, a Simon Ličen z univerze Washington State poudarja, da "to uspe tistim, ki so običajno zelo dobro organizirani in znajo maksimalno izkoristiti čas, ki ga imajo na razpolago".

Z začetkom šolskega leta se poleg šole začenjajo tudi vse druge obšolske dejavnosti, ki otrokom polnijo vsakdan. S prvimi dnevi v septembru se namreč vsem najmlajšim oziroma osnovnošolcem potek dneva v primerjavi s tistim avgustovskim izpred tedna dni spremeni kot dan in noč. Dopoldansko igranje zamenja jutranje veselje po šoli in po tem, da bodo spet videli svoje šolske prijatelje. Popoldnevi pa postanejo druženja ob različnih dejavnostih, ki večinoma vključujejo šport. Otroci se jasno udeležujejo tudi nekaterih drugačnih dejavnosti, a največ jih boste zagotovo našli v različnih nogometnih, košarkarskih, rokometnih in judoklubih.

Po trnovi poti od srednje šole naprej
Povsem drugače je seveda pri srednješolcih in pozneje sploh pri študentih in študentkah, saj vse skupaj dobi precej pomembnejši prizvok. Tako zelo pomemben, da v marsikaterem primeru pravih počitnic ni več in da se treningi in tekme začnejo že veliko prej kot prvega septembra ali pa od junija sploh ne pričakajo premora. Zato je tudi raven precej višja, vse je izvedeno resneje in profesionalneje.

A nič drugače ni s šolskimi obveznostmi. Tudi tam vsak test oziroma izpit zahteva več učenja in časa, poleg tega pa prav tako nosi vedno večji pomen za nadaljnje življenje. Doseči določeno izobrazbo predstavlja vedno bližji osebni cilj, s čimer vse postane resneje in življenjsko pomembneje. Šport in študij tako posamezniku veliko prinašata, vendar hkrati od posameznika tudi veliko zahtevata, zato tisti, ki uspešno usklajujejo obe področji, hodijo po trnovi poti, a nedvomno pravi. Doktor Simon Ličen, ki na univerzi Washington State predava upravljanje v športu, je sicer mnenja, da takšnih primerov ni ravno veliko: "Ne bi rekel, da so športniki, ki združujejo športno in študijsko pot, prav zelo številčni, zato bi si želel, da bi jih bilo več."

Šport kot soigralec izobraževanja
"Tisti, ki jim to vendarle uspe, so običajno zelo dobro organizirani in znajo maksimalno izkoristiti čas, ki ga imajo na voljo," je nadaljeval Ličen, ki je pri tem izpostavil eno izmed pomembnejših odlik profesionalnega športnika, ki ob vseh tekmah in treningih še študira. Brez dobre organiziranosti bi bili verjetno izjemno težko uspešni na obeh področjih hkrati. Tako šport kot tudi študij namreč posamezniku vsak dan vzameta vsaj 5–6 ur, kar je brez dvoma izjemno težko početi večji del leta. Seveda njihovo usklajevanje deloma olajšujejo razni statusi športnika, ki so jim kot vrhunskim športnikom na voljo, a so vseeno v tem primeru, če želijo na obeh področjih doseči dobre rezultate, pogostokrat postavljeni v težak položaj.

Ravno v takšnih položajih pa nato pridejo zelo dobro do izraza nekatere človeške vrline, ki jih študenti športniki razvijejo na katerem izmed obeh omenjenih področjih in se ob tem dopolnjujejo na drugem. Predvsem tukaj izstopijo nekatere sposobnosti, ki jih izobraževanja željan otrok razvije zaradi športnega udejstvovanja. Tako so na številnih britanskih in ameriških univerzah v raziskavah ugotovili, da se študent, ki se na vrhunski ravni ukvarja s športom, veliko bolje znajde v stresnih in napetih situacijah na fakulteti. Ker v svojem športu ob poškodbah in ostalih nepredvidenih okoliščinah dobro razvije sposobnost improvizacije, zna to uporabiti tudi, ko se v šoli ali na fakulteti znajde pred tablo ali pa se na izpitu ne more spomniti pravilnih odgovorov. Zelo podobno naj bi se ti študentje zaradi poškodb in razočaranj na tekmah v karieri precej lažje pobrali tudi po osebnih porazih na izobraževalni ravni.

Prinašajo ekipni športi posebno prednost?
Poleg tega so na Otoku v svojih raziskavah, ki jih je opravila tudi Mednarodna revija za zgodovino športa, ugotovili, da naj bi se športniki ekipnih športov zaradi vseh treningov in tekem, na katerih morajo pokazati izjemno sodelovanje in prilagajanje s soigralci, znašli bolje tudi pri delu v skupinah v izobraževalnih sistemih, kjer naj bi se hitreje in lažje prilagodili hierarhiji v skupini ter opravili naloge, ki so jim zadane.

A se Ličen s tem ne strinja: "Mislim, da izkušnje iz dinamike sodelovanja v športnem kolektivu same po sebi ne vplivajo bistveno na delo študijske skupine. Številni vrhunski športniki morajo zaradi treningov in tekmovanj pogosto izostati od predavanj, kar jim skupinsko delo pravzaprav oteži ali celo povsem onemogoči." 30-letni predavatelj na na univerzi Washington State je raje mnenja, da "bi za učinkovito skupinsko delo morale zadostovati izkušnje, ki jih študenti pridobijo v osnovni in srednji šoli. Zagotovo pa imajo športniki zaradi svojih izkušenj poseben pogled na študijsko snov."
Ličen: Pokojnina je kontraproduktivna
Usklajevanje profesionalnega športa in izobraževanja tako že medc športno kariero in študijem ni enostavno, a mnogi športniki se v veliko večjih težavah znajdejo po končani športni poti tekmovalca. To je seveda še pogosteje pri tistih športnikih, ki jim med kariero ne uspe doseči prav visokih ciljev na enem ali drugem področju, ko so nato prepuščeni iskanju drugačnih rešitev. In to četudi so kot aktivni športniki med študijem razvili nekatere zgoraj omenjene odlike, ki pa jim po karieri, če ne dobijo prave priložnosti za to, ne pomagajo prav velike.

"Poklicni in vrhunski športniki so praviloma inteligentni, delovni in dosledni, saj brez teh lastnosti ne bi postali vrhunski. S predlogom Primoža Kozmusa o dosmrtni pokojnini se sicer nisem strinjal, je pa gotovo bil pravi trenutek in človek, da opozori na to vprašanje. A za takšne ljudi je avtomatična pokojnina kontraproduktivna, saj je zanje in za družbo škoda, če se po končanju športne ne odločijo za drugo kariero, po možnosti tudi zunaj športa," je prepričan Ličen, ki namesto uvedbe športnih pokojnin določeno rešitev vidi v oblikovanju posebnega sklada, iz katerega bi po koncu kariere športnike po potrebi štipendirali, tako da bi ti lahko doštudirali ali se kako drugače pripravili na poklicno prihodnost.