Vaša ocena: 
Ocena 4,8 od 51 glasov
Ocenite to novico!
| Pri tem sem tudi za svoj okus sanjsko nastopil na konju z ročaji, tako da so mi vsi štirje sodniki prisodili desetko. | ||
| Najljubši športni spomin - Špartakiada 1965 | ||
| Družno smo bili na nekaj kosilih, natakarji so bili veseli, obroki so bili obilni, presežke pa sva pospravila midva in vsi smo bili zadovoljni. A se je nekdo našel, ki je rekel, da tako ne gre in smo bili ob veselje. | ||
| Kako je ostal brez zastonjskih kosil | ||
| Športnik se mora po mojem mišljenju tudi v času svoje športne aktivnosti pripravljati na poklic po koncu kariere. | ||
| Vrhunski športniki se morajo tudi šolati | ||
| Gre za primerne predloge, res pa je, da bi si kdo želel še več, vendar je treba v luči gospodarske krize, medtem ko se mučijo po tovarnah in drugje, biti realen. | ||
| O rentah in realnosti | ||
Legenda svetovne gimnastike in slovenskega ter jugoslovanskega športa, ki je na velikih tekmovanjih osvojil 30 medalj, a mu niso privoščili niti zastonjskega kosila - Miro Cerar.
"Bog konja" na Japonskem in "svetovni konjenik" v Jugoslaviji je najuspešnejši slovenski športnik vseh časov po Leonu Štuklju. Ob vsem tem pa tudi priznani pravnik v pokoju ob 70. rojstnem dnevu ostaja skromen in moder, kar se razkriva tudi v odgovorih na vprašanja ob MMC-jevem obisku na njegovem domu v Grosuplju.
Dvakratni olimpijski prvak na konju z ročaji
Zaradi družine, poškodb in utrujenost od pritiska je kariero končal pri 31 letih na SP-ju v Ljubljani leta 1970, ko je še tretjič zapored postal svetovni prvak na konju z ročaji. Pred tem je bil dvakrat olimpijski prvak (konj z ročaji), v Tokiu je za nameček osvojil še bron na bradlji. Na svetovnih prvenstvih je postal štirikrat prvak in temu je dodal dva brona, na evropskih prvenstvih je zbirko zlatih odličij zaokrožil na deset, zraven pa pobral 5 srebrnih in 6 bronastih kolajn.
Od pravnika do ustanovitelja OKS-a
Devetkrat je Mira Cerarja doletela čast, da je bil imenovan za najboljšega jugoslovanskega športnika leta, pri tem je postal tudi prvi slovenski športnik leta (1968), med kariero pa je že končal tudi študij prava in kasneje odprl odvetniško pisarno. Pravu se je zapisala tudi celotna njegova družina, medtem ko je Miroslav st. ostal še naprej zapisan tudi športu. Cerar je bil med predlagatelji in ustanovitelji Slovenskega olimpijskega komiteja, ki mu je tudi prvi predsedoval. Zdaj predseduje slovenskemu Klubu olimpijcev.
Udeležili ste se treh olimpijskih iger - Rim, Tokio in Ciudad de Mexico. Katere so se Vam najbolj vtisnile v spomin?
Vsake igre na svoj način. Rim leta 1960 glede na to, da sem imel kopico smole, z večjo radostjo pa olimpijske igre v Tokiu in štiri leta kasneje v Mehiki, kajti tudi samo potovanje tja, je bilo nekaj eksotičnega, poleg seveda izjemnih izidov. Pred tem sem imel še generalke, leta '63 v Tokiu in leta '67 v Ciudad de Mexicu. Prireditelji so z namenom, da bi preizkusili organizacijo, povabili najboljše v športni panogi. Kvaliteta je bila skoraj enaka in tudi uspehi, z razliko brona - na japonski generalki sem bil tretji na bradlji, na pravih igrah pa na drogu. V Mehiki sem ponovil uspeh s 1. mestom na konju z ročaji.
Ob takem jubileju smo lahko malce nostalgični. Ali nam lahko zaupate, kaj je Vaš najdragocenejši spomin iz športnih aren?
Res je bila bogata kariera. 12 let sem bil uvrščen v sam svetovni vrh, to je od leta 1958 do konca leta 1970. Niso bila samo najbolj odmevna tekmovanja, kot so olimpijske igre, svetovna in evropska prvenstva, tukaj so bila tudi številna druga kvalitetna tekmovanja. Izpostavil bi veliko tekmovanje v Pragi leta 1965 - Špartakiado. To je bilo tekmovanje vzhodnega bloka oz. kakor smo tedaj to imenovali tekmovanje socialističnih držav. V šestoroboju sem osvojil prvo mesto in pri tem premagal številna znana imena. Pri tem sem tudi za svoj okus sanjsko nastopil na konju z ročaji, tako da so mi vsi štirje sodniki prisodili desetko.
Leta 1970 ste se pri 31. letih poslovili na gimnastičnem SP-ju v Ljubljani. Prezgodaj, ravno pravi čas ali celo prepozno? Kaj je bil glavni vzrok za slovo?
Odločitev je dozorela leto poprej. Odločil sem se povsem razumsko, imel sem družino, začeti je bilo treba živeti zanjo. Po drugi strani sem si nabral kar nekaj poškodb. Pomemben je bil še tretji dejavnik - bil sem že utrujen od pritiska, da se od mene stalno pričakuje dober izid, kar je seveda ponavljati vedno težje. Skratka, ko sem vse to združil v eno misel, sem se odločil, da končal 70. leta in se na svetovnem prvenstvu poslovim. Seveda sem pri tem treniral, kot da bom še nekaj let nastopal.
