Vaša ocena: 
Ocena 4,8 od 205 glasov
Ocenite to novico!
| Njegovo početje ni bilo izzivanje. Bila je večna, velika igra za življenje. Za življenje s smislom. | ||
| Novinarka TV SLO, Marjeta Klemenc, v nekrologu za TV Dnevnik | ||
| Iz žepa vzamem slike, na eni mi mali Tomaž miga s prstom: "Ati, pridi domov!" Pogledam proti vrhu. Zavesa snega, ki jo dela močan veter, je vedno večja. Takrat me prešine: Umrl boš! Če greš naprej, boš zagotovo umrl! | ||
| Tomaž leta 1999 na poti na Daulagiri | ||
| Ekstremno se mi zdi, ko Michael Schumacher s 300 kilometri na uro pridrvi v ovinek. Jaz bi se ubil. |
"Ustavi se že enkrat, saj boš še sebe srečal," so prijatelji nenehno govorili Tomažu Humarju, upajoč, da se ne bo res nekoč zgodilo najhujše. Sobotno jutro je razblinilo mit o večnosti nepozabnega alpinista.
"Rad bi bil spet jaz. Živim za dan, ko bom spet zažvižgal v tišino, kot milo zapoje ptica, ki začuti, da je spet na prostosti. Življenja se zopet zaveš, ko ostaneš brez njega. Spet vem zase, spet mi tečejo solze, spet se smejem in se zbujam z nasmehom. Ves dan se vozim v soncu na invalidskem vozičku, a šele zvečer opazim, da pravzaprav dežuje iz temnih oblakov. Kako lepo je spet živeti življenje zase, za poklonjen nasmeh, za nežen pogled, za lebdenje med tu in večnostjo."
Prvo opozorilo je prišlo z domačega dvorišča
Tako je Tomaž zapisal, ko je bil prvič resno opozorjen. 30. oktobra leta 2000 se je hudo poškodoval pri gradnji hiše.
Takrat je bil že svetovno uveljavljena plezalska zvezda, potem ko je leto prej preplezal južno steno Daulagirija. Ko je nenavadno hitro okreval, je že koval načrte za naslednje podvige, ki se jih je loteval bolj premišljeno in predvsem brez kamer ob vznožju himalajskih osemtisočakov, kar so mu očitali ob plezanju na Daulagiri.
Rupalska stena: nazaj v življenje
Leta 2002 je brez medijske pozornosti osvojil Šiša Pangmo (8.046), leta 2005 pa se je lotil Nanga Parbata. Obseden je bil z Rupalsko steno, s 4.700 metri prepada najvišjo na svetu. Vreme mu je preprečilo uspeh in na višini 6.300 metrov je šest dni čakal pri temperaturah okrog -10 stopinj na pomoč pakistanskega helikopterja. Njegovo življenje je viselo na nitki, toda po najbolj dramatični reševalni akciji v zgodovini himalajizma so Kamničana rešili.
Prebolel borelijo, v ilegali na Anapurno
Običajni ljudje, ki alpinizma ne razumejo, so na spletnih straneh skorajda zahtevali, naj se Humarju prepove obiskovanje najnevarnejših sten. Gozdni Joža, kot se je v šali sam predstavljal, je morda zato naslednji projekt izpeljal v popolni tajnosti in niti na svoji spletni strani ni sporočil, da namerava v solo vzponu na Anapurno. Podvig mu je uspel leta 2007, ob 20. obletnici kariere. Neverjetno, saj se je leto prej okužil s hudo vrsto borelije in nekaj časa ni čutil rok.
Če bi šel na vrh "Daule", bi umrl
Ob pregledu imenitne Humarjeve kariere je seveda na prvem mestu avantura v južni steni Daulagirija leta 1999, ko je odprl novo poglavje alpinizma in svoj podvig s pomočjo interneta približal širnemu svetu. "Daula" mu je dala steno, vrha pa ne. "Iz žepa vzamem slike, na eni mi mali Tomaž miga s prstom: ˝Ati, pridi domov!˝ Pogledam proti vrhu. Zavesa snega, ki jo dela močan veter, je vedno večja. Takrat me prešine: Umrl boš! Če greš naprej, boš zagotovo umrl!" Ker je želel živeti, je obrnil, a v sodobnem alpinizmu šteje preplezana stena, vrh je drugotnega pomena. Za podvig je bil nominiran za zlati cepin, vendar ga zaradi zakulisnih igric ni dobil. Svetovna plezalska smetana ni bila preveč navdušena, da bi Slovenec (Humar je zlati cepin dobil za vzpon na Amo Dablan leta 1996) še enkrat dobil nagrado.
Šrauf je bil njegov učitelj
"Pazi, da ti stvari ne postanejo prelahke," ga je svaril Stane Belak-Šrauf, starosta kamniškega alpinizma, ki je svoje znanje prenašal tudi na Humarja. Rekel mu je "mucek z dobro nabrušenimi kremplji". Skupaj sta leta 1994 plezala na Ganeš (6.986 m), kar je bila premierna Humarjeva himalajska odprava. Po Šraufovi nesreči pod Mojstrovko sta ostala povezana po "onostranskih kanalih". Humar je namreč imel, kot je dejal, sposobnost, da je navezal stik s pokojnimi. Leta 1997 je bil tudi sam prvič na robu. Z Janezom Jegličem sta v alpskem stilu opravila z zahodno steno Nuptseja, na vrhu pa je sunek vetra odpihnil prijatelja Janeza Jegliča.
Vam je kdaj stisnil roko?
Ekstremist? Odvisno, s katerega stališča gledate. "Ekstremno se mi zdi, ko Michael Schumacher s 300 kilometri na uro pridrvi v ovinek. Jaz bi se ubil," je odgovarjal tistim, ki so mu očitali, da se igra z življenjem. Kronistka himalajskega dogajanja Elizabeth Hawley je o njem dejala: "He is crazy, but certainly not dumb." Nor je, toda ne neumen. Bil je človek izjemnih sposobnosti. "Žival odneha, Humar ne," je dejal o sebi. Pošten do drugih in do sebe. "Ostani zvest samemu sebi," je vedno dodal k svojemu podpisu v knjigi Ni nemogočih poti, se ti zazrl v oči in ti krepko stisnil roko.
Samo plezati sem hotel!
Iz omenjene knjige še en navedek, da boste bolje razumeli Humarjevo početje: "Morda se prav v tem skriva odgovor na vprašanje, zakaj hodimo v gore. Mogoče tudi zaradi tiste nostalgije po časih, ko se je svet vrtel še z neko drugo hitrostjo. Ko smo še imeli čas, da smo se ustavili in rekli: za prijatelje si moraš čas vzet. Danes pa hitim in delam, da še sam ne vem, kje se me glava drži. Sprašujem se, čemu vse to. In potem se zaderem na ves glas, kot pred kratkim pod Rzenikom v kamniških hribih: ˝Pa sam plezat sem hotu!˝ Podpisani Gozdni Joža, Zgornja Fovšija 4b."
