MMC RTV Slovenija

Liga prvakov je najprestižnejše nogometno klubsko tekmovanje v Evropi. 32 klubov se bori za slavo in številne švicarske franke.

Po treh kvalifikacijskih krogih 32 moštev razdelijo v osem skupin. Prvouvrščeni ekipi iz vsake skupine napredujeta v osmino finala, od tu naprej pa tekmovanje poteka po sistemu na izpadanje. Tretjeuvrščeni klubi se uvrstijo v 1/16-finala Pokala Uefa.

V sezoni 2006/07 so bili v ligi predstavniki 16 držav. Slovenije žal ni bilo med njimi, saj je Hit Gorica izpadla v 2. krogu kvalifikacij proti Steaui. Na prvi tekmi v Novi Gorici so Romuni zmagali z 2:0, na povratni pa s 3:0. V 1. krogu so bili Goričani boljši od severnoirskega Linfielda (3:1 v gosteh, 2:2 doma). V finalu v Atenah je Milan premagal Liverpool z 2:1 z dvema zadetkoma Filippa Inzaghija.

Daleč največ uspeha v dosedanjih 52 sezonah ima sicer madridski Real, ki je zmagal devetkrat. Milan ima sedem naslovov, petkrat je bil na vrhu Evrope Liverpool, po štirikrat pa Ajax in Bayern. Skupaj imajo španski in italijanski klubi po enajst naslovov, angleški deset, nemški pa šest.

Tekmovanje "izumil" urednik L'Equipa
Ko se je konec leta 1954 v glavi urednika francoskega športnega časnika L'Equipe Gabriela Hanota porodila ideja o ustanovitvi tekmovanja, ki bi pokazalo, katero je najboljše nogometno moštvo v Evropi, si verjetno nihče ni mislil, da bo v naslednjih petdesetih letih preraslo v najprestižnejši klubski turnir na svetu.

Povod za idejo je bila 14. decembra 1954 odigrana tekma, na kateri je angleški Wolverhampton s 3:2 premagal budimpeštanski Honved. Angleški časniki so zmagovalce proglasili za najboljšo ekipo na svetu, Hanot pa se s tem ni povsem strinjal: "Preden razglasimo njihovo nepremagljivost, bo bolje, če počakamo, da Wolvesi odpotujejo v Moskvo in Budimpešto. Toda, če so Angleži tako prepričani v svojo nadvlado v nogometu, je pravi čas, da ustanovimo evropski turnir."

Po nekajmesečnem usklajevanju med pobudniki tekmovanja, klubi in Evropsko nogometno zvezo je naposled tudi s pomočjo Mednarodne nogometne zveze le prišlo do udejanjenja načrta. Maja 1955 je skrb za tekmovanje prevzela Uefa, 4. septembra pa je bila v Lizboni odigrana prva tekma med domačim Sportingom in beograjskim Partizanom. Uvodno sezono je začelo 16 klubov.

Za uvod pet zaporednih zmag Reala
Že prvo leto je spektakel na stadione pritegnil velike množice. Želja Hunota in njegove druščine je bila, da bi se tekme igrale med tednom zvečer, saj bi jih tako lahko spremljali tudi delavci, ki so večji del dneva preživeli v tovarnah. Povprečno si je srečanja ogledalo več kot 30.000 gledalcev. Prvi finale (1956) je bil odigran v Parizu, Real pa je s 4:3 premagal francoski Reims, potem ko je po 10 minutah zaostajal z 2:0.

V naslednji sezoni (1957), v kateri je sodelovalo 22 moštev, je kraljevi klub ubranil naslov pred domačimi gledalci, leta 1958 pa ponovil uspeh še tretjič zapored. Njegov glavni konkurent Manchester United je po četrtfinalni tekmi proti Crveni zvezdi doživel tragedijo, saj je v letalski nesreči pri vzletu z münchenskega letališča izgubil osem nogometašev.

Prevladi Reala ni hotelo biti konca niti v naslednjih dveh letih. Najprej je še enkrat ugnal Reims (1959), nato pa pred rekordnimi 127 tisoč gledalci v nepozabni tekmi v Glasgowu Eintracht iz Frankfurta s 7:3 (1960). Štirikrat je zadel Madžar Ferenc Puškaš, trikrat pa še ena legenda Argentinec Alfredo di Stefano. Slednji se je vpisal med strelce prav na vseh dotedanjih finalih, na 58 tekmah v dresu Reala pa je zadel kar 49-krat.

