Tek v Planici velja za najtežjega od vseh tekmovanj Red Bull 400, tudi zaradi konstantne strmine. Foto: Samo Vidic
Tek v Planici velja za najtežjega od vseh tekmovanj Red Bull 400, tudi zaradi konstantne strmine. Foto: Samo Vidic

navzgor. Na šesti tek na letalnico bratov Gorišek se je prijavilo kar 1.047 tekmovalcev iz 22 držav.

Poleg rekordnega števila tekačev so tekmovalci letos presenetili tudi s časom, v katerem jim je uspelo osvojiti vrh velikanke. Pri fantih so bile v kategoriji posameznikov stopničke prvič, odkar se v Planici teče po letalnici, rezervirane le za Slovence. Zmagovalec Luka Kovačič se je na vrh povzpel v štirih minutah in 59 sekundah.

"Verjetno se niti še ne zavedam, kaj mi je uspelo danes, zmagati na najtežji Red Bull 400 preizkušnji na svetu in še z rekordom. Zjutraj so padale stave, ali bo šlo pod 5 minut ali ne. No, šlo je za las, ampak pokazal sem, da se da. Sem seveda super zadovoljen. Mislim, da je kakšna sekunda za izboljšanje še mogoča, ampak ne bi nič napovedoval. Pustimo se presenetiti," je zmagovalec povedal po izjemno težki preizkušnji. Na stopničke sta se uvrstila tudi Nejc Kuhar in Luka Mihelič.

Letos je med ženskimi udeleženkami prvič zmagala Slovenka. Najboljša je bila Barbara Trunkelj, ki ni za veliko zgrešila ženskega rekorda, ki ga od leta 2016 drži Italijanka Valentini Belotti – Belottijeva se je na velikanko povzpela v šestih minutah in 20 sekundah.

"Letos sem v teku uživala bolj kot lani, ko sem tu tekmovala prvič. Vreme je bilo ravno pravo, tudi temperature. Sicer sama največ tečem po terenu in gorsko, torej dolge teke, a sem pred to tekmo šla letalnico preizkusit in v svoj trening umestila tudi nekaj intervalnih vadb. S tem sem se malo bolje pripravila na intenzivni napor v Planici. Najtežje mi je bilo danes proti koncu, so mi pa pomagali navijači, ki so me spodbujali. Naslednje leto se vrnem in grem seveda spet na zmago," je dejala planiška šampionka. Druga pri dekletih je bila prav tako Slovenka Ana Čufer, tretja pa Avstrijka Marlies Penker.

Vsako leto je tistih, ki se odločijo za vzpon na letalnico, več. Nekateri se vračajo že več let zaporedoma. Ena takšnih je tudi Urška Ahac, ki se ji letos sicer ni uspelo uvrstiti v finale, a je bila z nastopom zadovoljna: "Vsakdo ima svoje razloge. Jaz se vračam in se še bom, ker le tu že po nekaj sekundah teka doživiš tisto, do česar na običajnem teku ne moreš ali pa traja zelo dolgo, da do tega prideš – spoznavanje svojih meja."