Formula ena je vse od svojih začetkov po drugi svetovni vojni največji avtomobilski spektakel na svetu.
Vsak drugi konec tedna od marca do oktobra na dirkališča širom sveta privabi približno sto tisoč gledalcev, pred televizijskimi zasloni pa si dirke ogleda več sto milijonov ljudi. Formula 1 je najdražji šport na svetu, saj je edinstven preplet izjemnih voznikov, avtomobilske industrije in vrhunske tehnologije.
Moderna doba formule ena se je začela leta 1950, ko je Mednarodna avtomobilistična zveza (FIA) priredila prvo svetovno prvenstvo, seveda pa lahko korenine tega športa najdemo veliko prej. Prvo avtomobilsko dirko so leta 1895 organizirali v Franciji (Pariz-Bordeaux), prva dirka, ki je dobila ime Velika nagrada (Grand Prix) je bila leta 1901 v Le Mansu, bokse so uvedli leta 1908, ukaze iz boksov leta 1914, štartni vrstni red na podlagi kvalifikacij pa leta 1933.
Prvi prvak Farina
Po drugi svetovni vojni se je tekmovanje najboljših voznikov najprej imenovalo formula A, kmalu pa se je preimenovalo v formulo ena. Prvo mednarodno dirko v Pauju je 10. aprila leta 1950 dobil Argentinec Juan Manuel Fangio z maseratijem, 13. maja pa je bila v angleškem Silverstonu tudi prva dirka za svetovno prvenstvo. Dobil jo je Italijan Giuseppe "Nino" Farina z alfo romeo, ki je na koncu sezone postal tudi svetovni prvak. Prvo leto je bilo na sporedu sedem dirk, v skupni seštevek prvenstva pa so šteli le štirje najboljši izidi.
Naslednje leto je bil prvič prvak Fangio (Alfa romeo), ki je zaznamoval uvodno desetletje s petimi naslovi prvaka s štirimi različnimi moštvi. Od leta 1954 do 1957 je bil štirikat zapored najboljši z maseratijem, mercedesom in ferrarijem. Leta 1958 so se za naslov svetovnega prvaka prvič pomerili tudi konstruktorji.
Obdobje Lotusa in Clarka
Šestdeseta leta so minila v znamenju britanskih moštev, saj so osvojila vseh 12 naslovov prvaka od leta 1962 do leta 1973. Že pred tem, leta 1959 in 1960 je dvakrat prvak postal Avstralec Jack Brabham, ki je vozil v moštvu Cooper. To je poskrbelo za prvo revolucijo v formuli ena, saj je motor prestavilo v zadek dirkalnika. Drugo ključno spremembo je uvedel legendarni konstruktor Colin Chapman, ki je leta 1962 šasijo Lotusa 25 oblikoval v enem kosu ("monocoque").
Slavo je njegovemu moštvu leta 1963 in 1965 prvi prinesel Škot Jim Clark, ki je obe prvenstvi osvojil z največjim možnim številom točk (od desetih dirk je štelo šest najboljših izidov). V sezoni 1965 je celo vseskozi vodil na vsaki dirki, ki jo je končal. Clarkova kariera se je prezgodaj končala aprila leta 1968 na dirki formule 2 v Hockenheimu, ko se je smrtno ponesrečil.
Tega leta so bili avtomobili prvič odeti v sponzorske barve in oznake, uporabljati pa so začeli tudi t. i. krilca, ki so omogočala boljši oprijem dirkalnika in hitrejšo vožnjo skozi ovinke. Sponzorske pogodbe so postale glavni vir dohodkov vseh moštev, v ospredju pa so bili že takrat tobačni velikani.
Stewart, Fittipaldi in Lauda
Na prehodu v 70. leta je bil trikrat prvak še en Škot, Jackie Stewart (1969, 1971 in 1973), posebno poglavje pa je leta 1970 napisal Avstrijec Jochen Rindt, ki je bil najbolj nesrečni - posthumni - prvak v zgodovini tega športa. Na kvalifikacijskem treningu pred dirko v Monzi se je namreč ubil v zloglasnem zavoju Parabolica.
Pri Lotusu ga je zamenjal mladi Brazilec Emerson Fittipaldi in prvak postal 1972. leta, dve leti kasneje pa najprestižnejšo lovoriko v avtomobilskem športu kot prvi priboril še McLarnu.
Leta 1975 je prvi naslov po enajstih letih Ferrariju privozil Avstrijec Niki Lauda, ki je bil najboljši še leta 1977 in 1984 (le pol točke pred moštvenim kolegom pri McLarnu, Francozom Alainom Prostom). Leta 1976 je na Nürburgringu čudežno preživel eno najhujših nesreč v zgodovini formule ena in na zadnji dirki na Japonskem zaradi močnega dežja naslov prepustil Britancu Jamesu Huntu.