TOMAŽEVI DUŠI pa spokojen mir tam nekje v njegovi HIMALAJI .
Telo je žal šibko, zemeljski stvor, popusti ali se zlomi.
Duh-duša, je morala zapustiti, kar je bilo ovira zvestobe.
Zvestobe približati se vsemogočnosti.
Par trenutkov skušam svojo dušo sprostiti,
da se dotakne tvoje.
Kako vzvišeno nepopisno lepo, je preseči oviro in
slediti cilju, pojdi, pojdi, presegel si se na tej poti.
Bog ti daje večni mir. - MIKOŠ-
Kdor ga je poznal osebno ima sigurno dober razlog za to. Bil je velik človek; jaz sem se imel možnost srečati že pred časom na enem predavanju, ki ga je imel. Za svoja leta je imel neverjetno veliko izkušenj in tudi modrosti. Naj počiva v miru.
Kdor bi rad klobasal kaj v stilu primerjave s prometnimi nesrečami in samomori, pa naj raje izkoristi dan za kak sprehod namesto da tolče brez veze po tipkah.
Število pokojnih alpinistov v Himalaji ne bo nikoli preseglo števila žrtev prometnih nesreč, mafijskih obračunov in družinskih nasilj.
Tomaža sem osebno poznal. Predno se je katere koli stene lotil, jo je proučeval. Tako je lahko opazil kje se plazovi najbolj sprožajo (ali je to samo sneg ali so tudi seraki).
Tudi zadnjo goro je temeljito pregledal in si določil koordinate v južni steni ter jo preplezal,
na žalost pa se mu ni izšlo pri sestopu.
Tomaž je imel rad gore in gore njega.
Tomaž, postal si legenda alpinizma. Tvoje ime bo zapisano z zlatimi črkami.
Hvala ti za vse kar si nam dal.
Počivaj v miru.
Ni nesmrtnih ljudi...
Premikal si gore,
premikal življenja...
Iskal si sebe,
se našel,
v stenah kamenja.
Do Gore trpljenja
ljubezen ne jenja...
#ZA TOMAŽA H.
Madeleine
15. november 2009 ob 09:27
a ti misliš, če uporabljaš copy-paste zadevo da bo tvoj komentar padel na plodna tla....
Kdo bo naslednji na seznamu?
Ne vem zakaj se s tem obremenjuješ. Sami ZELO dobro vedo v kaj se vpletajo. Oni vsaj živijo svoje sanje in niso hlapci drugim, kot marsikdo od nas.
in še ostalim negativcem. Alpinisti tvegajo življenje izključno sebi. Naši divjaki na cestah pa še marsikateremu nedolžnemu človeku, ki se slučajno pojavi pred njegovim prehitevanjem v "škarje". In če se spet kje pojavi kakšno ZELO butasto vprašanje, glede denarja. Brez skrbi, vaš denar se lepo sveti na novem avtu in na novih najkicah
Torej:
bojand
15. november 2009 ob 09:25
Prijavi neprimerno vsebino
Prav nobene primerjave ni, ljudje imajo razno razne sanje, naj jih živijo, a kaj imamo mi od tega? Slovenci smo samo v Himalaji izgubili v zadnjih letih preko 20 mladih ljudi v najlepših letih - zaradi sanj. Izgleda kot kolektivni samomor. Kaj če bi eni raje malo manj sanjali svoje privatne sanje in se posvečali bolj skupnim resničnim problemom, ki jih je več kot preveč.
Bojand - te alpiniste primerjati s samomorilci je prava norost. Če sem v življenju kdaj srečal ljudi, ki imajo življenje bolj radi kot alpinisti, naj me 'koklja brcne' (evo - ni me!).
Z zgoraj napisanimi stavki si le postavil sam sebi ogledalo: si človek brez sanj (verjetno sanjaš le o materialnih dobrinah - se pravi, da si povprečen Slovenec). Zato bi tudi 'zaprl' take ljudi, ki 'štrlijo' nad tebi znano povprečje v dolino Šentflorjansko (se mi zdi, da me to spominja na nek preživet politični sistem). Naj torej ne izživijo svojih sanj (naj ne bodo srečni?), kot praviš ti, pač pa delajo za reševanje skupnih resničnih problemov (si se kdaj morda poglobil v izobrazbeno strukturo teh ljudi??? Oni SO v večini tudi na delovnih mestih bili spoštovanja vredni sodelavci - te navade si pač lahko privzgojiš tudi pri ukvarjanju z alpinizmom!).
Naj ti razložim, da si že z navajanjem spiska ponesrečenih Slovencev v Himalaji 'udaril mimo'. Pač človek, kot mnogi drugi Slovenci, ki nasede medijem oz. malo manj poučenim novinarjem.
Če namreč govorimo o preminulih alpinistih, na spisek težko uvrstimo trekingaše (Drago Žlof, Marin Gasparini, Emil Veler). Ti si seveda spisek nekritično povzel, ker zadev ne poznaš.
Tudi nesreči Damjana Vidmarja, ki je bil sicer izkušen alpinist in je utonil med kopanjem v reki in deloma Jožeta Šepiča (ki se je pač ponesrečil med sestopom iz BT v dolino) skoraj težko damo predznak nesreče naših alpinistov v Himalaji.
No, pa če smo do njiju v statistiki prizanesljivi ... hmm, nihče, še vodja odprave na Everest Tone Škarja pa verjetno ni vedel, da je imel nesrečni sirdar Ang Phu 'slovensko državljanstvo'.
Ker sem sam osebno dobro poznal štiri ljudi s tega spiska (Počkar, Jeglič, Kozjek, Humar), si pač ne dovolim toliko lahkotnega spreobračanja dejstev.
Vsem ostalim pa, ki tako udrihate po tistih, ki so si izbrali svojo pot - za kaj, za katere vam tako ljube dobrine pa so vas, kritike, naši Himalajci prikrajšali? Se vam ne zdi, da vas v izlivanju žolča v resnici poganja le pristna, domača 'fovšija', ker ste nezmožni sanjati svoje sanje oz. nimate poguma, da bi stopili z vlaka?
Je res treba v tem majhnem narodu (nekateri se na to radi sklicujete) popljuvati vse, kar je drugačnega?
Zvest samemu sebi bi jaz raje nadomestil z egoist. in tudi humanist, kakor, ga nekateri opisujete ni bil; humanost se zacne pri najnizji stapnji, v njegovem primeru druzini. Rasmislite malo: so ga oni hoteli mrtvega? Vsako extremno pocetje ima v zakupu tudi del smrti in to je malo bolano v vsem skupaj na pol samomor z ne priznavanjem limitov...
