Navijači na hokejski tekmi z napisom:
Navijači na hokejski tekmi z napisom: "Mi smo eno." Foto: Reuters
Združena ženska hokejska ekipa je glavni simbol olimpijske sprave. Foto: Reuters
Takole so športniki Severne in Južne Koreje skupaj prišli na stadion na začetni slovesnosti. Foto: Reuters
Hokejistki združene ekipe sta skupaj nesli olimpijsko baklo. Foto: Reuters

V antični Grčiji je bilo med olimpijskimi igrami uzakonjeno premirje. Bela barva na olimpijski zastavi moderne dobe simbolizira mir in hkrati tudi antične olimpijske igre kot čas, v katerem so se vse vojne ustavile. Tudi drugi olimpijski simbol, krogi imajo združevalen pomen. Predstavljajo pet med seboj povezanih celin, povezanost pa pomeni sožitje, medsebojno spoštovanje in prijateljstvo narodov petih celin. Utopija je, da bi se antično uzakonjenje miru preneslo v sedanjost in dobilo med igrami pod petimi krogi svetovno razsežnost, sta pa letos za potrditev moči olimpijskega duha poskrbeli Koreji.

Državi sta razdeljeni od druge svetovne vojne, ko so Korejo izpod japonske oblasti osvobodile in si jo razdelile Sovjetska zveza in ZDA. Napetii povojniiodnosi so se stopnjevali do oboroženih spopadov leta 1950. Krvava vonja vihra je divjala do leta 1953, ko je bilo sklenjeno premirje, mirovna pogodba pa še ni bila podpisana. Ob začetku iger je Južno Korejo obiskala sestra severnokorejskega voditelja Kim Džong Una Kim Jo Džong. Predtem je bil zadnji član Kimove dinastije, ki je obiskal Seul, njen dedek Kim Il Sung, voditelj Severne Koreje ob njenem nastanku leta 1948. Leta 1950 je odredil napad na Južno Korejo.

V Seulu leta 1988 severnokorejski bojkot
Politika išče svojo pot v športu, kaže svojo moč in hitro postane šport le politična lutka, ko je zlorabljen za politične cilje. Vendar je šport družbeni pojav, ki ima združevalno moč, zato države tudi spodbujajo sodelovanje na mednarodnem področju. O športu lahko govorimo tudi kot o sredstvu diplomacije. Čeprav je večkrat prostor za širjenje politične propagande, se je v primeru Korej znova potrdilo, da ima neverjetno moč povezovanja in združevanja. Lahko gradi mostove, kjer jih politika ni zmogla oziroma jih je celo porušila. Bolj kot katera koli druga oblika družbenega delovanja šport skrbi za bujenje narodne zavesti. Na vsaki mednarodni prireditvi plapolajo zastave, pred začetkom tekem ali bo podelitvi priznanja najboljšim pa igrajo državne himne. Ob nastopu združene korejske ekipe plapola bela zastava z modro podobo Korejskega polotoka, zaigrajo pa ljudsko pesem Arirang, nekakšno neuradno himno obeh Korej.

Ko je Južna Koreja prvič gostila olimpijske igre, to je bilo leta 1988, in sicer so bile to poletne igre v Seulu, je Mednarodni olimpijski komite naprej povabil delegacijo Severne Koreje na pogovore. Tedaj je uradni Pjongjang predstavil svoje zahteve, ki so vključevale pripravo dela tekmovanj, med drugim bi severnokorejska prestolnica gostila slovesnost ob odprtju. Po odločnem nestrinjanju s tem je Severna Koreja igre bojkotirala. Olimpijske igre v Seulu so bile prelomna točka. V teh 30 letih sta se državi popolnoma razšli gospodarsko, politično in kulturno. Prek športa sta se začeli povezovati že leta 1991 na namiznoteniškem svetovnem prvenstvu, ko sta prvič nastopili pod skupno zastavo. Državi sta že v Sydneyju 2000, Atenah 2004 in Torinu 2006 skupaj prišli na stadion na začetne slovesnosti, a skupen prihod na igrah v Pjongčangu, ki je nekaj več kot 60 kilometrov oddaljen od meje, ki deli polotok jutranje tišine na sever in jug, je bil nekaj posebnega.