Tehnologija postaja vse bolj pomembna
Leta 1978 je zadnji naslov za Lotus, ki je po Chapmanovi smrti postal povprečna ekipa, priboril Američan Mario Andretti. Lotusovi konstruktorji so to sezono bolid aerodinamično tako preoblikovali, da se je prvič začelo govoriti o t. i. podtlaku, ki avtomobil dobesedno prisesa na stezo. Zaradi številnih nesreč in z željo, da bi vozniki imeli več vpliva na obnašanje dirkalnikov, je FIA leta 1983 podtlak prepovedala.
Leto 1977 je v najhitrejši bencinski šport prineslo še dva mejnika - Renault je prvi uvedel takrat sicer še zelo nezanesljive motorje s turbinskim polnilnikom, Michelin pa je prvi izdelal radialne pnevmatike.
Začetek 80 let je zaznamoval predvsem Bernie Ecclestone, ki je formulo ena spremenil v velik posel, za največjo tragedijo tistega časa pa je leta 1982 poskrbel neukrotljivi Kanadčan Gilles Villeneuve. Po sporu z moštvenim kolegom pri Ferrariju Didierjem Pironijem se je smrtno ponesrečil na kvalifikacijah v belgijskem Zolderju.
Leta 1985 je svoj prvi naslov osvojil Alain Prost in ga leto kasneje tudi ubranil, ko je njegovemu najhujšemu konkurentu Angležu Nigelu Mansellu na zadnji dirki v Adelaidi nesrečno počila pnevmatika.
Dirkalniki so se še naprej razvijali z nesluteno hitrostjo. Lotus je leta 1987 kot prvi predstavil računalniško nadzorovano aktivno podvozje, vrsta tehničnih novosti pa se je kasneje nadaljevala s polavtomatskim menjalnikom, elektronskim sistemom za preprečevanje zdrsavanja pogonskih koles, zavornim sistemom ABS in uvedbo elektronike, ki je dirkaču pomagala pri boljšem štartu.
Legendarni dvoboji med Prostom in Senno
Prostu se je leta 1988 v McLarnu pridružil Brazilec Ayrton Senna, s katerim sta to sezono skupaj zmagala na kar 15 od 16 dirk. Odločilna predzadnja v Suzuki je pripadla Senni in naslov je bil njegov. Leto kasneje, ko v dirkalnikih ni bilo več turbo polnilnikov (nekateri so zmogli tudi več kot tisoč konjskih moči), se je sezona znova odločila na Japonskem. Senna je zmagal, vendar bil nato diskvalificiran, ker so mu po znameniti nesreči s Prostom v zadnji šikani pomagali delavci ob progi. Še tretjič je tako naslov pripadel francoskemu "profesorju".
Brazilec ni ostal dolžan Prostu (ta se je medtem preselil k Ferrariju) naslednjo sezono, ko ga je na istem prizorišču s proge spravil že v prvem zavoju in drugič dvignil pokal za prvaka. Leta 1991, ko so prvič v skupni seštevek šteli vsi izidi, je bil njegov najhujši konkurent Mansell. 
Četrti naslov karizmatičnega Senne so vsi pričakovali leta 1994, ko se je preselil k tedaj najboljšemu moštvu Franka Williamsa in ko je FIA prepovedala uporabo elektronskih pomagal, toda 1. maja se je v Imoli v najbolj krvavem koncu tedna v zgodovini formule ena (življenje je izgubil tudi Avstrijec Roland Ratzenbereger) brazilski šampion kot prvi svetovni prvak ubil med samo dirko.
Schumacher rušil rekorde
Začetek novega obdobja je z dvema zaporednima naslovoma obeležil novi genij, Nemec Michael Schumacher v Benettonu. Po prestopu v nekonkurenčni Ferrari je na tretji naslov moral počakati do leta 2000, odtlej dalje pa je bil nesporni vladar, saj je postavil vrsto rekordov, ki jih bodo njegovi nasledniki težko izboljšali. Schumi se je ob koncu sezone 2006 poslovil.
V zadnjih desetih letih je formula ena z vrsto omejitev postala varnejša, a tudi manj spektakularna kot nekoč. Zaradi ostrih protitobačnih zakonov se formula ena v Evropi vse bolj seli v Azijo. V zadnjih letih so bila zgrajena dirkališča v Maleziji, Bahrajnu, na Kitajskem in v Turčiji, v bližnji prihodnosti pa bodo formulo ena verjetno spremljali tudi v Rusiji, Južni Koreji, Indiji in Singapurju.
