Aljaž Pegan se bo zadnjič predstavil 2. junija. Foto: EPA
Aljaž Pegan se bo zadnjič predstavil 2. junija. Foto: EPA

Z veseljem sem hodil v telovadnico. Moj prvi trener Boris Pavliha je bil sicer strog, nas je kar 'mučil', a očitno je znal delati z nami, saj smo vsi radi hodili na treninge. Marsikdaj smo tudi jokali. Gibljivost in moč sta osnovi gimnastike, razmigati se je bilo treba, treba je bilo delati špage. Ni nam bilo lepo, a očitno je vedel, kje je meja. Z nami je delal tako, da smo z veseljem prišli v telovadnico.

O začetkih
Jure Jeromen in Aljaž Pegan
Aljaž Pegan je svojo prvino izumil tako na drogu kot bradlji. Foto: Val 202

Cel finalni del naj bi bil povezan z mano. Komentator v dvorani bo povedal kakšno zanimivost. Jaz in moj trener bova podelila priznanja na drogu, pokazali bodo kratek filmček, avtogrami, slikanje ...

O poteku t .i. Aljaževega dneva.
Fabien Hambüchen
O Fabienu Hambüchenu: 'Ni mi bil najbolj všeč. Bil je mlad fant, ko je prišel na sceno, je takoj zmagoval na vseh tekmovanjih. Nosil se je, ..., prav ni mi bil všeč. Mislim, da ne le meni, bil je malo prepotenten. Najlepše je, ko si v začetnem elanu in zmaguješ, sploh ne veš, kaj je to poraz. Ko pa se ti enkrat zgodi napaka in potem še druga, potem pa veš, kje si. In če se ti iz tistega uspe pobrati, potem si vrhunski športnik. Okrog leta 2007 je bil v tistem obdobju, ko mu je vse uspevalo. Potem pa se je tudi on znašel v krizi, nikoli več se mu ni uspelo vrniti na isti ravni.' Foto: EPA

Nekajkrat sem hotel nehati, takrat je do izraza prišla podpora doma, tudi trener je pravilno odigral svojo vlogo. Vedno me je vrgel na isto finto, rekel mi je 'OK, pa ne boš več telovadil, ampak pridi vsaj malo migat za sebe.' Nekajkrat prideš, mine teden, dva, pa se hitro vrneš. Tako so se končali vsi moji poskusi, da bi nehal. Seveda mi ni žal. Najbrž pa bi bili moji občutki drugačni, če ne bi imel uspehov.

O tem, da je nekajkrat želel nehati trenirati.
Aljaž Pegan
Leta 2002 je bil razglašen za športnika leta. Od telovadcev se s takim priznanjem ponašata le še Miro Cerar (1968, 1970) in Mitja Petkovšek (2005). Foto: EPA

Ob evropskem prvenstvu 2004 so tuji tekmovalci, trenerji in funkcionarji prvič videli našo malo telovadnico. Itak so mislili, da se hecamo, da je to le šala. Mislili so 'zdaj so nas nekam pripeljali, kjer naj bi Pegan treniral'. Marsikdo ni verjel, da tu treniramo in dosegamo tako dobre rezultate. A če nimaš drugega, pač treniraš v takih razmerah, mi smo se tega navadili. Meni nikoli ni bilo težko. Vedno pa sem se pritoževal, da smo imeli premalo treningov v tekmovalnih dvoranah. Zame je bil problem orientirati v viskokih dvoranah.

Vlasios Maras
Prvine pegan zaradi izjemne težavnosti skorajda ni izvajal nihče. Med redkimi izjemami je Vlasios Maras. Grk je na tem orodju postal kar petkrat evropski prvak. Foto: EPA

Seveda sva se kregala, saj sva bila skupaj 25 let. Na začetku se je kregal samo on, potem pa sva se počasi kregala drug z drugim. A tega ni bilo preveč. Bilo je hudo, a ko si na tekmi in dosežeš dobre rezultate, potem vidiš, da je imel očitno prav.

