Rokomet
(9)

Poudarki

  • Športno pot želi zaključiti na SP-ju v Tokiu
  • Letošnja evropska pot z Montpellierjem ga je presenetila
Vid Kavtičnik se je s soigralci letos povzpel na vrh Evrope. Foto: EPA
       Več stvari se je uskladilo, ampak mislim, da zasluženo. Celo sezono smo igrali res dober rokomet, skoraj brez napak. Eno smo si privoščili v državnem prvenstvu, v Ligi prvakov pa smo igrali brezhibno. Premagali smo španskega, nemškega in makedonskega prvaka, nato še Nantes v finalu. Dober izkupiček.       
Kavtičnik zadnjih devet sezon igra za Montpellier. Foto: EPA
       Moja želja je da se kvalificiramo v Tokio, da bi svojo športno pot končal na tem velikem turnirju, tako da motivacije ne manjka. Vsi se zavedamo, da se zdaj začenja pot proti olimpijskim igram. Treba se je uvrstiti na prvenstvo, se tam prebiti v četrtfinale in potem prestati še olimpijske kvalifikacije. Pot je dolga in težka, ampak mislim, da smo jo sposobni prehoditi.       
VIDEO
Kavtičnik si želi kariero...

Dodaj v

Kavtičnik: Kar se mora, pač ni težko!

Pogovor z Vidom Kavtičnikom
5. junij 2018 ob 10:35
Ljubljana - MMC RTV SLO

"Potreboval sem kak dan ali dva, da sem prišel k sebi, tako da je bil nekaj posebnega tudi ta naslov," je o letošnji sezoni, v kateri je osvojil Ligo prvakov, dejal slovenski rokometni as Vid Kavtičnik.

Za kapetanom slovenske rokometne reprezentance Kavtičnikom, ki že devet let igra za Montpellier, je nova izvrstna klubska sezona. Resda je prav ob koncu prvenstva proti PSG-ju izgubil boj za naslov francoskih prvakov, a se je 34-letnik več kot zgolj potolažil nekaj dni pozneje v Kölnu. Tam se je s soigralci povzpel povsem na vrh Evrope.

Kavtičnik je za nas strnil občutke in potegnil črto pod uspešno klubsko sezono. Pogovor lahko v celoti preberete spodaj.


Najprej čestitke za naslov evropskih prvakov. Do letos ste bili član zmagovalne ekipe le leta 2007, ko je lovoriko osvojil Kiel, zdaj pa ste se je razveselili z Montpellierjem. Res nepozabna sezona, kajne?
Več stvari se je uskladilo, ampak mislim, da zasluženo. Celo sezono smo igrali res dober rokomet, skoraj brez napak. Eno smo si privoščili v državnem prvenstvu, v Ligi prvakov pa smo igrali brezhibno. Premagali smo španskega, nemškega in makedonskega prvaka, nato še Nantes v finalu. Dober izkupiček.

Tekmovanje ste v spodnjem domu začeli z željo, da se prebijete v četrtfinale. Zato je bila verjetno že uvrstitev na zaključni turnir za vas presenečenje.
Nobenega kluba ne bi rad precenjeval ali podcenjeval, vendar pa ni nobeno presenečenje, če Ligo prvakov osvojijo Kielce, Veszprem, Kiel, Barcelona. Montpellier ne spada med tako velike klube, ne nazadnje smo skupinski del igrali v spodnjem domu. Pred začetkom sezone sploh nismo sanjali o naslovu. Potem smo rasli iz tekme v tekmo, krila pa nam je dala povratna tekma četrtfinala s Flensburgom, ki smo jo dobili z 29:17. Videli smo, da lahko premagamo vsakogar. Na zaključnem turnirju nismo bili med favoriti, a smo zmagali.

Tisti teden ste najprej zapravili naslov francoskih prvakov, potem odšli v Köln. Kakšen dejavnik je bil poraz v St. Raphaelu pri vsem skupaj?
Bilo je težko, ker smo v francoskem prvenstvu vodili od prvega pa do predzadnjega kola, potem pa izgubili v St. Raphaelu. To sicer ni bil hud spodrsljaj, saj je St. Raphael odlična ekipa, ki je igrala v finalu pokala EHF. Vendar, da, bili smo žalostni, jezni, bilo je veliko čustev, ampak smo se sprijaznili. Dva dni pozneje smo odpotovali na zaključni turnir lige prvakov. Takrat sem imel rojstni dan, fante sem povabil na pijačo, pogovorili smo se o stvareh in takrat se je dvignilo vzdušje. Ko je bilo pomembno, smo pokazali, da smo prava ekipa, ki se ji v težkih trenutkih uspe zbrati, stopiti skupaj. Odigrali smo dve res neverjetni tekmi.