Začetek 60-ih let v znamenju Benfice in obeh milanskih klubov
Šok za Real je prišel na vrsto leto kasneje (1961). Barcelona ga je izločila že v prvem krogu, potem ko so Realovci doma sploh prvič ostali brez zmage. Katalonci so v finalu morali priznati premoč Benfici, ki je nato naslov ubranila (1962). Ugnala je koga drugega kot Real, ki mu niso pomagali niti trije goli Puškaša. Odločilna zadetka za zmago s 5:3 je prispeval vzhajajoči zvezdnik, 20-letni Eusebio.

Mozambičan je zadel tudi v naslednjem finalu, a ni mogel preprečiti, da bi se pokal za tri leta preselil v Milano. Na polpraznem Wembleyju je namreč Milanov Jose Altafini sam preobrnil izid in s skupno 14 zadetki tisto sezono postavil rekord, ki drži še danes (1963).

Mestni tekmec rdeče-črnih Inter je na tronu kraljeval naslednji dve leti. Z znamenitim trenerjem Heleniom Herrero, utemeljiteljem “catenaccia”, so modro-črni v sezoni 1963/64 kot prvi slavili brez poraza, nato pa pri obrambi lovorike v finalu izkoristili domače igrišče (1965).

Konec uspehov “latino” klubov in nizozemska renesansa
Leto kasneje se je na prestol Evrope po minimalni zmagi proti Partizanu vrnil Real (1966), šesti naslov pa je kot edini osvojil tudi Francisco Gento. S tem je bilo zlatega obdobja “latino” nogometa v Evropi za 20 let konec, saj so z izjemo Milana leta 1969 pokal odtlej dalje osvajali klubi iz srednjega in s severnega dela Stare celine.

Najprej je to v prvem poskusu uspelo škotskemu Celticu (1967), nato pa še Manchester Unitedu, ki je na Wembleyu po podaljšku s 4:1 strl odpor Benfice (1968). Prvi in zadnji gol je dosegel Bobby Charlton. V tej sezoni so uvedli pravilo, ki je “nagrajevalo” moštva z več doseženimi goli v gosteh, do takrat pa sta morali ekipi v primeru enakega števila zadetkov odigrati še eno srečanje na nevtralnem terenu.

Sezona 1969/70 je prinesla prvo zmagoslavje Nizozemcev. Feyenoord je nekoliko presenetljivo prehitel Ajaxa, ki je bil z novo zvezdo Johanom Cruijffom v finalu leto pred tem neuspešen. Zato pa se je njegova zmagovita era začela leta 1971. Brez prejetega gola v treh finalih zapored so padli Panathinaikos s trenerjem Puškašem, Inter (1972; dva zadetka Cruijffa) in v Beogradu Juventus (1973). Še posebej uspeh proti Grkom v Londonu je bil fenomenalna prezentacija t. i. “totalnega” nogometa, ki mu je s klopi poveljeval legendarni trener Rinus Michels.

Hat-trick Bayerna in zlata angleška doba
”Trojček” Amsterdamčanov (Cruijff se je preselil v Barcelono) je v naslednjih treh sezonah ponovil Bayern iz Münchna.

Leta 1974 sta zmagovalca prvič in edinič dali dve tekmi. Potem ko so na prvem srečanju v Bruslju Nemci prek Hansa-Georga Schwarzenbecka izenačili v zadnjih sekundah podaljška, so dva dni kasneje na ponovljeni tekmi s po dvema zadetkoma Ulija Hönessa in Gerda Müllerja povozili Atletico Madrid s 4:0.

Franz Beckenbauer & Co. so leto kasneje tudi s pomočjo sodnikov ugnali Leeds (1975; Müller je bil tretjič zapored najboljši strelec tekmovanja), nato pa še St. Etienne (1976).

Sledil je "dvojček" Liverpoola (1977 in 1978), že v prvem krogu nove sezone pa je sledil veliki angleški derbi med redsi in Nottinghamom, ki ga je dobil slednji in nadaljeval z izjemnimi predstavami iz prejšnjega leta, ko je na 63 tekmah izgubil le enkrat. V finalu v Münchnu se je pomeril s švedskim Malmöjem in si s ponovitvijo Ajaxovega dosežka iz leta 1972 - brez izgubljene tekme - pokoril Evropo (1979).