O odnosu s trenerjem
Aljaž Pegan
Običajno je največ odbitkov dobil zaradi izjemno zahtevnega doskoka. Foto: EPA

Eden najboljših slovenskih telovadcev vseh časov je pred dnevi sporočil, da se bo od ljubega droga dokončno poslovil 2. junija. V skupnem intervjuju za MMC in Val 202 (vabljeni k poslušanju pogovora) je razkril marsikatero zanimivost o svoji karieri.

Na dnu pogovora si oglejte videoposnetke nastopov iz Ljubljane 2004 in Melbourna 2005, ko je postal evropski in svetovni prvak.

Ko ste javnosti sporočili, da končujete kariero, ste bili izbrani za ime tedna na Valu 202. Takrat ste se pošalili, da so poslušalci veseli, da končujete kariero.
Malo sem bil presenečen. Vem, da sem nekajkrat že bil izbran za ime tedna, a takrat sem dosegal dobre rezultate na tekmah. Ob tokratnem izboru pa sem bil resnično presenečen. Nisem vedel, kaj se dogaja.

Kako ste se odločili za konec kariere?
O koncu kariere nisem razmišljal v zadnjih mesecih, ampak v zadnjih letih. O tem sem začel še bolj razmišljati leta 2011, ko se mi je obnovila poškodba. Zgodilo se je na zadnji dan dopusta, uščipnilo me je v hrbtu. Obiskoval sem podobne terapije kot nekoč, a se zadeva kar ni in ni popravila. Nekaj časa je bilo v redu, pripravljal sem se na jesenski del tekmovanj, mislil sem, da bo šlo, kot je treba, pa se je spet zataknilo. Lani spomladi sem na neki način izsilil dve tekmovanji. Rekel sem si, če mi zdaj ne bo šlo, bom moral verjetno res nehati. S trenerjem sva se odločila, da bom delal precej lažjo vajo. Zdelo se mi je, da jo bom zlahka naredil. Ko pa sem te elemente začel povezovati v celoto, sem videl, da je tudi ta "lahka" vaja zelo, zelo težka. Na prvi tekmi v Osijeku sem to vajo naredil zelo slabo. A poskušal sem še naprej. Kmalu zatem sem v Mariboru izvedel lažjo vajo in osvojil 10. mesto. Bil sem zelo zadovoljen. Mislil sem si, da bo šla zadeva naprej. Jeseni je bila le ena tekma, ki sem jo izpustil, zato sem se osredotočil na letošnja tekmovanja. Konec janurja pa sem videl, da nima več smisla.

Bi bil nastop na tekmi svetovnega pokala v tem trenutku za vas prevelik zalogaj?
Če bi mi uspelo naresti tako vajo, kot sem jo bil navajen delati, ali pa tudi malo lažjo, bi najbrž šel na tekmo. Ob uspešni izvedbi bi lahko posegel tudi po kakšni medalji. Ampak ne gre. Kljub temu da sem si želel, da sem prišel na trening z močno voljo, da bi nekaj naredil. Ko pa sem začel delati, sem videl, da več ne gre, da telo tega enostavno ni več zmoglo. Tolažil sem, da bo jutri mogoče bolje, a naslednji dan je bila ista pesem. Ugotovil sem, da nima več smisla. Vsako leto pri gimnastiki se zelo pozna. Ko gledaš te mlade fante, ki so tudi polovico mlajši, kaj vse zmorejo, kako zlahka vse delajo, ugotoviš, da tega več ne moreš. Lahko bi vse skupaj vlekel še kakšno leto, a ne bi bilo več fer.

Zadnja leta je v športu veliko vrnitev, a na drogu to ni mogoče.
Če bi bil star 25 let, bi rekel, da se bom vrnil čez dve leti. Pri mojih letih bi bila vrnitev nevarna. Mišice se polenijo, nisi več tako gibljiv. Šele zdaj vidim, kako je težko narediti kar koli. Šele zdaj vidim, da so elementi res težki. Včasih nisem imel občutka, da je kaj težko.

Morda zavidate tistim športnikom, ki jim je uspelo končati na vrhuncu kariere? Ali je to poklic, ki ste ga želeli delati čim dlje?
Poskušal sem, dokler je šlo. Nikoli ne veš, kdaj imaš dejanjsko svoj vrhunec. Če bi hotel nehati leta 2005, ko sem postal svetovni prvak, potem ne bi dobil še dveh medalj na svetovnem prvenstvu. Ni mi žal, da nisem takrat nehal. Seveda bi bilo super, da bi letos nastopil na svetovnem prvenstvu in tam dobil še eno medaljo, to bi bilo idealno, a tako na žalostne gre.

