Prvo moško rokometno svetovno prvenstvo je bilo že leta 1938 v Nemčiji, ko je slavila domača reprezentanca. Na njem so poleg gostiteljev nastopale le še Avstrija, Danska in Švedska. Po vojni vihri je bilo naslednje prvenstvo šele 1954 na Švedskem. Zmaga je ostala doma, Švedi pa so uspeh ponovili tudi štiri leta kasneje v Nemčiji.

Od leta 1961 do 1974 je bilo pet prvenstev in kar štirikrat so se veselili Romuni. Njihovo prevlado je leta 1967 prekinila le Češkoslovaška. Danska je gostila prvenstvo leta 1978, na katerem so se svojega edinega naslova veselili igralci nekdanje Zvezne republike Nemčije. Edino zlato kolajno na svetovnih prvenstvih je štiri leta pozneje v Nemčiji osvojila tudi Sovjetska zveza.

Rolando Pušnik prvak z Jugoslavijo
Na prvenstvu leta 1986 v Švici je svetovni prestol pod vodstvom Zorana Živkovića osvojila takratna Jugoslavija, ki je v finalu s 24:22 ugnala Madžarsko. V reprezentanci zmagovalcev je nastopil tudi slovenski vratar Rolando Pušnik. Leta 1990 je na Češkoslovaškem slavila Švedska z zlato generacijo (Staffan Olsson, Magnus Wislander, Ola Lindgren, Pierre Thorsson, Mats Olsson ...), ki je v naslednjem desetletju pod vodstvom Bengta Johanssona krojila vrh na vseh tekmovanjih.

Slovenija debitirala z 18. mestom
Leta 1993 je bilo prvenstvo na Švedskem, kjer je pod vodstvom Vladimirja Maksimova slavila Rusija. Ključni igralci "zbornaje komande" so bili Andrej Lavrov, Talant Dušebajev, Dmitri Torgovanov, Valerij Gopin, Oleg Grebnev, Vjačeslav Gorpišin ... V finalu je prepričljivo padla Francija (29:18), ki pa je šla do konca leta 1995 na Islandiji, ko je premagala Hrvaško (23:19), za katero je igral tudi Slovenec Iztok Puc. Levji delež pri francoskem zlatu so imeli Stephan Stöcklin, Jackson Richardson, Bruno Martini, Gueric Kervadec, Gregory Anquetil, Patrick Cazal, Christion Gaudin. Galske peteline je vodil Daniel Constantini. Na Islandiji je prvič nastopila tudi Slovenija in prvenstvo končala na 18. mestu.

Rusi slavili na Japonskem
Leta 1997 so se za svetovni prestol pomerili na Japonskem. Z zlatom so se pod vodstvom Vladimirja Maksimova okitili Rusi, potem ko so v finalu s 23:21 ugnali Švede. Najpomembnejši možje zmagovite zasedbe so bili Andrej Lavrov, Edvard Kokšarov, Oleg Kulešov, Valerij Gopin, Vasilij Kudinov, Sergej Pogorelov, Oleg Grebnev, Dmitri Torgovanov. Slovenija se na prvenstvo ni uvrstila. Dve leti pozneje so v Egiptu Švedi vrnili Rusom milo za drago. V finalu so jih premagali za gol (25:24). Poleg "starih mačkov" (Olsson, Wislander, Lindgren) je bil za Švedsko zlato najzaslužnejši Stefan Lövgren. Slovenija se na prvenstvo ni uvrstila.

Prvi naslov za Francoze
Leta 2001 je prvenstvo gostila Francija, ki je pod vodstvom Daniela Constantinija po podaljšku z 28:25 strla Švedsko. Najkoristnejši igralec prvenstva (MVP) je postal Šved Stefan Lövgren. Poleg njega so se v idealno sedmerko uvrstili še David Barrufet (Španija), Kyung Shin Yoon (Južna Koreja), Hussein Zaky (Egipt), Žikica Milosavljević (Jugoslavija), Bertrand Gille (Francija) in Edvard Kokšarov (Rusija). Slovenija je končala na 17. mestu.

Senzacija iz Hrvaške
Leta 2003 je na Portugalskem prišlo do velikega presenečenja, saj je zlato osvojila reprezentanca Hrvaške, ki pred začetkom ni sodila v krog favoritov. Selektor Lino Červar je z relativno mlado reprezentanco v prvem krogu izgubil proti Argentini, nato pa z izjemno dopadljivo, ne šablonsko igro, mlel vse pred sabo. V finalu so s 34:31 padli Nemci.