Nogometaši iz mesta z 200.000 prebivalci so ubranili naslov z “italijansko” igro, ki je temeljila na čvrsti obrambi in hitrih protinapadih (1980). Na realna tla jih je naslednjo sezono postavil izpad v prvem krogu, Liverpool pa se je prek Reala, ki je v finalu igral prvič po 15 letih, znova veselil najprestižnejše klubske lovorike (1981).

Po šestih angleških zmagah na vrh stopi Hamburg
Nato (1982) se je na vrh povzpela Aston Villa (v devetih tekmah je prejela samo dva zadetka), angleško prevlado pa je leta 1983, ko se je finale še šestič zapored končal z izidom 1:0, prekinil Hamburg, ki je bil presenetljivo boljši od zvezdniškega Juventusa. Za drugi zaporedni poraz italijanskih ekip v finalu je poskrbela Roma, ki je pred domačimi gledalci kot prva izgubila po enajstmetrovkah. Usoden je bil Liverpool (1984).

Klub z Anfield Roada se je v zgodovino vpisal tudi naslednje leto, ko se je na stadionu Heysel v Bruslju zgodila največja tragedija v zgodovini evropskih pokalov. Navijači Liverpoola so pred finalom proti Juventusu povzročili nerede, zaradi katerih je na tribunah stisnjenih ob ograjo umrlo 39 ljudi, od tega 32 Italijanov. Zadetek Michela Platinija z 11-m je Stari dami zagotovil prvi naslov, s čimer je v svoje vitrine kot prva prinesla vse tri evropske lovorike (1985).

Angleški klubi po dogodkih v belgijski prestolnici do sezone 1991/92 niso nastopali v Evropi..

S Steauo pokal prvič na Vzhod
Leta 1986 je za prvi naslov vzhodnoevropskih ekip poskrbela Steaua iz Bukarešte. Njen vratar Helmut Ducadam je v finalu v Sevilli Barceloni ubranil štiri enajstmetrovke. Naslednjo sezono si je prvi pokal priigral Porto in prekinil 16-letno tradicijo, po kateri je zmagovalec postal tisti, ki je v finalu zadel prvi. Bayern je na Dunaju do 77. minute vodil z 1:0, nato pa prejel dva gola (1987).

Zmagoslavje malih klubov je nadaljeval PSV iz Eindhovna (1988), nato pa je na sceno za dve leti stopil Milan z Arrigom Sacchijem ter nizozemskim triom Marco van Basten, Ruud Gullit in Frank Rijkaard. Italijani so kot edini doslej dvakrat zapored hkrati s Pokalom državnih prvakov osvojili tudi Medcelinski pokal in evropski superpokal (1989 in 1990).

Leta 1991 je slab mesec pred razpadom Jugoslavije svoje zvezdne trenutke doživela Crvena zvezda. Ekipa, v kateri so glavne vloge nosili Dejan Savičević, Robert Prosinečki in Darko Pančev, je v Bariju evropski naslov osvojila proti Marseillu po enajstmetrovkah. Sezono kasneje je v finalu igral prvi Slovenec. Srečko Katanec je nosil dres Sampdorie, ki jo je na Wembleyju v podaljšku uničil prosti strel Barceloninega Ronalda Koemana (1992).

Tekmovanje je tedaj prvič potekalo po novem sistemu. Po dveh krogih na izpadanje sta se oblikovali dve skupini s po štirimi moštvi, zmagovalca pa sta se uvrstila v finale.

Rodi se Liga prvakov
V sezoni 1992/93 se je Pokal državnih prvakov preimenoval v Ligo prvakov. Marseille je v münchenskem finalu nepričakovano porazil Milan, ki je pred tem dobil vseh deset tekem z razliko v golih 23:1. Sedem zadetkov so varovanci Fabia Capella dosegli proti Olimpiji v prvem krogu, ko je slovenski prvak prvič tekmoval v elitni konkurenci.

Milanovi “vesoljci” napake niso ponovili leto kasneje in v znova nekoliko spremenjeni formuli, ko je spet bil uveden polfinale, v Atenah ugnali favorizirano Barcelono kar s 4:0 (1994). Klonili pa so ponovno sezono zatem na Dunaju. Potem ko se je prvič igral tudi četrtfinale, so morali priznati premoč Ajaxovim mladeničem na čelu s Patrickom Kluivertom (1995).