Leta 2007 ste bili na svetovnem prevenstvu drugi, a to je bilo "le" drugo mesto, saj ste ostali brez olimpijskih iger.
Drugo mesto je bil dober rezultat, a cilj je bil izključno uvrstitev na olimpijske igre. Takrat sem bil dobro pripravljen, vajo sem dobro naredil, a Fabian Hambüchen je bil takrat v svojih najboljših letih, takrat skoraj na nobeni tekmi ni naredil napake. Je pa zanimivo, da je napako na drogu na tistem tekmovanju naredil tako v kvalifikacijah kot v mnogoboju, a je ni ponovil v finalu. Njegova vaja je bila boljša, zasluženo je bil prvi. Res pa je, da mi je bilo takrat zelo hudo.

Tudi vi ste bili v nekem obdobju skorajda nepremagljivi!
Imel sem obdobje, ko sem imel precejšnjo prednost pred preostalimi fanti. Kjer koli sem se pojavil, sem moral "le" narediti vajo, pa sem zmagal. Takrat so bila na svetovnih pokalih to res močna tekmovanja. Sploh ni bilo dileme, vsaka dobro narejena vaja je pomenila prvo ali drugo mesto. To je bilo lepo obdobje. Ljudje so se preveč razvadili, čim nisi bil več med prvimi tremi ali pa kar prvi, je bilo že slabo. To pa ni prav, saj ti rezultati niso bili samoumevni. Obdobje, ko sva se z Mitjo Petkovškom skoraj vedno vračala z medaljami, se počasi končuje. Imamo sicer še nekaj športnikov, ki občasno osvajajo medalje. A šele zdaj se vidi, kako so najini rezultati težko ponovljivi.

Pred leti ste v MMC-jevi klepetalnici rekli, da današnji mladi tekmovalci premalo vadijo. Morda je tudi to razlog, da ni več toliko konstantih uspehov?
Občutek imam, da smo mi res trenirali občutno več. Morda je bilo krivo to, da smo se vsi ukvarjali z mnogobojem. Vse skupaj je bilo mnogo bolj strogo, vedelo se je, kaj mora kdo narediti. Trenerji so bili več v telovadnicah. Ne morem govoriti za druge klube, a tak je moj občutek.

Koliko se pripravljate za svoje zadnje tekmovanje?
To zadnje tekmovanje ... ne vem, malo so me presenetili, ko so mi rekli, da bom mogel nastopiti. Skoraj vsak dan sem v telovadnci, a treningi so slabi. Na orodju sem malo časa, skoraj nič. Ne vem, kako se bom uspel pripraviti. Ne želim si, da bi se mi prav na zadnjem tekmovanju kaj zgodilo. To bo bolj simbolična vaja. Vedno sem si želel, da bi na zadnji tekmi izvedel lepo vajo. A take gotovo ne bom mogel narediti.

Boste naredili pegana?
Pegan? Ma ni "šans"! Za pegana je treba takšna telesna pripravljenost, da si ne morete misliti. Tudi jaz si nisem predstavljal, dokler nisem imel nekaj premora in nato spet hotel narediti to prvino. Telesna pripravljenost mora biti res na vrhunski ravni.

Koliko ponovitev pa ste morali narediti, da ste pegana prvič prikazali na tekmi?
Ne vem natančno, prepričan sem, da ima moj trener bolj natančno evidenco. Rekel pa bi, da nekje okrog 500-krat.