Tud v praskupnosti so bile take osebe kot je bil Humar, recimo Oetzi, dvomim da se je kdo kaj naucil na njegovih napakh glede na to da so ga izpod snega odkopali sele po 3000 letih. Upam da se bo kdo kaj naucil na Tomazevh napakah in njegova smrt ni bila zaman.
kaj pa divjaki na cesti...tut oni so ekstremisti, samo preživijo, umrejo pa nedolžni...
tomaž je ljubil gore, gore so imele njega rade, pa so ga vzele...
bodi dovolj...
pustimo ga naj počiva v miru...
našel je svoj mir...
sožalje domačim...
Himalaja vzela številne slovenske alpiniste
Alpinisti z vsega sveta odhajajo v gore z zavestjo, da lahko za vedno ostanejo tam. Posebej nevarna je Himalaja, kjer je življenje med leti 1977 in 2009 doslej izgubilo že več kot 20 slovenskih alpinistov.
Smrtne nesreče slovenskih alpinistov v Himalaji:
- 10.07.1977 je na pobočjih Hidden Peaka, (Gašerbrum 1, 8068 m) izginil 25-letni Drago Bregar.
- 15.05.1979 je Šerpa Ang Phu, vodja višinskih nosačev jugoslovanske alpinistične himalajske odprave, ki je delovala v zahodnem grebenu Everesta, skupaj z našima alpinistoma prišel na vrh. Zaradi slabih razmer so morali med sestopom po Hornbeinovem ozebniku v zahodni steni bivakirati. 16.05. so se že srečali s tovariši, ki so jim prišli naproti, ko je Ang Phu nenadoma zdrsnil v prepad. Naslednji dan so ga našli mrtvega na robu ledenika Rongbuk.
- 24.04.1983 je v lednem plazu pod Manaslujem (8125 m) umrl 31-letni Jernej Zaplotnik - Nejc, vrhunski alpinist, gorski reševalec in gorski vodnik, uveljavljeni pisec, ki je bil tedaj tudi načelnik AO Kranj. Z njim je pod istim plazom umrl tudi 32-letni Ante Bućan, študent elektrotehnike iz Splita. Do nesreče je prišlo med hrvaško odpravo, malo nad taborom I, na ledeniku nekako 4400 m visoko.
- 22.04.1985 ob deveti uri zvečer po lokalnem času je v smrt zdrsnil 27-letni Borut Bergant - Čita, prav tako vrhunski alpinist, gorski vodnik in reševalec, sicer pa strojni ključavničar doma v Tržiču. S tovarišem sta sestopala z Jalung Kanga (8505 m, skupina Kangčendzenge, zahodni vrh te mogočne gore).
- 03.05.1991 sta 35-letna Marija Frantar - Mariča, absolventka geografije in alpinistična inštruktorica AO Rašica, ter 36-letni Jože Rozman, tesarski mojster, sicer pa alpinist AO Tržič in gorski reševalec, oba člana odprave Kanč '91, odšla proti vrhu Kangčendzenge (8586 m). Pihal je močan veter in vrh je bil zavit v oblake. 150 metrov pod vrhom sta bila, ko sta se javila po radijski zvezi. Bila sta hudo izčrpana, dodatnega kisika jima je zmanjkalo in Frantarjeva je - očitno jo je prizadel že edem - vse slabše videla. Odločila sta se za povratek. Ob 19. uri se je potem Rozman še enkrat oglasil. Kmalu potem sta očitno zdrsnila in padla na snežni plato tisoč metrov nižje.
- 15.06.1993 je umrl Boštjan Kekec, alpinist iz Škofje Loke, kot alpinistični inštruktor zaposlen v tedanji Teritorialne obrambi, tedaj pa udeleženec slovenske odprave na K2 (8611 m). V četrtem višinskem taboru je s soplezalcem čakal, da bi šla kot druga naveza na vrh. Pa se je vreme poslabšalo, zbolel je za višinsko boleznijo in potem toliko je oslabel, da ni mogel več sam sestopiti. Tovariši so mu sicer pomagali, toda med transportom v dolino je (7300 m visoko) izdihnil.
- 04.09.1992 je v daljnem Nepalu spet ugasnilo življenje enega naših odličnih alpinistov, čeprav samo nesrečo ne moremo šteti za alpinistično. Med pristopnim pohodom je utonil 31-letni Damjan Vidmar - Damč iz Škofje Loke, član Plezalnega kluba Škofja Loka in udeleženec slovenske odprave na 7468 m visoki vzhodni vrh Kumbakarne (Jannu East). Odšel se je okopat v reko Kabeli Kola, pa mu je izgleda spodrsnilo in - odnesla ga je voda.
- 14.10.1994 je med sestopanjem izginil 25-letni Beno Dolinšek, član Mariborske himalajske odprave. Dan poprej sta s tovarišem prišla v T3 (6600 m). Toda nastopilo je slabo vreme in ker se je tovariš slabo počutil, se je odločil da poskusi sam priti na vrh Anapurne III (7555 m). Dosegel je že višino 7000 m, toda obdajala ga je megla in še snežilo je, zato se je odločil za sestop. Ob 15. uri se je zadnjič javil z višine 6750 m.
- 20.06.1995 je med poskusom prvenstvenega solo vzpona prek zahodne stene Gašerbrum 4 v Karakorumu umrl Miroslav Svetičič - Slavc .
- 30.10.1995 je na svoj 55. rojstni dan med sestopom s 6091 m visokega Pisanga na zasneženi vršni strmini 700 m globoko zdrsnil celjski planinec Drago Žlof, po poklicu ekonomist, zaposlen na celjski davčni upravi. Trije tovariši, tako kot oni udeleženci enega od naših trekingov na območje Anapurn, so videli kam je padel, toda pomoči mu ni bilo več. Šele 4. novembra so njegovo truplo lahko prenesli v dolino in naslednji dan so ga ob sveti reki Marsiando upepeljili po lokalnem običaju. 12.11. so žaro z letalom pripeljali v domovino in 13.11. so jo pokopali na mestnem pokopališču v Celju.
- 08.09.1996 je med sestopanjem k reki Seti, po kateri so pluli z rafti, izginil 36-letni Marin Gasparini, udeleženec trekinga.