Kakšen vtis je na vas naredil sam dogodek v Kölnu?
Turnir v celoti je bil nekaj edinstvenega. Do letos sem že trikrat igral v polfinalu in v finalu Lige prvakov, ampak to je bil moj prvi nastop na zaključnem turnirju četverice. Prvič sem igral na turnirju, za katerega lahko rečem, da spominja na ligo NBA. V dvorani je bilo 19.000 gledalcev, organizacija na vrhuncu. Navijači so navijali vsak za svoj klub, izgredov pa ni bilo. To je ustvarilo ogromno pozitivne energije, ki sem jo čutil tudi na igrišču.

Enkrat ste dejali, da ste samo po kolajni na lanskem svetovnem prvenstvu dejansko zajokali zaradi športa. Kako ste doživljali to zmagoslavje?
Po pravici povedano, nisem mislil, da bom kdaj koli zaigral na zaključnem turnirju. Saj ima Montpellier dobro ekipo, a so mnoge druge finančno bolj sposobne, z boljšimi posamezniki. Ampak dober ekipni duh lahko premaga tudi večje klube. Tokrat zajokal nisem, sem bil pa psihično zelo izmučen. Potreboval sem kak dan ali dva, da sem prišel k sebi, tako da je bil nekaj posebnega tudi ta naslov.

V zadnjih letih se francoski klubski rokomet po uspehih izenačuje z reprezentančnim. V Kölnu so zaigrale tri francoske ekipe, ena na zaključnem turnirju pokala EHF. Kako je prišlo do tega?
Premiki so se začeli dogajati pred devetimi leti, ko sem prišel v Montpellier. Ta in še druge ekipe so tedaj začele rasti, sponzorji so vzljubili rokomet, finančno so začeli pomagati občine in država. Včasih je imela Francija le dva močna kluba – Montpellier in Chambery, zdaj pa jih je že sedem ali osem: PSG, Aix-en-Provence, Saint Raphael, Dunkerqe in še bi lahko našteval. Liga je postala močna, privabila igralce iz španskega prvenstva, celo Nemci prihajajo v Francijo. Vlaganje v šport se je obrestovalo, o čemer pričajo tudi polne dvorane.

Zdaj ste se priključili reprezentanci. So vam fantje pripravila kak poseben sprejem?
Večina fantov mi je čestitala že takoj po tekmi, tukaj smo se samo pozdravili in nasmejali. To je bilo treba potisniti na stran in se osredotočiti na Madžare.

Je bilo to težko po tako fizično in čustveno naporni sezoni?
Kar se mora, pač ni težko. Moja želja je da se kvalificiramo v Tokio, da bi svojo športno pot končal na tem velikem turnirju, tako da motivacije ne manjka. Vsi se zavedamo, da se zdaj začenja pot proti olimpijskim igram. Treba se je uvrstiti na prvenstvo, se tam prebiti v četrtfinale in potem prestati še olimpijske kvalifikacije. Pot je dolga in težka, ampak mislim, da smo jo sposobni prehoditi.

Meta Zoran, Televizija Slovenija
Prijavi napako
Komentarji
sportivko
# 05.06.2018 ob 10:52
Što se mora, nije teško! :)

Bravo Vid, čestitke !!!
stewie
# 05.06.2018 ob 11:11
Tega izreka se je verjetno naučil od Vujovića :)
Binder Dandet
# 05.06.2018 ob 19:58
@Fleaa:
Vid je 84' letnik, zorman pa 80'.
capris33s
# 05.06.2018 ob 13:58
Poklon Vidu za bogato kariero!
andy15
# 05.06.2018 ob 11:23
ajde Vidko še za slovenijo v takem tempu pa bo
pejtevennazrak
# 07.06.2018 ob 00:52
Legenda, bravo!
Fleaa
# 05.06.2018 ob 11:58
fejst dečko.... sam a ni on tut tam tam generacija od Zofmana...
Zlobni genij
# 05.06.2018 ob 11:52
O ne, model se je znebil brkov in brade. Če sem pred časom trdil, da bo lagano sportski +5 za naše po tekmi v Kopru, bom zdaj trdil, da bodo s težavo zmagali, če sploh bodo, zdaj, ko se je znebil svojega zasčitnega znaka. :(
2px_orbitala
# 05.06.2018 ob 10:52
Že zdavnaj za v penzijo.
Kazalo