Leta 2003 je bil uveden nov točkovni sistem, s katerim na vsaki dirki točke osvoji najboljših osem uvrščenih (10, 8, 6, 5, 4, 3, 2, 1). Edina ulična dirka v sedanjem koledarju je najprestižnejša preizkušnja vsake sezone v Monte Carlu.
Vsi svetovni prvaki:
2006 Fernando Alonso (ŠPA, Renault)
2005 Fernando Alonso (ŠPA, Renault)
2004 Michael Schumacher (NEM, Ferrari)
2003 Michael Schumacher (NEM, Ferrari)
2002 Michael Schumacher (NEM, Ferrari)
2001 Michael Schumacher (NEM, Ferrari)
2000 Michael Schumacher (NEM, Ferrari)
1999 Mika Häkkinen (FIN, McLaren)
1998 Mika Häkkinen (FIN, McLaren)
1997 Jacques Villeneuve (KAN, Williams)
1996 Damon Hill Williams (VB, Williams)
1995 Michael Schumacher (NEM, Benetton)
1994 Michael Schumacher (NEM, Benetton)
1993 Alain Prost (FRA, Williams)
1992 Nigel Mansell (VB, Williams)
1991 Ayrton Senna (BRA, McLaren)
1990 Ayrton Senna (BRA, McLaren)
1989 Alain Prost (FRA, McLaren)
1988 Ayrton Senna (BRA, McLaren)
1987 Nelson Piquet (BRA, Williams)
1986 Alain Prost (FRA, McLaren)
1985 Alain Prost (FRA, McLaren)
1984 Niki Lauda (AVT, McLaren)
1983 Nelson Piquet (BRA, Brabham)
1982 Keke Rosberg (FIN, Williams)
1981 Nelson Piquet (BRA, Brabham)
1980 Alan Jones (AVS, Williams)
1979 Jody Scheckter (JAR, Ferrari)
1978 Mario Andretti (ZDA, Lotus)
1977 Niki Lauda (AVT, Ferrari)
1976 James Hunt (VB, McLaren)
1975 Niki Lauda (AVT, Ferrari)
1974 Emerson Fittipaldi (BRA, McLaren)
1973 Jackie Stewart (VB, Tyrrell) 
1972 Emerson Fittipaldi (BRA, Lotus)
1971 Jackie Stewart (VB, Tyrrell)
1970 Jochen Rindt (AVT, Lotus)
1969 Jackie Stewart (VB, Matra)
1968 Graham Hill (VB, Lotus)
1967 Denny Hulme (NZL, Brabham)
1966 Jack Brabham (AVS, Brabham)
1965 Jim Clark (VB, Lotus)
1964 John Surtees (VB, Ferrari)
1963 Jim Clark (VB, Lotus)
1962 Graham Hill (VB, BRM)
1961 Phil Hill (ZDA, Ferrari)
1960 Jack Brabham (AVS, Cooper)
1959 Jack Brabham (AVS, Cooper)
1958 Mike Hawthorn (VB, Ferrari)
1957 Juan Manuel Fangio (ARG, Maserati)
1956 Juan Manuel Fangio (ARG, Ferrari)
1955 Juan Manuel Fangio (ARG, Mercedes)
1954 Juan Manuel Fangio (ARG, Maserati & Mercedes) 
1953 Alberto Ascari (ITA, Ferrari)
1952 Alberto Ascari (ITA, Ferrari)
1951 Juan Manuel Fangio (ARG, Alfa Romeo)
1950 Giuseppe Farina (ITA, Alfa Romeo)
Vsi svetovni prvaki med konstruktorji:
2006 Renault
2005 Renault
2004 Ferrari
2003 Ferrari
2002 Ferrari
2001 Ferrari
2000 Ferrari
1999 Ferrari
1998 McLaren
1997 Williams
1996 Williams
1995 Benetton 
1994 Williams
1993 Williams
1992 Williams
1991 McLaren
1990 McLaren
1989 McLaren
1988 McLaren
1987 Williams
1986 Williams
1985 McLaren
1984 McLaren
1983 Ferrari
1982 Ferrari
1981 Williams
1980 Williams
1979 Ferrari
1978 Lotus
1977 Ferrari 
1976 Ferrari
1975 Ferrari
1974 McLaren
1973 Lotus
1972 Lotus
1971 Tyrrell
1970 Lotus
1969 Matra
1968 Lotus
1967 Brabham
1966 Brabham
1965 Lotus
1964 Ferrari
1963 Lotus
1962 BRM
1961 Ferrari
1960 Cooper
1959 Cooper
1958 Vanwall