- 04.10.1996 zgodaj zjutraj sta iz baznega tabora (5300 m) odšla Žiga Petrič (25, študent Fakultete za šport) in Bojan Počkar (33 let, mag. gozdarstva) in od tedaj ju ni nihče več videl. 27. septembra sta v spremstvu zdravnice in nekaj Nepalcev prišla pod njun cilj: 2000 m visoko vzhodno steno vzhodnega vrha (7468 m) Kumbakarne. Na enega najvišjih še neosvojenih vrhov, s katerim se je Počkar že dvakrat "spoprijel", sta se želela povzpeti na alpski način. Kmalu po odhodu na njuno drugo aklimatizacijsko turo, ki ju je vodila proti Kabrujem (vrhovi nasproti njunega cilja), ju je zakrila megla - sicer vsakdanji pojav - in vse bolj je začelo snežiti. Snežilo je vso noč in še naslednji dan. Ko se je 7. oktobra zjasnilo, ni bilo nobenih sledov, le številne plaznice so bile vsepovsod. Iskanje ni rodilo sadov in 17. oktobra so brez njiju pospravili in zapustili tabor.
- 31.10.1997 je z grebena med skrajno zahodnim vrhom (Nuptse W-2, 7742 m) in zahodnim vrhom Nuptseja (Nuptse W-1, tudi Srednji Nuptse, 7784 m) - očitno zaradi sunka vetra - v JZ ostenje omahnil Janez Jeglič - Johan (36), potem ko je četrt ure pred tem zaključil prvi vzpon prek zahodne steni Nuptseja.
- oktobra 2000 je pri sestopu z Džonngsanga/Jongsanga (Janak Himalaja) po prvenstvenem vzponu umrl Andrej Markovič.
- oktobra 2000 je pod vrhom Lakpa Dordže/Lakpa Dorje umrl Andrej Zaman.
- 15.10.2003 je kmalu po začetku trekinga umrl Emil Veler iz Cirkovc.
- maja 2004 med povratkom odprave na Daulagiri je na meliščih Kalopani umrl Jože Šepič. Šepič je želel kot prvi slovenski alpinistični turist osvojiti vrh 8167 metrov visokega Daulagirija, zato se je spomladi pridružil šestčlanski odpravi pod vodstvom alpinista Andreja Štremflja. Takrat je vrh Daulagirija osvojilo pet alpinistov, Jožetu Šepiču pa je to preprečila višinska bolezen. Zanj je bil usoden sestop z gore, saj se je odprava v dolino spuščala v zelo gosti megli, ostali člani odprave pa so šele po vrnitvi v bazni tabor opazili, da Šepič manjka. Začelo se je iskanje, ki je trajalo 11 dni, pridružili pa so se mu tudi tuji alpinisti, ki so bili tedaj pod Daulagirijem, in domačini.
- 18.5.2005 je na na Everestu ostal Marko Lihteneker. Lihteneker in njegov kolega Viktor Mlinar sta osvojila najvišjo točko planeta. Mlinar se je zvečer vrnil v višinski tabor, ki leži na višini 8300 metrov, Lihteneker pa naj bi zaradi slabega vremena izgubil nadzor na volumnom kisika. Lihteneker in Mlinar sta sodelovala v ruski komercialni odpravi na Everest, ki jo je vodil Alexander Abramov.
- 25.8.2008 z gore Mustagh Tower se ni vrnil Pavle Kozjek, prvi slovenski alpinist, ki je osvojil Mount Everest brez dodatnega kisika. Skupaj z Dejanom Miškovičem sta se vzpenjala na na 7.273 metrov visoko goro v Pakistanu. Ko sta preplezala steno, sta se na grebenu med obema vrhovoma razvezala. Takoj nato se je pod Pavletom Kozjekom odlomila snežna opast, zaradi česar je padel čez steno. Miškovič je obtičal na približno 6.400 metrih nadmorske višine in bi bil brez ustrezne opreme in hrane. Pri sebi je imel le satelitski telefon, s katerim je obvestil Gregorja Kresala, tretjega člana odprave, ki pa je bil že v domovini, saj je moral odpravo teden zaradi bolezni zapustiti. Pomoč za Miškoviča je prišla pravočasno.
- 3.10.2009: Na osemtisočaku Manasluju, osmi najvišji gori sveta, se je smrtno ponesrečil slovenski alpinist in gorski reševalec Franc Oderlap iz Mežice. Enainpetdesetletni Oderlap je v nepalski Himalaji skupaj z Davom Karničarjem preizkušal opremo za smučarsko odpravo na K2, predvideno v letu 2010, ko ga je na višini 5800 m v glavo zadel kos ledu. Oderlap je kljub uspešnemu prevozu v katmandujsko bolnišnico in takojšnji medicinski pomoči umrl. Oderlap se je v anale vpisal, ko se je kot prvi Slovenec povzpel na najvišje vrhove vseh celin.
- 10. 11. 2009: Med solo vzponom na Langtang Lirung se je ponesrečil Tomaž Humar. Slednji se je po nesreči 9. novembra še javil po telefonu in sporočil, da ima zlomljeno nogo. Pomoč zanj je v slabih vremenskih razmerah je prišla prepozno in švicarski reševalci so 13. novembra potrdili le še, da so našli posmrtne ostanke slovenskega alpinista, ki je bil v izjemnih težavah že leta 2005 med vzponom na Nanga Parbat.
če imaš nekaj rad, se za to ves razdajaš...
živiš svoje sanje...
primerjava je, vprašaj alpiniste...
no tukaj bi bil lahko tudi Julius Kugy...
ekstremisti so izjemni ljudje, sam kaj ko to prepozno spoznamo...
Hvala ti Tomaž za vse, kar si nam dal...
Počivaj v miru...
A. Senna se je smrtno ponesrečil na dirki F1, U. Maier na smuku, R. Cavagnoud na treningu, številni nogometaši, košarkarji in drugi športniki umirajo na, pred in po tekmah. In so heroji, junaki, carji, legende ... Počeli so to, kar je dajalo smisel njihovemu življenju, bili pri tem uspešni in za svojo največjo ljubezen celo dali življenje. In pri vsem tem, čudno, sploh niso mislili na svoje najdražje ... Aha.
Potem pa pride en Gozdni Joža, ki ostaja zvest samemu sebi in ve, da ni nemogočih poti. Pa ni ne junak, ne heroj, ne legenda ... ampak sebičnež!
Mar res?
A je bilo v njem res toliko več sebičnosti kot v očetu, ki ima raje kot ženo in otroke steklenico vina?! Je bil res bolj sebičen kot nekdo, ki partnerja ali otroka, ki si želi nežen objem, morda le kakšno prijazno besedo ali "celo" sprehod, odžene od sebe, češ, da nima časa, saj vendar mora prav vsako novico na MMC-ju oplemenititi s svojim velecenjenim komentarjem?!
Hja, življenje ni iluzija ...
prvič jaggat ni meu zlomlene noge ampak še hrbet pa ne vem kaj še use (najprej preber)
drugič tud če bi meu zlomleno nogo bi meu pr fuckin minus trideset pa plazovih prou mejhno šanso do prežvi
tretjič tak člouk na samomor še pomisli ne
četrtič tud če bi a ni to mau banaln uzrok za ubit se
skratka pri jaggatu in podobnih vidmo da pomankanje iquja nima meja..
