MMC RTV Slovenija

Potem ko je jugoslovanska košarkarska liga dolgo časa veljala za najboljšo v Evropi, so se vodilna moštva z območja nekdanje skupne države po razpadu le-te leta 1991 znašla v nič kaj rožnatem položaju.

V svojih novih domovinah so bila obsojena na igranje v vse prej kot izostrenih konkurencah, v evropskih pokalih pa se večina ni mogla enakovredno kosati s precej bolj bogatimi zahodnimi klubi tudi zaradi tega, ker jim je primanjkovalo "težkih" tekem doma.

Šport je po koncu vojne še enkrat dokazal, da hodi korak pred politiko, saj so se razmeroma hitro po jugoslovanski moriji košarkarski delavci od Ljubljane do Podgorice združili v prizadevanjih za ustanovitev nove lige, ki bi obudila dobre stare čase. Idejo o Jadranski ligi je prvi predstavil direktor Cibone Božo Milićević, pobudi iz zagrebškega kluba pa so se kmalu pridružile Union Olimpija, Bosna in Budućnost.

Strah manjših klubov
Čeprav so se ob ustanavljanju lige porajala številna vprašanja, tako s športno-tekmovalnega kot politično-varnostnega vidika, je ideja dobila zeleno luč nacionalnih košarkarskih zvez. Manjši klubi v posameznih državah (predvsem v Sloveniji in na Hrvaškem) so sicer opozarjali, da bodo izgubili zanimanje gledalcev in medijev za svoje tekme ter priložnost za merjenje moči z najboljšimi, če se bodo vodilne ekipe državnim prvenstvom priključile šele v končnici, a je njihovo pritoževanje naletelo na »gluha ušesa«.

Skrb za finančne in marketinške zadeve je prevzelo podjetje Sidro iz Ljubljane, ki je vsem klubom in sodnikom zagotovilo kritje stroškov potovanja in hotelov ter k projektu pritegnilo televizijske postaje iz držav udeleženk. 29. septembra leta 2001 so bile odigrane prve tekme.

Z 12 na 14 klubov
V prvi sezoni je v ligi nastopalo 12 klubov, po štirje iz Slovenije in Hrvaške, trije iz Bosne in Hercegovine ter eden iz Črne gore. Naslednje leto je Slovenija izgubila eno mesto na račun vstopa izraelskega Maccabija. Leto kasneje se je število moštev povečalo na 14, saj sta prvič nastopili tudi srbski ekipi Crvena zvezda in Reflex.

Tekmovanje poteka po ligaškem sistemu, v katerem se ekipe vsaka z vsako pomerijo dvakrat - enkrat doma in enkrat v gosteh. Po končanem rednem delu so se do sezone 2003/04 štiri najboljša moštva uvrstila na zaključni turnir, v zadnji sezoni pa je tja potovalo kar osem ekip.

Prvi zmagovalec Olimpija, nato Zadar in Reflex
Leta 2002 je naslov osvojila Union Olimpija, ki je v finalu v Ljubljani s 73:59 premagala Krko, Final four pa je bil zaradi negotovih varnostnih razmer v Izraelu tudi leta 2003 v slovenski prestolnici. Sprva je bilo načrtovano, da ga bo gostil Tel Aviv. V finalu je Zadar po razburljivi tekmi z 91:88 ugnal Maccabi.

Na polfinalni tekmi med Zadrom in Crveno zvezdo so med seboj hoteli obračunati hrvaški in srbski navijači, zato je bila večkrat prekinjena, v triletni zgodovini lige pa je bil to največji izgred na tribunah. Leta 2004 je zmagovalec postal beograjski Reflex, ki je bil v finalu v Zagrebu z 71:70 boljši od domače Cibone.

Hemofarm prvak leta 2005
V sezoni 2004/05 se je sistem tekmovanja znova spremenil. Igralo je 16 klubov, klubi iz Srbije in Črne gore pa so zasedli prva štiri mesta. V finalu je Hemofarm ugnal Partizana z 89:76. Najboljši strelec je bil Nebojša Bogavac z 22 točkami. Jasmin Hukić (nekdaj Olimpija) je postal prvi košarkar, ki je še drugič slavil v tem tekmovanju.

Vsi zmagovalci:
2002 Olimpija
2003 Zadar
2004 Reflex
2005 Hemofarm
2006 FMP Železnik
2007 Partizan
2008 Partizan
2009 Partizan

Olimpija ima že 14 naslovov prvaka
V 1. A SKL gladko prevladuje Union Olimpija.

Vsi državni prvaki v samostojni Sloveniji:
1991/92 Smelt Olimpija
1992/93 Smelt Olimpija
1993/94 Smelt Olimpija
1994/95 Smelt Olimpija
1995/96 Smelt Olimpija
1996/97 Smelt Olimpija
1997/98 Union Olimpija
1998/99 Union Olimpija
1999/00 Krka Novo mesto
2000/01 Union Olimpija
2001/02 Union Olimpija
2002/03 Krka Novo mesto
2003/04 Union Olimpija
2004/05 Union Olimpija
2005/06 Union Olimpija
2006/07 Helios Domžale
2007/08 Union Olimpija