MMC RTV Slovenija

Dolga leta je Dirka po Španiji potekala že meseca aprila in za mnoge kolesarje je bil to prezgodnji termin, od leta 1995 so organizatorji prestavili termin na september in mnogi so mnenja, da je Vuelta po zasedbi in odmevnosti že prehitela italijanski Giro.

Prva Dirka po Španiji je bila na sporedu leta 1935. Prav tako, kot v Italiji in Franciji, je tudi v Španiji glavni organizacijski del pripadel časniku. Ob boku Gazzetti in L'Equipeu se je postavil Diario Informaciones.

Štart prve dirke je bil 29. aprila 1935 v Madridu, kjer se je na 3.411 km dolgo pot po Španiji podalo 50 kolesarjev. Od skupno 14 etap je bilo kar 10 daljših od 250 km. Prvi zmagovalec je postal Belgijec Gustave Deloor, ki je Španca Mariana Canarda prehitel za 14 minut. Zmago je obranil tudi v naslednjem letu. Med leti 1937 in 1940 dirke ni bilo, saj je v Španiji potekala državljanska vojna.

Največ zmag v zgodovini dirke imata Španec Roberto Heras in Švicar Tony Rominger. Oba sta bila nepremagljiv trikrat. Kazalo je, da bo na večnem seznamu po letu 2005 spredaj Heras, ki se je že veselil četrte zmage, ki pa so mu jo zaradi dopinga vzeli. Gustave Deloor, Julian Berrendero, Bernard Hinault in Alex Zülle so zmagali po dvakrat.

Začetek devetdesetih pripadel Romingerju
Rominger je prvič zmagal leta 1992, ko sta se Španca Jesus Montoya in Pedro Delgado kontrolirala med seboj, Rominger pa je izkoristil njune napake. V dveh gorskih etapah do Luz Ardidena in Lagos de Covadonge sta bila Montoya in Delgado v vodstvu, vendar nihče ni hotel voziti spredaj, zato sta upočasnila tempo. Rominger je predzadnji dan kaznoval taktiziranje Montoye in s fenomenalnim kronometrom prvič zmagal na španski pentlji.

Leta 1993 je Romingerju račune skoraj prekrižal njegov rojak Alex Zülle, ki je vodil vse do 19. etape. Pri spustu s prelaza Cobertoria je Zülle padel in Rominger je triumfiral na Alto de Narancu. Naslednje leto je Tony do zmage prišel lažje, Zülle ni bil v formi, njegov glavni konkurent Španec Mikel Zarrabeitia pa je že na prvem kronometru v Benidormu zaostal skoraj 4 minute.

Jalabert ni ničesar prepustil tekmecem
Leta 1995 je bila dirka prvič na sporedu v septembrskem terminu. Francoz Laurent Jalabert je postal prvi kolesar v zgodovini Vuelte, ki je oblekel vse majice Madridu. Postal je najboljši šprinter, hribolazec in najboljši tudi v skupni razvrstitvi. Ekipa ONCE je bila odlično zasedena, Jalabert je prevzel vodstvo v 3. etapi in ga ni več izpustil, slavil je kar pet etapnih zmag.

Švicarsko slavje leta 1996
Španska dirka je postala švicarska domena leta 1996. Alex Zülle je zmagal, na zmagovalnem odru sta stala še Laurent Dufaux in Tony Rominger. Miguel Indurain je prišel na dirko z željo, da končno zmaga na domači dirki, saj je leta 1991 osvojil 2. mesto za Melchiorjem Maurijem.

V 13. etapi Miguel ni mogel več slediti tempa glavnine in je odstopil. To je bil tudi njegov zadnji nastop v profesionalni karieri. Zülle in Jalabert sta si izmenjevala zlato majico, oba sta kolesarila za močno ekipo ONCE. Zadnji teden je večina kolesarjev te ekipe zbolela, Jalabert je močno zaostal, Zülle pa se je rešil in slavil v Madridu.

Olano z izjemno vožnjo na čas do skupne zmage
Zülle je leta 1997 ponovil zmago, v hudem boju s Fernandom Escartinom so Švicarju do zmage pripomogli kronometri, kjer se Escartin ni najbolje znašel. Abraham Olano nikoli ni slovel kot velik gorski specialist. Na Vuleti leta 1998 je prevzel zlato majico v 9. etapi, ko je prepričljivo dobil kronometer v Alcudii. Tistega leta sta v ekipi Banesto vozila skupaj s Jimenezom, ki je bil pravi hribolazec. V težkih vzponih se ga je Olano dolgo časa uspel držati, na zadnjem kronometru v Fuenlabradi pa ga je prehitel za tri minute in dosegel prvo špansko zmago po sedmih letih.

