Novak Đoković ne misli še kar tako prepustiti svojega prestola. Ob koncu leta bo postal šesti igralec, ki bo na vrhu lestvice ATP od prvega do zadnjega tedna. To je uspelo še Jimmyju Connorsu (1975, 1976, 1978), Ivanu Lendlu (1986, 1987), Petu Samprasu (1994, 1997), Lleytonu Hewittu (2002) in seveda Rogerju Federerju (2005-2007). Foto: Reuters
Novak Đoković ne misli še kar tako prepustiti svojega prestola. Ob koncu leta bo postal šesti igralec, ki bo na vrhu lestvice ATP od prvega do zadnjega tedna. To je uspelo še Jimmyju Connorsu (1975, 1976, 1978), Ivanu Lendlu (1986, 1987), Petu Samprasu (1994, 1997), Lleytonu Hewittu (2002) in seveda Rogerju Federerju (2005-2007). Foto: Reuters
Roger Federer
Roger Federer je kar v treh sezonah (2006, 2007, 2009) igral v finalih prav vseh grand slamov. To je najprej uspelo Rodu Laverju (1969), tretji v odprti dobi pa je letos to postal prav Đoković. Foto: Reuters
Đoković tudi v Londonu potrdil prevlado

Nekatere številke so res zastrašujoče. Gremo po vrsti:
- 15 zaporednih uvrstitev v finale (največ v enem letu),
- tri zmage na grand slamih (v odprti dobi več le Rod Laver leta 1969),
- šest osvojenih turnirjev serije 1.000 (rekord),
- na svojem računu ima 16.585 točk (rekord v eni sezoni),
- 31 zmag nad igralci iz Top 10 (njegov prejšnji rekord, ki si ga je delil z Nadalom, je bil 24),
- samo letos je zaslužil 21,6 milijona dolarjev (kar je več kot je, denimo, zaslužil v celotni karieri Lendl - 21,3, s čimer je 11. na večni lestvici).

Kakor koli obrnemo številke, gre za eno najbolj dominantnih sezon v zgodovini tenisa. Kljub mejnikom na skoraj vsakem koraku v oči bodeta tudi dva poraza - v finalu Roland Garrosa in Cincinnatija. Z njima Nole ostaja brez tako kariernega grand slama kot zbirke vseh zmag na seriji 1.000 (kar sicer ni uspelo še nikomur).

V tenisu že dolga leta govorimo o obdobju velike četverice, a že dolgo razmerje moči ni bilo tako izrazito na strani enega samega igralca. Đoković je v izjemno naporni sezoni zmanjšal število turnirjev na minimum, saj je igral na vsega 16. Njegova telesna pripravljenost je že nekaj let na najvišji mogoči ravni, saj mu omogoča maratonske obračune, vlada pa tudi na področju psihološke pripravljenosti. Običajno namreč najboljše točke odigra v odločilnih trenutkih, ko je v igri brejk (obramba ali odvzem igre). Četudi se mu kakšna igra zalomi in je videti, da je trenutek prešel na stran igralca, že v naslednji igri odigra, kot da se ni zgodilo. To smo nazadnje videli v zadnjih treh igral finala v Londonu. Dominator.

Roger Federer je sezono sicer končal na tretjem mestu lestvice ATP, a njegove igre pravzaprav kažejo, da je on prava številka dve. Osvojil je namreč šest turnirjev (drugi v tem pregledu) in je sploh edini, ki je Đokoviću zadal več kot en poraz v sezoni. Pravzaprav ga je ugnal trikrat, kar je toliko kot preostala karavana skupaj (po eno zmago imajo Ivo Karlović, Andy Murray in Stan Wawrinka).

Čeprav Švicar šteje 34 let, svoj lopar še vedno vihti kot pravi mojster. Prvič po letu 2009 je spet zaigral v dveh finalih grand slamov, a 18-ica se mu še vedno izogiba. Prilagajanje je njegova odlika v zadnjem delu kariere. Jasno je, da telo več ne dovoljuje (preveč) maratonskih obračunov. Pod vodstvom Stefana Edberga zato želi čim hitreje končati točke. Ni presenetljivo, da je letos v povprečju za en odigrani niz potreboval kar sedem minut manj kot Đoković.

Andy Murray je sezono prvič končal na drugem mestu, kar je velik korak naprej v primerjavi z letom 2013. Rafael Nadal ima za seboj predvsem slab peščeni del sezone, v drugi polovici se je nekako le sestavil in vliva upanje na precej boljšo sezono 2016. Wawrinka se je utrdil med najboljšimi, saj je dobil kar 21 dvobojev na grand slamih (njegov prejšnji rekord iz leta 2013 je bil "le" 13 zmag). Na Roland Garrosu je prestavil v prestavo "Stan Animal". Ko se mu vse uskladi, je sposoben nekaj tednov igrati kot številka ena. A (ne)sposobnost držati formo več mesecev (ali celo let) zapored, je tisto, kar ga loči od same špice.

Leto 2015 je postreglo z nadaljevanjem še enega trenda - starost najboljših igralcev se neprestano viša, povprečna starost najboljše deseterice je tako presegla 30 let, kar se ni zgodilo še nikoli v 42-letni zgodovini lestvice ATP. Še leta 2005 je znašala 25 let, tisto leto je bil Nadal sploh zadnji najstnik, ki je sezono končal med desetimi. Tenis je v tem času postal fizično še bolj zahteven, svoje je naredila tudi izjemno nadarjena generacija, ki že dolgo vlada tenisu in svojega prestola še nekaj časa ne misli prepustiti igralcem, ki so bili rojeni po letu 1990. Vse to so razlogi, da je Đoković favorit, da tudi leto 2016 konča na samem vrhu.

PS: Zadnji podcast Številke je govoril o vprašanju najboljšega teniškega igralca do zdaj. Gostoval je novinar Vala 202 Luka Petrič, ki je prepričan, da ta primat ostaja v rokah Federerja. Vabljeni k poslušanju - kliknite na spodnjo sliko.

Đoković tudi v Londonu potrdil prevlado