18870
Nazadnje se je torej javil v torek in ne v ponedeljek, in je svojemu šerpi Jagatu sporočil le: Jagat, this is my last!
:(:(
Zakaj ni bilo že prej objavljeno da je Tomaž ko se je nazadnje javil šerpi sporočil le da je ta dan njegov zadnji
škoda da ti ni ratal..... al pa ti je....
počivaj v miru legenda
od vas poslavljam se sedaj
Simon Gregorčič
Nisem te spoznal, sem te pa občudoval.
Nisem te razumel, sem te pa spoštoval.
Šmrk, šmrk, solze tečejo mi, ,,,,
Počivaj v miru Tomaž.
"sej je cool bit ekstremist.....ampak lohka bi pomislu, da ima otroke.....vse skupaj se mi zdi mal sebično!!!"
...je napisal/-a nekdo...kratko, jedrnato in iskreno. marsikomu na današnji tragični dan komentar seveda ni všeč, a nič za to. sam se strinjam z njim in bolje ne bi znal napisati, čeprav spoštujem predanost, vizijo in strast, ki je značilna za človeka, TODA tu ni konec vsega, v smislu gore in ni drugega - ne, zato ker ta človek v bistvu ni gradil smisla na družini, temveč izključno na lastnem nemiru, ni potreboval gledalce, oboževalce, čeprav jih ima veliko...v resnici je potreboval smisel. Kakršenkoli že ekstremizem je zgolj perverzna verzija nadkompenzacije, je kompleks pomanjkanja nečesa v življenju. česa pa ve (je vedel) le on in njegovi bližnji. škoda le, ker je prepustil dediščino lastnega kompleksa svojim otrokom, da se bodo celo življenje spraševali, kako to, da je očetu gora bil bližja od mojega srca?
Počivaj v miru tvoj oboževalec.
ampak dejmo si pa priznat vsaj to, da bi vsakega, ki bi počel take nevarne stvari, oklicali za neodgovornega....
Hvala za informacijo. Spet se čudim. Tokrat temu, da je bila zgrajena hitro in brez
špetirov in brez neznansko velikih besed.
Samo sklepam, ker ona z otroci živi v vodicah, on pa je živel v kamniku
A ostal bo spomin na vrhunskega alpinista.
Naj se tvoja nemirna duša spočije pri Izviru življenja.
Ponosen sem, da sva se poznala, vesel tvojega nasmeha in stiskov rok! Nasvidenje pri Stvarniku!
SESTOPAJ ...
Sestopaš mladi mož ...
se na leta ne oziraš.
Zakaj se pneš ?
Zakaj korak povzdiguješ
k bogovom naba in ledenin ?
Ljubiš kako ogenj v pljučih ugaša,
ko gledaš pred seboj kristalna nebesa.
Z očmi rišeš na platno srca.
Nočeš, da je platno prazna shramba.
Pošivaj v miru!
Spominjali se te bomo kot človeka izjemnih lastnosti, kot izjemno čutečega človeka, ki je s svojimi dejanji dejansko premikal meje mogočega v alpinizmu.
bolnišnica že stoji.
itd. Zagotovo bi prispevali bi tudi tisti dobri ljudje, ki ne zmorejo dati več kot pol evra, ampak to iz srca!
To bi bil zagotovo najlepši spomin na Tomaža; koristil pa bi ljudem tam, ki nedvomno živijo
v mnogo slabših razmerah kot mi.
pomislimo...samo koliko motoristov umre na cestah, pa mislite da se oni ne zavedajo nevarnosti?? nimajo družin?? ne razumite me napačno, ampak prej ko obsojamo se moramo zavedati, da je ekstrem ljudem takega kova ŽIVLJENJE...zrak ter hrana za telo in dušo! Brez tega jim ni živeti!!
And you haven't got a friend
Just remember that death is not the end
And all that you held sacred
Falls down and dows not bend
Just remember that death is not the end.
Not the end, not the end
Just remember that death is not the end.
When you're standing on the cross-roads
That you cannot comprehend
Just remember that death is not the end
And all your dreams have vanished
And you don't know what's up the bend
Just remember that death is not the end.
Not the end, not the end
Just remember that death is not the end.
When the storm clouds gather round you
And heavy rains descend
Just remember that death is not the end
And there's nowhere there to comfort you
With helping hand to lend
Just remember that death is not the end.
Not the end, not the end
Just remember that death is not the end.
Oh the tree of life is growing
Where the spirit never dies
And the bright light of salvation
Shines in dark and empty skies
When the cities are on fire
When the burning flesh of men
Just remember that death is not the end
And you search in vain to find
Just one law abiding citizen
Just remember that death is not the end.
Not the end, not the end
Just remember that death is not the end.
(Bob Dylan)
Počivaj v miru Tomaž
Škoda, da si odšel, lepo pa je, da si odšel v gorah ki si jih imel tako rad.
Glede na to, da je sporočil šerpam, da je to njegov zadnji je sigurno vedel, da umira. Zlomljena noga, rebra, mogoče predrta pljuča, malo kisika na višini, mraz,... Tomaž se je s klici tudi poslavljal. Upam, da mu je uspelo posneti še kakšen message na telefon za najbližje. Mogoče se je celo ranjen še vedno spuščal, glede na to, da so ga našli nižje kot je sporočil. ??? Odgovorov ne bomo nikoli vedeli.... Izgubili pa smo človeka, ki je bil res perla.
Pozneje je od mene zahtevala, naj pustim gore ali pa nehava. Rekla mi je, da noče vsakokratnega strahu, ko bom jaz v steni.
Z res težkim srcem sem jo "ubogal", nikoli več ni na meni visel šop klinov in kladivo, nikoli več nisem obul "plezalke", večkrat pa sem odšel v dolino Vrat in se žalostno zazrl v svojo Ljubezen. Ni mi žal, Nekako pa zavidam Tomažu, ki se je prepustil svoji največji ljubezni, Steni.
Ljubezen bi nekako razdelil ; prva in najmočnejša je materinska ljubezen, sledi ji ljubezen do domovine,
Takoj za njo je pa že ljubezen do gora. Ta ljubezen je v Tomažu prevladala, bila je močnejša od njega, močnejša od vsega drugega, zato se ji je prepustil.
Ne vem, če se smem spustiti v takšno domnevo, ampak mislim da je umrl vesel. V svoje okrilje ga je vzela Ona,
Tista , ki mu je pomenila več od življenja, zaspal je v Njenem naročju.
Tomaž, smrt te je ujela prerano, vendar pa sem prepričan, da bi še enkrat storil isto, tudi če bi vedel, kako se bo končalo. Počivaj v miru.