Ullrich rešil sezono z zmago na Vuelti
Jan Ullrich je na majski Dirki po Nemčiji padel, si poškodoval koleno in moral izpustiti Tour. Do septembrske Vuelte je že okreval in zanesljivo opravil z vsemi španskimi gorskimi specialisti. Organizatorji so v spored dirke prvič uvrstili ''nečloveški'' vzpon na L'Alto de Angliru.

Klanec, kjer so se na travnikih ob cesti pasle koze in ovce, velja za najtežjega v kolesarstvu nasploh. Odkril ga je Miguel Prieto, slep sodelavec ekipe ONCE. Najtežji del vzpona je 800 metrov dolg odsek Cuena les Cabres z naklonom 23,6 %, kar je v deževnem vremenu skoraj nemogoče izpeljati. V močnem nalivu so mnogi kolesarji kar sestopili s kolesa in nadaljevali pot peš, kolo pa so potiskali navzgor. Jose Maria Jimenez (umrl je decembra leta 2003) je še enkrat več dokazal svoje mojstrstvo in postal prvi zmagovalec tega legendarnega vzpona.

Heras v zadnjem tednu ugnal Casera
Roberto Heras je prvič zmagal leta 2000. Angel Luis Casero je nosil zlato majico do 13. etape, ko je Heras na zahtevnem vzponu do Lagosa de Covadonge prehitel Casera za več kot minuto in vodstva ni izpustil do konca dirke.

Leta 2001 je Casero zmagal na Vuelti, zlato majico pa je prevzel šele zadnji dan. Oscar Sevilla je obvladoval potek dirke. Vodil je skoraj dva tedna. V gorskih etapah je vseskozi obvladoval položaj, vendar si ni uspel privoziti večje prednsoti pred Caserom, ki je vseskozi čakal na svojo priložnost. Prav zadnji dan je bil na sporedu kronometer po ulicah španske prestolnice. Sevilla je imel 25 sekund naskoka pred Caserom, v vožnji na čas pa ga je Casero prehitel kar za minuto in 12 sekund.

Presenetljiva zmaga Aitorja Gonzaleza
Tudi leta 2002 je Sevilla dolgo časa nosil majico vodilnega na Vuelti. Izgubil jo je na najtežjem vzponu Alto de L' Angliru, kjer ga je premagal Heras. Sanje ekipe Kelme o zmagi na Vuelti bi se lahko kaj hitro razblinile po nepreudarnem in prehitrem napadu Aitorja Gonzaleza, ki je v težave spravil le moštvenega kolega Sevillo, ne pa tudi Herasa, ki se je mirno odpeljal proti etapni zmagi. 27-letni Aitor Gonzalez je na vseh težkih vzponih Vuelte uspel limitirati izgube v primerjavi s Herasom. Na zadnjem kronometru v Madridu ga je povsem dotolkel in presenetljivo dobil dirko.

Nozal omagal tik pred veliko zmago
Leta 2003 sta dirko zaznamovala dva domača kolesarja Roberto Heras in Isidro Nozal. Prvi z zmago, drugi pa s prebojem iz neznanega sveta v kolesarki vrh. Heras je v Madrid z zlato majico pripeljal že drugič po letu 2000. Za kolesarja US Postala je to lepo darilo za trpljenje na Tour de Franceu, kjer je leta pridno pomagal Lanceu Armstrongu.

Na drugi strani je Nozal na dirko prišel le kot pomočnik, zlato majico je oblekel v 4. etapi in jo držal vse do predzadnjega dne. Blestel je predvsem v posamičnih kronometrih. Svojo veliko priložnost je zapravil v 11,2 km dolgem gorskem kronometru do Alto de Abantosa, kjer je za Herasom zaostal več kot za dve minuti in ostal "le" pri drugem mestu.

V šprintih je bil nedvomni kralj Italijan Alessandro Petacchi, ki je dobil kar pet etap. Po letu 1958 je postal prvi kolesar, ki je na vseh treh največjih dirkah sezone (Giro, Tour, Vuelta) slavil vsaj po eno etapno zmago.