Ključni možje hrvaške reprezentance so bili Ivano Balić, Petar Metličić, Blaženko Lacković, Renato Sulić, Mirza Džomba, Slavko Goluža, Tonči Valčić, Davor Dominiković, Vlado Šola ... Najkoristnejši igralec prvenstva (MVP) je postal Nemec Christian Schwarzer, idealno sedmerko pa so sestavljali še Henning Fritz (Nemčija), Edvard Kokšarov (Rusija), Mirza Džomba (Hrvaška), Carlos Perez (Madžarska), Enrigue Masip (Španija) in Patrick Cazal (Francija). Slovenija je končala na 11. mestu.

Slovencem za polfinale zmanjkal gol
Leta 2005 je prvenstvo gostila Tunizija, svojega prvega naslova pa so se veselili Španci, ki so v finalu gladko s 40:34 odpravili Hrvaško. Iker Romero, Matteo Garralda, Alberto Entrrerios, Rolando Urios, Mariano Ortega, Jose Hombrados in David Barrufet so bili najzaslužnejsi za lovoriko. Slovenija je zasedla 12. mesto. Varovanci Slavka Iveziča so bili do zadnje tekme v igri za polfinale, a so nato le remizirali s Francozi. 

Nemci izkoristili domač teren
Leta 2007 so se najboljši rokometaši sveta zbrali v Nemčij. Naslova so se veselili domačini, ki so imeli predvsem v polfinalu, ko so po dveh podaljških (32:31) premagali Francoze, veliko pomoč sodnikov. V finalu je z 29:24 padla še Poljska. Najboljši nemški strelci v finalu so bili Torsten Jansen (8), Pascal Hens (6), Florian Kehrmann in Michael Kraus (4). Slovenija je po porazu z Madžarsko osvojila 10. mesto.

Francozi gospodarji prvenstev 2009 in 2011    
Na prvenstvih, ki sta bili na Hrvaškem (2009) oziroma Švedskem (2011), Slovencev ni bilo. Obakrat so prvaki postali Francozi.  

Danska padla po podaljšku
Nikola Karabatić in druščina so leta 2009 v zagrebškem finalu s 24:19 premagali domačine Hrvate. Najboljši strelec tekme je bil Michael Guigou, ki je dosegel 10 golov. Dve leti kasneje pa so galski petelini šele po podaljšku s 37:35 strli Dansko. Karabatić in Mikkel Hansen sta dosegla po 10 golov.  

Zgodovinski uspeh Slovenije v Španiji
Leta 2013 je prvenstvo gostila Španija. Slovenija se je prebila v polfinale, na koncu pa osvojila četrto mesto, kar je zgodovinski uspeh. Varovanci Borisa Denića so v skupinskem delu zapored premagali Savdsko Arabijo, Južno Korejo, Poljsko, Belorusijo in Srbijo. V osmini finala je padel Egipt, nato pa je sledil četrtfinalni obračun z Rusijo. Slovenci so "pretepaški" obračun dobili z 28:27, potem ko je odločilni gol zabil Sebastian Skube. Slovenija je v polfinalu naletela na gostitelje Špance, ki so v drugem polčasu strli Slovence za zmago s 26:22. Izčrpani Slovenci so nato v boju za bron izgubili še s Hrvati (26:31).       

     

Gostitelji/prvaki/Slovenija:
1938 (Nemčija): Nemčija
1954 (Švedska): Švedska
1958 (NDR): Švedska
1961 (Nemčija): Romunija
1964 (Češkoslovaška): Romunija
1967 (Švedska): Češkoslovaška
1970 (Francija): Romunija
1974 (NDR): Romunija
1978 (Danska): Zvezna republika Nemčija
1982 (Nemčija): Sovjetska zveza
1986 (Švica): Jugoslavija
1990 (Češkoslovaška): Švedska
1993 (Švedska): Rusija
1995 (Islandija): Francija
Slovenija 18.
1997 (Japonska): Rusija
1999 (Egipt): Švedska
2001 (Francija): Francija
Slovenija 17.
2003 (Portugalska): Hrvaška
Slovenija 11.
2005 (Tunizija): Španija
Slovenija 12.
2007 (Nemčija): Nemčija
Slovenija 10.
2009 (Hrvaška): Francija
2011 (Švedska): Francija 
2013 (Španija): Španija 
Slovenija 4.