Škoda lahko bi bilo še mal bol slej!!
in to je vredno veliko veliko vec kot pa da bi nemo cepel pred kavcem s pivom u roki do svojega 80ga leta.
in če bi ostajal doma, bi tak tudi postal, zagrenjen možak, saj bi ga klica gora vedno znova žgal od znotraj in človek ki s sabo ni zadovoljen ne more tudi drugim podariti ničesar....pa četudi živi 100 let
Tomaž jih je najverjetneje naštel veliko.
Najlažje je živeti predivdljivo, varno, "v senci" in biti skoncentriran na dihanje.
Nekateri želijo več ...
Vsa čast ...
odšel si tja, kamor gredo takšni kot si bil ti. Med Angele. Sedaj ko si tam,
nam čuvaj Slovenijo.
Družini pa : moje sožalje.
za tukajšne komentatorje pa le eno:
ni važno kakšne barve,nacionalnosti,poklica ipd. ste,vsi ste isti.in tisti ki ste ga vneto zagovarjali in tisti ki ste ga pljuvali.vsi smo pod kožo krvavi.
predvsem otrokom od rojstva naprej
da ne bo pomote svaka mu čast za use kr je dosegu
sam žalujem pa ne preveč...vedu je kašno je tveganje krivica se mu ni zgodila in usem je blo jasno da ima velike šanse da se mu to zgodi (vključno z njim)
»Kdor išče cilj, bo ostal prazen, ko ga bo dosegel. Kdor išče pa najde pot, bo cilj vedno nosil v sebi.«
- Nejc Zaplotnik
Naj počiva v miru...
Upam da je našel svojo pot....
Ni se zavedal načela svojih misli. Šel je naprej in umrl.
Vsi gremo naprej in umremo.
Zakaj, kje in kdaj?
Tvoja duša naj počiva v Gospodu. Amen!
Odslej boš zvezdica na nebu, misel v duši, toplina v srcu, sončni žarek pred večernim zahodom, veter v krošnjah dreves, jutranja rosa na cvetu planike, snežinka na topli dlani......... zdaj si našel Njega, zdaj si v spokoju.....
Tomaž, pogrešala te bom......
Počivaj v miru!
Od ponedeljka sem upala na čudež...
Tomaž, zdaj si med Večnimi!!!
V svojem kratkem življenju si bil navdih mnogim!!!
Vsi tisti pa, ki ste polni negativizma, pustite drugim, da žalujejo na svoj način.
Kdo ste, da lahko sodite o njih. Nekaj je povedati svoje mnjenje, nekaj pa je zasmehovati oziroma pomilovati. Žalostno je brati tako nehumane in nerahločutne komentarje... Konec koncev gre za svetost življenja... Me zanima, če bi se jih upali izreči tudi v živo. Lahko se je skrivati za izmišljenim uporabniškim imenom... Žal je med ljudmi vedno večja želja, da druge prizadanejo. Zdaj pa jaz pomilujem tiste, ki ne vejo, kdaj naj bodo raje tiho... Če mislite na njegove otroke, pozabljate, da lahko tudi oni preberejo vaše komentarje. In lahko ste prepričani; oni so ga gotovo razmeli bolje kot vi!!! Nisem slišala, da bi kdaj kdo drikaču formule 1 očital, da je neodgovoren do otrok, ali pa kakšnemu nogometašu, ki je na nedovoljenih sredstvih in se potem zgrudi na tekmi... Kakšna hinavščina, dajte imet vsaj približno podobna merila... Konec koncev je Tomaža ravno takšno obnašanje ljudi odvrnilo od javnosti in medijev, ki so žal tudi vedno bolj rumeni in nestrokovni...
Tomaž, zdaj lahko v miru pležeš na najvišjo goro. Pozdravi Njega!
A le, če bi te že živega in zdravega spravli dol. Najbrž si pa ne bi želel umreti drugače.
Ko bi le vsi znali tako slediti svojim sanjam.
(Vsem tistim, ki pa se ne morete zadržati pa... mah, smilite se mi revčki. Pojdite v bife in pametujte tam.)
TOMAŽ kapo dol!
Vsaka mu čast Tomažu, in zdaj naj počiva v miru.
ja bil je velik alpinist velik je naredu svaka mu čast...R.I.P
ampak tega da je bil egoist pa ne morm zanikat usak ki se ukvarja z takimi stvarmi pač nebi smeu met otrok...žene...itd
to kar je delu ni blo pravično do njegovih bližnjih
večina normalnih alpinistov prej ko slej pride do dileme otroci...žena/alpinizem
skratka ali ostaneš sam in naprej tvegaš življenje ali pa imaš družino in se umiriš( manj nevarni vzponi)
nekateri posamezniki se pač odločijo za oboje kar prizadene bolečino njim in družini.
in ne moreš rečt ja lahk dela kar hoče ne dokler ima nekoga ki ga ma rad more sklepat kompromise
nadvse bedno se mi pa zdi, da nekdo govori kok velik človek je bil, pa da mu je hudo za njim pa bla bla bla...bullshit!, rajši se ozrite v svojo sosesko, pa boste vidl kok ljudi dobesedno crkava zarad tega, ker jim v službah ne izplačujejo človeka vrednih plač...oni naj se vam smilijo, ne pa en bukselj, ki je umrl v hribih...ni ne prvi ne zadnji, pa tud nč posebnga ni bil konc koncev
Kljub temu, da takih podvigov nisem nikoli podpirala, mi je žal, da je odšel tako kmalu.
You are my guide
You are my light
You take me to a place
Where I can shine
LET THE LIGHT SHINE IN!
Torej, ko je VELIKI končno spoznal, da je vse življenje živel v zmoti, je pač šel na svojo ljubico GORO in plačal s pametjo, ki jo je imel. Strahopetno.
You are my guide
You are my light
You take me to a place
Where I can shine
LET THE LIGHT SHINE IN!
Počivaj v miru.
Njegova smrt je njegova stvar. Mediji naj se ukvarjajo s čim drugim.
Vsi mi smo bolj sebični od njega..
nikoli ne reskiramo, vsega se bojimo, bojimo se smrti brez da bi uživali denar, spoštovanje, oblast..
14. november 2009 ob 13:43
Prijavi neprimerno vsebino
Za mene je bil hinavc in egoist, kateremu je bilo za druzino vseeno.
vsak ma svoj mnenje, moj je da je človk uživu živlene in delu kar je hotu...