Tudi v letu 2004 je bil Heras na najvišji stopnički zmagovalnega odra. Prvih 11 dni dirke so zlato majico nosili kolesarji US Postala, ki so slavili na moštvenem kronometru v Leonu. V 12. etapi do Calar Alta je stvari na svoje mesto postavil Heras, ki skupnega vodstva ni več izpustil. Vse do zadnjih kilometrov kronometra v Madridu mu je za ovratnik dihal Santiago Perez (Phonak), ki je v izjemno formo prišel v zadnjem tednu dirke. Perez je po dveh tednih dirke zaostajal že za štiri minute in pol, potem pa je zmagal etapo do Granade in bil najhitrejši še na gorskem kronometru v Sierra Nevadi.

Heras grešil, Menčovu zmaga naknadno
Leta 2005 je Rus Denis Menčov dobil prva dva kronometra in vse do 15. etape uspešno odbil napade Herasa. V zadnji pravi gorski etapi do Pajaresa je močno napadla ekipa Liberty Seguros in Menčov je ostal sam, saj v njegovem Rabobanku ni imel pravih pomočnikov. Zaostal je več kot pet minut za Herasom, ki si je utrl pot k četrti skupni zmagi na Vuleti. To bi bil rekord vseh časov, a so novembra odkrili, da je Heras jemal nedovoljena poživila.

B-test je potrdil, da je jemal nedovoljeni krvni doping eritropoetin (EPO). Odvzeli so mu zmago in jo dodelili Rusu Denisu Menčovu. Heras je dobil dveletno kazen nastopanja.

Vsi zmagovalci Dirke po Španiji:
1935 Gustave Deloor (BEL)
1936 Gustave Deloor (BEL)
1941 Julian Berrendero (ŠPA)
1942 Julian Berrendero (ŠPA)
1945 Delio Rodriguez (ŠPA)
1946 Dalmacio Langarica (ŠPA)
1947 Edouard Van Dyck (BEL)
1948 Bernardo Ruiz (ŠPA)
1950 Emilio Rodriguez (ŠPA)
1955 Jean Dotto (FRA)
1956 Angelo Conterno (ITA)
1957 Jesus Loroño (ŠPA)
1958 Jean Stablinski (FRA)
1959 Antonio Suarez (ŠPA)
1960 Franz De Mulder (BEL)
1961 Angelino Soler (ŠPA)
1962 Rudi Altig (NEM)
1963 Jacques Anquetil (FRA)
1964 Raymond Poulidor (FRA)
1965 Rolf Wolfshohl (NEM)
1966 Francisco Gabica (ŠPA)
1967 Jan Janssen (NIZ)
1968 Felice Gimondi (ITA)
1969 Roger Pingeon (FRA)
1970 Luis Ocaña (ŠPA)
1971 Ferdinand Bracke (BEL)
1972 José Manuel Fuente (ŠPA)
1973 Eddy Merckx (BEL)
1974 José Manuel Fuente (ŠPA)
1975 Augustin Tamames (ŠPA)
1976 José Pesarrodona (ŠPA)
1977 Freddy Maertens (BEL)
1978 Bernard Hinault (FRA)
1979 Joop Zoetemelk (NIZ)
1980 Faustino Ruperez (ŠPA)
1981 Giovanni Battaglin (ITA)
1982 Marino Lejarreta (ŠPA)
1983 Bernard Hinault (FRA)
1984 Eric Caritoux (FRA)
1985 Pedro Delgado (ŠPA)
1986 Alvaro Pino (ŠPA)
1987 Luis Herrera (KOL)
1988 Sean Kelly (IRS)
1989 Pedro Delgado (ŠPA)
1990 Marco Giovanetti (ITA)
1991 Melchor Mauri (ŠPA)
1992 Tony Rominger (ŠVI)
1993 Tony Rominger (ŠVI)
1994 Tony Rominger (ŠVI)
1995 Laurent Jalabert (FRA)
1996 Alex Zülle (ŠVI)
1997 Alex Zülle (ŠVI)
1998 Abraham Olano (ŠPA)
1999 Jan Ullrich (NEM)
2000 Roberto Heras (ŠPA)
2001 Angel Luis Casero (ŠPA)
2002 Aitor Gonzalez (ŠPA)
2003 Roberto Heras (ŠPA)
2004 Roberto Heras (ŠPA)
2005 Denis Menčov (RUS)
2006 Aleksander Vinokurov (Kaz)
2007 Denis Menčov (RUS)