Jasno je, da se kriza na Korejskem polotoku ne bo rešila z enkratnim dogodkom oziroma potezo, kakršna je sodelovanje športnikov, in tudi ne z enim sestankom. Vseeno je bil ogled prihoda korejskih športnikov, združenih pod eno zastavo, za številne domačine izjemno čustven. Predvsem za starejše Južne Korejce – zaradi meje med državama so številne družine ločene, sorodniki pa se od konca vojne niso več videli –, med katerimi še vedno mnogi menijo, da bi bila združitev držav mogoča, veliko manj mladih pa je podobnega mnenja, saj se bojijo družbenih in gospodarskih posledic. Zastavo sta skupaj nesla severnokorejska hokejistka Hwang Chung-gum in južnokorejski tekmovalec v bobu Won Yun-jongu. Ob skupnem prihodu na slovesnost ob odprtju pa sta enotnost korejskega naroda simbolizirali tudi hokejistki, severnokorejska Jong Su-hyon in južnokorejska Park Jong-ag, ki sta bili zadnji nosilki olimpijske bakle, preden je umetnostna drsalka Kim Yu-na prižgala ogenj.

Več kot le pospravljanje ploščkov v mrežo
Večkrat so skušali odnose otopliti prav prek športa, tokratni poskus pa je nov korak naprej. Osrednji del vsega je skupna ženska hokejska reprezentanca. Čeprav so se ob prvem njenem nastopu zbrali tudi protestniki, pa je v večini primerov zasedba, v kateri skupaj drsajo hokejistke obeh Korej, požela ogromno simpatij. Na ledu sicer rezultatsko izbrana vrsta ni tako uspešna, a njen namen je večji od pospravljanja ploščkov v mrežo. "Ta ekipa je zagotovo pomembnejša kot hokej na ledu. Šport lahko združuje ljudi. Čutim, da se dogaja nekaj zgodovinskega. Toda tukaj sem zato, da igram hokej na ledu," je dejala hokejistka Park Yoon-jung. "Ganjeni smo. Lepo je bilo videti združeno ekipo. Srečni smo, da smo del teh zgodovinskih tekem, kar bo zagotovo prispevalo k izboljšanju. To je majhen korak, ki pa bo utrl pot k medkorejskemu miru," so dejali gledalci, ko so spremljali žensko hokejsko reprezentanco. Kot hokejistke simbolizirajo združenost korejskega ljudstva.

Če je za igre v Seulu leta 1988 predsednik MOK-a Juan Antonio Samaranch dejal, da "če Severni Koreji ponudiš prst, bo pograbila roko", pa je roko, prst ali kar koli že sprave ponudil Pjongjang. In to ravno, ko so se v zadnjem času napetosti med državama močno zaostrile, ko je Severna Koreja pospešila oboroževalni program. Drug za drugim so si sledili jedrski poskusi, ko je Pjongjang v Japonsko morje izstrelil številne rakete, čemur so sledili burni odziviJužne Koreje, ZDA in Japonske. Do nenadnega zbližanja je prišlo tik pred igrami. Uradni Pjongjang je sprva dejal, da le razmišlja o sodelovanju severnokorejskih športnikov. Seul je odločitev pozdravil z odobravanjem in kmalu sta sprti državi znova vzpostavili telefonsko povezavo. Hitro so sledili pogovori in sprejeta je bila odločitev o prihodu športnikov na slovesnost ob odprtju pod skupno zastavo, pika na i povezanosti pa je skupna hokejska reprezentanca, v kateri ob 23 Južnih Korejkah igra še 12 deklet iz Severne Koreje. Nastop na igrah je majhen korak k povezovanju in umirjanju napetosti na polotoku, ki hkrati odpira možnosti za reševanje drugih odprtih vprašanj.

Iz Pjongčanga