Vašo kariero je precej krojila poškodba gleženja, kajne?
Ko sem bil še mlad, sem si na nekem tekmovanju poškodoval gleženj na preskoku. Imel sem zlom gležnja, zdravniki se niso odločili za operacijo. Mislim, da to ni bila pravilna odločitev, še zdaj imam z njim težave. Nikoli več ni bil tako gibljiv, vedno sem doskoke delal postrani, na ta račun so se mi še prej pojavile težave s hrbtom. Zaradi gležnja sem imel težave tudi pri parterju in preskoku. Ker sem imel težave z nogo, teh dveh orodij nisem imel rad. Konja tako ali tako nisem imel nikoli rad. V Trnovem sta bila samo dva telovadca, ki sta rada telovadila na konju. Za kroge sem bil prevelik. A ker je bila gimnastika sestavljena iz šestih orodij, sem moral vse delati. Najboljše rezultate sem imel na drogu, bradlja pa mi je tudi kar ležala. Leta 1997 sem na treningu padel z droga, takrat sem se odločil, da se več ne ukvarjam z mnogobojem, saj bi bilo vse skupaj le še slabše za moj hrbet. Ko ti ostane le še eno orodje ali dve, je največje umetnost dobiti dovolj kondicije za izvedbo cele vaje.

S to poškodbo iz leta 1997 je povezana tudi vaša edina črna pika, saj ste bili kaznovani zaradi jemanja efedrina. Kaj se je dogajalo?
Ko sem takrat padel z droga, sem se hotel hitro pozdraviti. Takrat me je poklical upokojeni zdravnik Rudi Škapin iz Celja, ki mi je rekel, da mi lahko pomaga. Naredil mi je akupunkturo, dodal pa še neke tablete, s katerimi bi dosegel čim boljšo regeneracijo. Nato sem na tekmi svetovnega pokala v Parizu zmagal in šel na doping kontrolo. Po nekaj mesecih so me obvestili, da je bil izid pozitiven. Takrat sem šel do doktorja Osredkarja in mu povedal, kaj bi lahko bil vzrok in so stestirali tablete in videli, da je notri efedrin. Dobil sem enomesečni opomin, ker so očitno hitro ugotovili, da je res šlo za pomoto. Akupunktura pa mi je dejansko res pomagala.

Vadili ste v Trnovem, kjer je telovadnica nemogoča za trening. Kako ste tam lahko trenirali, denimo, mnogoboj?
Mnogoboj? Vse skupaj je bilo malo ... posebno. V Ljubljani nimamo telovadnice, kjer bi se dalo normalno trenirati moško gimnastiko. Nekje je malo boljše za ena orodja, nekje za druga. A v naši telovadnici ni idealno za nobeno orodje. Telovadnica je zelo majhna, 9 x 13 metrov, samo parter pa je velik 12 x 12 metrov, zato mi parterja seveda nimamo postavljenega v telovadnici. Imamo samo štiri orodja (konj, krogi, bradlja, drog), ki so postavljena zelo blizu sten. Telovadnica je zelo nizka, 5 metrov in pol. Pri seskoku z droga sem se vedno z lahkoto z nogami dotaknil stropa. Na račun tega sem imel vedno težave pri seskoku, zaradi tega sem izgubil največ medalj, ker se nisem bil navajen orientirati v prostoru. Naš drog je bil nižji od drugih, saj ga višje nismo smeli postaviti zaradi stropa. Za parter in preskok smo imeli sosednjo telovadnico, kjer smo namesto parterja postavili samo stezo in smo se po njej sprehajali gor in dol. Pri preskoku smo odprli vrata, tekli po hodniku in nato skok v telovadnico.

Nikoli vam ni uspelo tekmovati na olimpijskih igrah. Tej uvrstitvi ste bili blizu dvakrat.
Leta 1995 je svetovno prvenstvo hkrati veljalo še kot kvalifikacijska tekma za olimpijske igre v Atlanti. Tekmoval sem v mnogoboju, ki je bil takrat sestavljen iz obveznih in poljubnih vaj. Na vsakem orodju si moral narediti po dve vaji. Obvezna vaja je bila točno predpisana, te vaje niso bile težke po zahtevnosti, elementi pa so bili nenavadni. Za te vaje smo porabili ogromno časa. Edino napako od 12 vaj sem naredil na drogu, ki me je stala tako uvrstitve v finale na drogu kot nastopa na olimpijskih igrah. Takrat sem bil res izjemno blizu olimpijskim igram, pa seveda leta 2007, ko sem bil drugi na svetovnem prvenstvu, moral pa bi zmagati.