človek je delal to kar mu je največ pomenilo in to je bil alpinizem.kaj je narobe s tem,če je šel tja gor?svaka mu čast da je šel,marsikdo si ne bi upal več v gore po tistem kar je on doživel pred leti,a on je šel,vedoč kaj ga tam čaka.
kaj pa če nekdo doživi hudo prometno nesrečo,ali je potem bedak če se še kdaj vsede v avto?ali je dirkač v formuli bedak če je po hudi nesreči še naprej dirkal?.......lepo vas prosim,če ne veste kaj je vse to njemu pomenilo ne pišite tako bednih komentarjev.sam se niti približno ne spoznam na alpinizem,niti nisem slišal za humarja dokler ni pred leti obtičal v gori.a že takrat se spomnim da je bilo veliko trapastih komentarjev,pa tudi sam nisem bil navdušen nad tem da je takrat rinil tja gor z vsem pompom okoli sebe,a sem že takrat upal da ga rešijo.vendar to,da je šel spet v himalajo,po vsem tem kar se mu je takrat zgodilo....ja svaka mu čast,očitno mu je to res veliko pomenilo.ta človek je prava legenda
počivaj v miru
Naj mu bo lahka zemlja in naj počiva v miru......... svojcem pa iskreno sožalje !
Sožalje družini, kateri je sedaj verjetno najbolj hudo.
Slovenci bi morali svoje junake podpirati,še posebej v njihovih najtežjih trenutkih!
Tomaž Humar je bil naš velik junak.
Pogrešali ga bomo. Počivaj v miru.
Dovolj o tebi pove, da primerjaš 4 izmensko delo, z alpinističnimi odpravami?!
Škoda besed...
Ni besed s katerimi bi lahko opisali veličino Tomaža.
Hvala za vse poškodovane, ki si jih rešil z gora... škoda, ker tudi tebe tokrat niso uspeli rešiti.
Ostal si zvest samemu sebi... do konca... počivaj v miru.
Počivaj v miru.
Pa čestital bi reševalcem, da so opravili svoje delo tako kot je treba.
upam da se bo slovenska reprezantanca spomnla na humarja.
osebno ga nisem poznal ga je pa sošolec mojega brata, saj njegov oči je bratranec humarja.
ampak humar se bi moral odločiti za družino ali gore.
Sicer pa nehajte že,eni ste skrajno negativni,drugi pa poveličujete njegovo življenje,češ njegovo življenje je imelo smisel,ni se oziral na druge,umrl je srečen,ja seveda,kdo pa umre srečen,vsak se v zadnji uri drži za zadnjo slamico.On je našel svoje življenje v gorah,nekdo drug pa ima smisel življenja za šankom,pa kaj,zaradi tega ni že avtomatsko slab človek,vse je relativno,kakor kdo pač gleda.
motiš se. ne privijam nobenih tančic. mi jih ikoli ni blo treba. in da ne boš mislil, tud moj partner gre sam kam za dlje časa, dela 4-izmensko delo in ga ni dosti doma. ampak razlika je, kake aktivnosti se greš. humarjeve so pač bile ekstremne, predvsem iz področja varosti nejga samega. in lahko, da je on to tveganje sprejel, mogoče ga pa niso drugi okoli sebe. če je on lahko živel s tem, ok. če se ne motim, je njegova mati ob reševanju iz nanga parbata upala, da ji takih rtenutkov ne bo več treba preživljati. če je on bil taka oseba, da je šel mimo tega, ok, dobro zanj. je pač tako zelo tam užival, da se je an to požvižgal oz. dal občutke družine na drugo mesto. njegova odločitev.
vsak sam si v življenju postavlja meje, do kod bo zadovoljeval svoje želje in koliko se bo oziral na druge.
Meni se je naravnost priljubil. Žal ga zdaj ni več.
Legenda počivaj v miru
in da je za nevarnost zadnjega večkrat opozorjen,
Tomaž je tudi tokrat imel veliko smolo z vremenom,
sožalje domačim, on pa naj počiva v miru
Počivaj v miru LEGENDA SLOVENIJE.
Sožalje vsem svojcem!
Res mi je žau Tomaža :(
R.I.P. <3
Tomaž, brez veze si pustu družino zard POFUKANE gore :(!
iluzionistka
14. november 2009 ob 12:11
verjamem da partnerja ni potrebno spreminjat, ker obstajajo tudi mehkejši pristopi. ja ja, ti kar izvajaj mične gibe in s hipnotičnim pogledom navijaj tančice iluzij krog svojega dragega, ti želim srečo :-)
kako pa kaj otroci ločenih staršev? v čem je vsak drugi vikend boljši od občasnih pobegov, ker ne verjamem da verjameš, da je humar preživel 10 mesecev/leto v himalaji?
Sožalje svojcem, predvsem otrokom in ženi
Res sem žalosten.
A zaradi svoje družine bi on moral doma čepet pa v luft gledat???
Vsak zase je življenje in če sebe ne osrečuješ tudi druge ne boš.
Aja?
njegov nasvet: preprost, lep in težaven kot te gore.
Kar se pa nogometa tice...vse me je minilo pa sem tako kot uporabnik "konjice" res pricakoval tole Rusijo danes...
Morda bi lahko rekli takole: "Premagajmo Ruse, poklonimo se Tomazu". Pa ceprav fuzbal s Tomazem nima niti najmanjse povezave.
nikoli pa ne bi parterja spreminjala al pričakovala, da naj bo doma zaradi mene. saj toliko ga že poznaš, še preden imaš otroke :D
pač vsak živi svoje ivljenje, kot ga hoče. sam žalostno, da najbolj nastradajo nedolžni, v tem primeru otrok
14. november 2009 ob 11:27
mah,
ko zaplodiš potomstvo nisi več večinski lastnik lastnega življenja temveč postaneš razparceliran med male delničarje, se strinjam.
ne pa mi rečt, da njegova ni vedela kaj si je izbrala in pričakovat od človeka, da bo živel po **tvojih** vizijah je najbolj brutalen egoizem pod soncem. in boljše je met tigra zdoma kot neobrit kaktus v fotelju.
sam sem se v nekih bolljših časih potikal po tistih krajih in ko danes po 12ih urah suženjstva obsedim pred ugasnjenim monitorjem razmišljam o tem, kako bom nekoč raztrgal čuvaja, ki mi v kletko nosi hrano.
ps. pol slovenije preživi lajf za aluminijastimi šanki s pepelnikom napolnjenim z arašidi smrdečimi po urinu. druga polovica jih čaka doma. :-)
verjetno res ne, ker če imaš družino, se predpostavlja, da tudi skrbiš zanjo. saj ne rečem, da greš kam, pa pustiš otroke doma, ampak da se greš tako ekstremno nevarne podvige, se igraš z življenjem in puščaš domače v nevednosti, če si sploh še živ....in to vsako leto zapored. verjamem, da je bila želja po adrenalinu (morda tudi po uspehu) močna, ampak ljudje smo si različni.
Za svojo dušo stopam po smislu, ki mi si ga bil določil. Im becil funktitus.