Kakšen je bil status vrhunskih športnikov v Jugoslaviji? Kakšne so bile nagrade, obveznosti in morebitni privilegiji?
Mi smo živeli v povsem drugih okoliščinah, v obdobju amaterizma, vsaj telovadci zagotovo. Razmere za trening so bile zelo skromne. Zdaj je čas odkritega profesionalizma, močnega pokroviteljstva, trženja, skratka neprimerljivo s takratnim obdobjem. Vendar mislim, da smo radi trenirali, tekmovali smo in veliko potovali, kar je bilo v tistem času neobičajno. Nagrade so bile skromnejše drugačne, zaznamovali smo čas in tudi čas je nas.
Ob olimpijskem zlatu vam je gostilna Lovec podarila za en mesec brezplačnih kosil, a so nato po posredovanju "od zgoraj" morali že po nekaj dneh preklicati to nagrado. Ali je bilo res?
Neverjeten podatek imate, ki je tudi resničen. Žena je bila reprezentantka in skupaj s kolegico telovadko sta prejeli mesec ali dva brezplačnih kosil. Boniteta, ki je bila za tisti čas izjemna. Obe sta imeli takrat še fanta, torej tudi mene, in bili smo v obdobju, ko smo bili dobri jedci in smo pospravili vse, kar smo dobili. Družno smo bili na nekaj kosilih, natakarji so bili veseli, obroki so bili obilni, presežke pa sva pospravila midva in vsi smo bili zadovoljni. A se je nekdo našel, ki je rekel, da tako ne gre in smo bili ob veselje.
Naša najuspešnejša telovadca zadnjih let, Aljaž Pegan in Mitja Petkovšek, brez dlake na jeziku spregovorita o slabih oz. neustreznih razmerah za vadbo. Kako je bilo s tem v 50. in 60. letih?
Pripomočki za telovadbo so danes veliko boljši kot v mojih časih, a to ni primerljivo s pogoji, v katerih bi morala onadva in ostali trenirati. Trenirata v prostorih, v katerih smo vadili tudi mi. Pogoji so neustrezni, včasih je težko verjeti, da se da tudi v takšnih pogojih narediti marsikaj. Res je, da so se tudi v mojih časih tuji tekmovalci, ki so prišli na tekmovanja v Ljubljano, čudili, v kakšnih razmerah vadimo.
Gimnastika ima posebno mesto med športi v Sloveniji že vse od ustanovitve Sokola. Ali imamo po Kolmanu, Petkovšku, Peganu mladinsko zaledje, nove gimnastične šampione?
Nekaj naraščaja imamo kar spodbudnega. Gimnastika je osnovna športna panoga, brez katere si tudi ostalih športov ne da predstavljati. Da ti osnovne gibalne spretnosti, ki ti v drugih šprtih omogočajo boljše izide. Res je, da bosta Mitja in Aljaž počasi zapustila tekmovališča, a jima mlajši pridno sledijo, vendar bo takšna vrhunska športnika težko nadomestiti.
O spoštovanju slovenskih športnikov, zlasti olimpionikov, ste govorili tudi na okrogli mizi SportForuma. Kako to spremeniti? Kako uveljaviti športnika kot blagovno znamko?
Olimpijec je po mnogo državah izredno dobra znamka, ki pri nas še ni dobro ovrednotena. Za to se je zdaj zavzemal Primož Kozmus in še pred njim Iztok Čop, tudi sam sem imel nekaj predlogov. Moramo priznati, da se je že marsikaj spremenilo. Olimpijski komite in ministrstvo sta dala obetaven predlog: olajšave pri študiju, vrhunska medicinska oskrba, štipendije, socialno zavarovanje, zaposlitve na ministrstvih (notranjem in obrambnem). Športnik se mora po mojem mišljenju tudi v času svoje športne aktivnosti pripravljati na poklic po koncu kariere.
Ste zadovoljni s tem, kako bo država na pobudo Primoža Kozmusa pomagala vrhunskim športnikom po koncu njihovih karier?
Gre za primerne predloge, res pa je, da bi si kdo želel še več, vendar je treba v luči gospodarske krize, medtem ko se mučijo po tovarnah in drugje, biti realen.
Kaj menite o državni renti za vrhunske športnike?
Pri tem najbolj izstopajo Madžari, ki imajo sistem, po katerem olimpijec z medaljo po 39. letu prejme rento, trener pa po 45. letu. Po njihovem vzoru so jim sledile še nekatere druge države. Pri tem izjahajo iz tega, da je olimpijec z medaljo prispeval k prepoznavnosti države, ki se mu je dolžna oddolžiti.
Med Vašo in Kozmusovo upokojitvijo lahko potegnemo nekaj vzporednic, tudi njega je utrujalo stagniranje na vrhu. Kako komentirate odločitev Primoža Kozmusa?
To je res njegova odločitev. Ne vem, kakšni razlogi so ga do tega pripeljali. Lahko mu samo verjamemo, kar je povedal. Morda bo to kratek premor ali dejansko slovo, težko rečem.
Olimpijski zlati nastop v Tokiu leta 1964
Svetovni prvak v Dortmundu na SP-ju leta 1966
Zadnji nastop v karieri na SP-ju 1970 v Ljubljani
19-letni Cerar se predstavi slovenski javnosti
Ponosni smo na vaše DOSEŠKE!
V čast mi je, da sem enkrat imela prijeten pogovor z vami, kjer ste obujali spomine na vašo mladost. Še na dolga leta!
Vse najboljse.
Pozdrav iz Zagreba.
Vse najboljše ...
se na mnoga leta!!!
veselo naprej do stotice :)))