Za uvrstitev v Peking se je kot zadnja možnost odprla v zgodbi s posebnim povabilom, ki ga je na koncu dobil telovadec iz Jemna. Je takrat Olimpijski komite Slovenije naredil premalo, da bi povabilo dobili vi?
Ne vem, kaj je kdo naredil. K meni je prišlo veliko ljudi, ki so govorili, kaj so vse naredili, da bi šel na olimpijske igre. Druga stvar pa je, kaj se je v danem položaju sploh dalo narediti. Jaz mislim, da je glavni krivec svetovna gimnastična zveza, ki svoja pravila piše tako, da koristijo tistim, ki imajo možnost krojiti ta pravila. Verjetno so se oni dobro zavedali, če bom jaz tekmoval na olimpijskih igrah, bo s tem v igri za medaljo en kandidat več. Prepričan sem, da so se tega zavedali. Na vse pretege so se trudili, da me ni bilo tam zraven.

Z veseljem sem hodil v telovadnico. Moj prvi trener Boris Pavliha je bil sicer strog, nas je kar 'mučil', a očitno je znal delati z nami, saj smo vsi radi hodili na treninge. Marsikdaj smo tudi jokali. Gibljivost in moč sta osnovi gimnastike, razmigati se je bilo treba, treba je bilo delati špage. Ni nam bilo lepo, a očitno je vedel, kje je meja. Z nami je delal tako, da smo z veseljem prišli v telovadnico.

O začetkih

Cel finalni del naj bi bil povezan z mano. Komentator v dvorani bo povedal kakšno zanimivost. Jaz in moj trener bova podelila priznanja na drogu, pokazali bodo kratek filmček, avtogrami, slikanje ...

O poteku t .i. Aljaževega dneva.

Nekajkrat sem hotel nehati, takrat je do izraza prišla podpora doma, tudi trener je pravilno odigral svojo vlogo. Vedno me je vrgel na isto finto, rekel mi je 'OK, pa ne boš več telovadil, ampak pridi vsaj malo migat za sebe.' Nekajkrat prideš, mine teden, dva, pa se hitro vrneš. Tako so se končali vsi moji poskusi, da bi nehal. Seveda mi ni žal. Najbrž pa bi bili moji občutki drugačni, če ne bi imel uspehov.

O tem, da je nekajkrat želel nehati trenirati.

Ob evropskem prvenstvu 2004 so tuji tekmovalci, trenerji in funkcionarji prvič videli našo malo telovadnico. Itak so mislili, da se hecamo, da je to le šala. Mislili so 'zdaj so nas nekam pripeljali, kjer naj bi Pegan treniral'. Marsikdo ni verjel, da tu treniramo in dosegamo tako dobre rezultate. A če nimaš drugega, pač treniraš v takih razmerah, mi smo se tega navadili. Meni nikoli ni bilo težko. Vedno pa sem se pritoževal, da smo imeli premalo treningov v tekmovalnih dvoranah. Zame je bil problem orientirati v viskokih dvoranah.

Seveda sva se kregala, saj sva bila skupaj 25 let. Na začetku se je kregal samo on, potem pa sva se počasi kregala drug z drugim. A tega ni bilo preveč. Bilo je hudo, a ko si na tekmi in dosežeš dobre rezultate, potem vidiš, da je imel očitno prav.

O odnosu s trenerjem
Aljaž Pegan z brezhibno vajo navdušil navijače (EP 2004)
Maras in Pegan v Tivoliju prejmeta zlato medaljo (EP 2004)
Prva izjava Pegana v Ljubljani: Bilo je enkratno (EP 2004)
Zlat nastop Aljaža Pegana, ki postane svetovni prvak (SP 2005)
Zdravljica v Melbournu - Pegan prejme zlato medaljo (SP 2005)
Aljaž Pegan z brezhibno vajo navdušil navijače (EP 2004)
Maras in Pegan v Tivoliju prejmeta zlato medaljo (EP 2004)
Prva izjava Pegana v Ljubljani: Bilo je enkratno (EP 2004)
Zlat nastop Aljaža Pegana, ki postane svetovni prvak (SP 2005)
Zdravljica v Melbournu - Pegan prejme zlato medaljo (SP 2005)