Je športno novinarstvo v krizi? Ali športni novinarji poročajo objektivno in neodvisno? Je prijateljska vez športnega novinarja in športnika sporna? Odgovore na omenjena vprašanja so iskali v tokratnem Športnem izzivu, v katerem je Anže Bašelj gostil športnega urednika Slovenskih novic Roka Tamšeta, namestnika odgovornega urednika pri Ekipi24 Jurija Završnika, prodekanjo za znanstveno in raziskovalno delo na Fakulteti za šport Mojco Doupono Topič ter šampionskega veslača, zlatega olimpijca Iztoka Čopa.

Športni novinarji prehitro stopijo v prakso
"Kot uporabnica medijev bi si želela kakovostnejše športno novinarstvo, predvsem tako, ki ne bi bilo samo osredotočeno na rezultate, torej na prikazovanje zmag ali porazov, ampak bi dobili drugo vrednost, bolj poglobljeno sliko športnega dogajanja," je v oddaji v uvodu dejala Doupona Topičeva in kot eno glavnih težav v športnem novinarstvu izpostavila dejstvo, da novinarji prehitro stopijo v prakso. "To je dobro, ampak potem niti ne dokončajo študija, kar jim ponekod ne omogoča redne zaposlitve, recimo na televiziji ali na radiu. Potem pa iščejo priložnostna dela, ki niso stalna," je dodala.

Tamše: Dolgoročno se bo slika popravila
Po Tamšetovem mnenju si vsak novinar ustvari svoj status s profesionalnim pristopom, držo, agresivnostjo in načinom dela. "S pojavom internetnih medijev je prišel kup novih športnih portalov, v zadnjih letih smo dobili tudi nove športne televizijske programe, pojavilo se je veliko športnih novinarjev, ki niso opravili potrebnega šolanja in s tem tudi trpi kakovost. Mislim, da se to selekcionira, na vrhu pa ostajajo boljši, bolj kakovostni - in dolgoročno se bo slika popravila," je dejal.

Meje postavljajo športniki, ne mediji
Završnik je zadnjih pet let podrobno spremljal nastope Tine Maze, redno je hodil na tekme in prvenstva, in nikoli ni videl, da bi kateri koli novinar prestopil to mejo zasebnosti. Vseeno je dodal, da bo vsak dober novinar to mejo poskusil poriniti čim dlje, saj to bralce, gledalce in poslušalce zanima. Vseeno pa, dodaja, lahko športnik včasih zato tudi izgubi razsodnost. Tamše je poudaril, da je objektivnost ideal in da je pravzaprav ni. "Mi ne moremo preživeti s suhoparnim poročanjem, mi moramo podajati stališča in mnenje - poudarjam - z argumenti! Moramo iskati zgodbe v ozadju," je poudaril in dodal, da vsak športnik sam dovoli, koliko se mu lahko novinar približa. "Meje postavljajo sami, ne mediji. Mediji so lahko bolj ali manj agresivni, ampak to mejo športnik postavi sam. V Sloveniji se športni novinarji zelo korektno držimo teh mej," je povedal.

Čop je priznal, da so športniki morda včasih celo preveč zaščiteni in da včasih neumnosti, ki jih počnejo, na njihovo srečo ne pridejo na dan. "Po drugi strani sem zelo netoleranten do ocen, zakaj je nekaj šlo narobe. Jaz sem potreboval leto in pol, da sem ugotovil, zakaj se mi je višek sezone ponesrečil, medtem ko sem v časopisih o tem prebral že naslednji dan," je pripomnil.

V ameriškem novinarstvu najhujša kršitev ...
Sporna niso le prijateljevanja novinarjev s športniki, temveč tudi sodelovanje določenih novinarjev z različnimi organizacijami. Marsikje športni novinarji opravljajo tudi funkcijo predstavnika za odnose z javnostmi pri različnih klubih in zvezah. "Kdaj je novinar odvisen in kdaj ne, se ve. Če si profesionalec in si za svoje delo plačan v svoji hiši, nimaš težav s tem," je dejal Tamše. Dodal je: "Nesprejemljivo je, da je posamezen novinar odvisen od določenega kluba, zveze, športnika in da sicer ne more poročati na tekmah, če ni z njimi povezan." Doupona Topičeva je prepričana, da je to "v ameriškem novinarstvu ena največjih kršitev, če novinar potuje s športnikom na tekme ali pa mu klub ponudi neko ugodnost biti zraven na nekih tekmah."