In objokujem svojo majhnost in brezvrednost ob smrti našega Odrešenika.
Upam, da se ne spodobi.
dej nehaj se smešit in svoje judeževe sožalje hrani za svoje.
zakaj? ker mi je žal vsakega življenja, ki se konča? ali zato, ker mogoče dovolj trezno ugotovim, da so eni pač izzivali srečo v svojem življenju? jaz vem, da se ne bi strinjala s partnerjem, če bi tako hodil okoli in mene z otroci postavljal na drugo mesto. lahko, da je to njemu prineslo ogromno veselja, užitkov in adrenalina, a odločitev posameznika je, če to odtehta trpljenje družine ob takih trenutkih.
In gre naprej. Ali pa pokliče helikopter.
Iz žepa vzamem slike, na eni mi mali Tomaž miga s prstom: "Ati, pridi domov!" Pogledam proti vrhu. Zavesa snega, ki jo dela močan veter, je vedno večja. Takrat me prešine: "Pejd dam, preberi otroku pravljico za lahko noč. Zaspi v ženinem objemu. Jutri pa skupaj na Šmarno."
Da, velik dosežek je stopit na vrh gore. Kajti umetnost je bila vedno sama sebi namen.
tyne >Takšen iskalec slave, da niti prijateljev ne obvesti o novem podvigu.
Da. Velepodvig in luč sta ostala povsem anonimna.
Latex >Umru slovenski heroj!
Francl, ki se je v Piranskem zalivu vsako leto potopil za 20 cm globje je žal tudi umrl. Kaj bi Slovenci brez njega. Ultra heroj in narodni odrešnik. RIP.
>Kot je rekel Tomaž OSTANIMO ZVESTI SAMEMU SEBI.
Valjda, svet bo prekrasen, če bomo vsi politiki.
>nivo njegovega razmišlanja in zavesti
Da. Hodim. Sam. Si žvižgam. Dobim celo sponzorje. Pridem domov zjeban in vsi se ubadajo z mano. Ko me pocajtajo, grem v svet. Sam. Delam, kar me veseli. Jebe se mi za cel svet. Delam, kar želim. Svoboden sem. Vsi so moji sužnji. JAZ SEM NAPREDEK. JAZ SEM ODREŠENIK. VSI BODO SLEDILI MOJI POTI!
>tudi meni je bil vzor in tihi šepet
Pustil bom ženo, pustil prijatelje, pustil otroke, jebite se vsi. Vzel bom NJEGOV poster in skupaj bova čepela na 2 x 2 m2 zasneženem vrhu in poslušala meglico. O, Tomaž, moja luč v svojem siju.
14. november 2009 če so se z njegovim početjem strinjali njegovi otroci in žena, ki so ostali sami zaradi njegove zasvojenosti z alpinizmom. sožalje vsem
dej nehaj se smešit in svoje judeževe sožalje hrani za svoje.
upam da vam je odleglo, smrt humarja je vaša garancija, da ne bo več stroškov z reševanjem. edina skrb, ki vam ostane je, kdo bo kril stroške prevoza pokojnega domov.
in uživajte dans ob fuzbalu, majhne sive rovke ujete mišnicah lastne ignorance.
Kot je rekel Tomaž OSTANIMO ZVESTI SAMEMU SEBI.
Počivaj v miru Humar.
Matr, če je pa cel življenje iskal cilj, da bi se poročil, imel otroke in umrl, da bi potem ostali sami... Fak, kak car. Kaki komentarji ...
Počivaj v miru.
Ne glede na naša mnenja, dajte svojo jezo in nerazumevanje za njegova dejanja usmerit kam drugam; Tomaž je bil edinstven človek in kot takega ga jemljite!
Slava mu (kljub 'norosti'), počivaj v miru, Tomaž!
Sem pa resno razočaran nad tem slovenskih pohlepom, ki denar postavi pred življenje. Bolj kot to, če se bo Tomaža rešilo ali ne oz. če bo preživel ali ne je nekatere zanimalo kdo bo vse to plačal. Sramota, ki ji ni para.
a mislš, da bo ta folk na forumu vključno z mano tako močno žalujemo kot ti misliš. verjamem, da nekateri ja sploh tisti, ki so ga poznali. nekateri smo pa taki, da smo vidl tole novico in pač napisal sožalje. na pogrebu pa nikogar ne bo. medijski pomp to so pa pač mediji in njihova služba. sploh pri nas je v navadi, da se pomp dela iz slabih stvari, da bi folk še bolj v depresijo podal. vladar slovenije ni Pahor in njegova vlada ampak novinarčki, ki večini pere možgane. primer recesija (totalno oprani možgani) in kmetija (najbol primitiven šov kar jih lahko postrežejo resničnostni šovi)
a če se je odločil za to življensko pot, se je tako odločil
počivaj u miru.
Feddpery, sej kdo ti je pa rekel da moraš kaj razumeti??? Tudi jaz te ne razumem kako lahko gledaš kmetijo in podobne zadeve po TV!
Je pa vseeno umrl tam kjer je bil najraje, v gorah
R.I.P. Tomaž
Še v torek sem bral tvoje zapise v knjigi, Ni nemogičih poti, nevedoč, da si ponovno v Himalaji, nevedoč, da te ni več med nami....Ob branju, sem si rekel, da te moram spoznati...
Prehitel si me...Upam in vem, da sedaj polno živiš svoje sanje, daleč nad našo človeško mlakužo prepojeno s sovraštvom, zavistjo ali kot si ti rekel, faušijo, tebi tako tujo!!
Imej se fajn!!
14. november 2009 ob 09:43
Prijavi neprimerno vsebinosej je cool bit ekstremist.....ampak lohka bi pomislu, da ima otroke.....vse skupaj se mi zdi mal sebično!!!
on je to rad poče in brez tega ni moral. tudi ti maš verjetno kakšno stvar katero rad počneš in se temu ne boš odrekel. če tega nimaš ok. ampak sebično je tudi, če se vsedeš v avto. koliko jih v avtu umre, samo v Sloveniji.
Od zunaj je sonce, danes bomo Ruse spustili na realna tla ter na koncu dneva zmolili eno za Tomaža Humarja, pol žur do poznih jutranjih ur!
pač ga mamo nekateri za heroja. slovencov nas je pa že tako ali tako malo, da vsak dobri znani človek, ki umre lahko izrečemo samo sožalje
Ga je kdo silil, da hodi po ledenikih in po mogočnih gorah?
Ne razumem vas.
To že samo ne na tak način drugo bi blo da bi kar tko zaspal za večno ne pa da od bolečin mraza pa vsega umreš!!!!!
Tomaž, zdej si na najvišji gori sveta...
Naj počiva v miru,upam samo da so imeli doma razčiščeno,da je smrt v gorah za njega najlepša smrt.