaključil z nasmehom.

Iz Pjongčanga