Pri tem je zanimivo opazovati moč kapitala. Bogati postajajo bogatejši, vrata v raj so vedno bolj priprta. Šport je eden najbolj tipičnih primerov. Odkar so cene nogometnih prestopov in plač skočile v nebo, je vrh postal vse bolj zaprt, vse bolj eliten, vse bolj neprodušen. Ravno zato so v tako urejenem svetu športne pravljice še redkejše in (vsaj med nevtralnimi navijači) še toliko bolj toplo sprejete.

Brez dvoma je za eno največjih športnih pravljic v zadnjem obdobju poskrbel Leicester, ki je lani osvojil naslov angleškega nogometnega prvaka. Podobe iz lanskega maja so bile popolne, navijači na tribunah so bili v ekstazi, na zelenici se je trener Claudio Ranieri zahvaljeval na svoj način, za mikrofon je stopil njegov rojak in sloviti tenorist Andrea Bocelli in zapel zimzeleno arijo Nessun dorma ter skladbo Con te partiro. Šport in umetnost z roko v roki. Še zdaj mi gredo mravljinci po roki, ko si zavrtim ta posnetek.

Pravljični trenutek. Leicester in Raniero sta srečno živela do konca svojih dni ...

... A skupaj ne prav dolgo. Od teh podob ni minilo niti deset mesecev, ko je prišel čas za slovo (con te partiro!). Igre najbolj presenetljivih angleških prvakov so postale vse bolj mlačne. Previdne besede Ranierija pred sezono, da je njihov cilj v resnici obstanek, se niso več zdele kot iskanje alibija, ampak popolnoma resna misija.

Vodstvo kluba je tako prejšnji teden v iskanju obstanka med elito potegnilo presenetljivo potezo in odstavilo Claudia Ranierija. Poteza je med večino strokovnjakov, trenerjev in navijačev naletela na nerazumevanje in odpor. V manjšini so (bili) tisti, ki pozdravljajo to odločitev in popolnoma pragmatično kažejo na igro številk. Denarja seveda. Trend zadnjih let je neverjeten.

Štirje od zadnjih petih trenerjev državnih prvakov so bili kmalu po naslovu odpuščeni. Edina izjema je bil Alex Ferguson, ki se je sam odločil, da se upokoji. Roberto Mancini, Jose Mourinho in Ranieri so bili odpuščeni še pred koncem "sezone potem", le Manuel Pellegrini je zdržal sezono več, a že sredi druge je bilo jasno, da so mu šteti dnevi in da bo moral skoraj zagotovo svoje mesto prepustiti Pepu Guardioli, kar se je nato v resnici tudi zgodilo.

Svet se vrti tako hitro, da zabriše spomin na včerajšnji uspeh. Vsaj v očeh lastnikov, a navijači ne bodo nikoli pozabili na naslove. Sploh tisti v Leicestru. Če je pri velikanih imperativ uspeha in vsaj stalnega igranja v Evropi razumljiv, so do neke mere razumljive tudi hitrejše zamenjave trenerjev. A Leicester ni na tej ravni, ne igralski, ne finančni. Ironija je res neverjetna. Če bi Ranieri lani solidno opravil svoje delo, klub varno obdržal med elito in končal na sredini lestvice, pred dnevi ne bi izgubil službe. Ker pa je naredil čudež in JE osvojil naslov, igralcem posredno poskrbel za boljše pogodbe in plače, je zdaj odpuščen.

Ravno zato je celotna zgodba nenavadna, težko razumljiva in kliče po drugi interpretaciji. O eni od teh so se angleški mediji precej razpisali in ta govori o tem, da je večkrat počilo na relaciji med trenerjem in igralci. Štirje predstavniki nogometašev naj bi se večkrat dobili z vodstvom kluba in želeli, da se trener umakne. Igralci so sestanke seveda zanikali. Lisice so prvo tekmo po slovesu Ranierija odigrale izjemno in na kolena spravile veliki Liverpool. Šokterapija ali realna moč ekipe, ki je lahko končno zaigrala brez italijanskega stratega? Popolnoma enaka zgodba velja tudi za Mourinha, ki je hitro izgubil slačilnico na Stamford Bridgu. Po drugi strani taki drobci le večajo legendo, ki jo je ustvaril Ferguson z rdečimi vragi. Četrt stoletja v eni ekipi, tako uspešni ekipi, je res neverjetna zgodba, ki jo (kljub manjšim uspehom) lahko v modernem nogometu občudujemo še v Arsenalu.

Bolj kot kadar koli je šport danes le posel, igra številk, kjer se brez čustvene vpetosti štejejo plusi in minusi. Herojstva, zadetki, podaje, kilometri, pot in kri ... so le orodje do cilja. In s tem so med tistimi, ki s svojim denarjem to tudi omogočajo, hitro pozabljeni.

Ne bodo pa nikoli pozabljeni med navijači Leicestra. In to je znameniti Vincero iz arije Nessun dorma.