Kar je doletelo Milana (po zmagi poraz v finalu), se je v naslednjih dveh letih pripetilo tudi Nizozemcem (1996) in Juventusu, slednjemu kot prvemu celo dvakrat zapored. Najprej ga je premagala Borussia iz Dortmunda, nato pa v sezoni 1997/98, ko so prvič nastopali tudi drugouvrščeni klubi iz najmočnejših državnih prvenstev, še Real. Edini strelec v Amsterdamu je bil Črnogorec Predrag Mijatović.

Zgodba s Hitchcockovim razpletom se je odvijala leta 1999 na Nou Campu. Manchester United je po dveh zadetkih v sodnikovem podaljšku preobrnil izid proti Bayernu, ki je bil boljši večji del tekme, poleg gola pa še dvakrat zadel okvir vrat.

Na prelomu tisočletja spet glavni kraljevi klub
V Parizu je leta 2000 (to sezono si bomo zapomnili tudi po senzacionalnem preboju Maribora v Ligo prvakov) do novega naslova prišel madridski Real. V prvem finalu dveh klubov iz iste države (sezono so evropske velesile začele s po štirimi predstavniki) je visoko premagal Valencio (3:0).

Nogometaši s sredozemske obale so klonili tudi leto kasneje proti Bayernu na San Siru (2001). Na tekmi, ki so jo zaznamovale enajstmetrovke, bi kaj lahko junak postal Zlatko Zahovič. Mariborčan je v igro vstopil v drugem polčasu in imel nekaj lepih priložnosti, nato pa je bil eden izmed nesrečnikov, ki jim je Oliver Kahn ubranil strel z bele točke.

V naslednjih dveh letih sta prvaka postala Real in Milan. Prvi je z velemojstrskim zadetkom Zinedina Zidana ugnal Bayer iz Leverkusna (2002), drugi pa v Manchestru v enem izmed najbolj dolgočasnih finalov po enajstmetrovkah razorožil Juventus (2003). Nizozemec Clarence Seedorf je postal prvi igralec, ki je evropski prvak postal s tremi različnimi klubi (še Ajax in Real).

Leta 2004 je po sezoni presenečenj Porto v finalu s 3:0 premagal Monaco in po 17 letih znova postal najboljše moštvo v Evropi, leto kasneje pa je eden najbolj dramatičnih finalov do zdaj pripadel Liverpoolu, ki je v Carigradu zaostanek z 0:3 pretvoril v zmago po 11-m proti Milanu (2005).

V sezoni 2005/06 se je drugega naslova po razburljivem finalu v Parizu veselila Barcelona, potem ko je po zaostanku z 0:1 (Campbell 37.) v zadnjih 15 minutah strla odpor Arsenala (Eto'o 76., Belletti 81.) in slavila z 2:1.

Vsi finalni izidi Lige prvakov:
2006/07 Milan - Liverpool 2:1 (Oaka, Atene)
2005/06 Barcelona - Arsenal 2:1 (Stade de France, Pariz)
2004/05 Liverpool - AC Milan 3:3, 6:5 po streljanju 11-m (stadion Atatürk, Carigrad)
2003/04 Porto - Monaco 3:0 (Arena AufSchalke, Gelsenkirchen)
2002/03 AC Milan - Juventus 0:0, 3:2 po streljanju 11-m (Old Trafford, Manchester)
2001/02 Real Madrid - Bayer Leverkusen 2:1 (Hampden Park, Glasgow)
2000/01 Bayern München - Valencia 1:1, 6:5 po streljanju 11-m (San Siro, Milano)
1999/00 Real Madrid - Valencia 3:0 (Stade de France, Saint-Denis)
1998/99 Manchester United - Bayern München 2:1 (Camp Nou, Barcelona)
1997/98 Real Madrid - Juventus 1:0 (Amsterdam Arena, Amsterdam)
1996/97 Borussia Dortmund - Juventus 3:1 (Olimpijski stadion, München)
1995/96 Juventus - Ajax 1:1, 5:3 po streljanju 11-m (stadion Olimpico, Rim)
1994/95 Ajax - AC Milan 1:0 (stadion Ernst Happel, Dunaj)
1993/94 AC Milan - Barcelona 4:0 (stadion Spiros Louis, Atene)
1992/93 Olympique Marseille - AC Milan 1:0 (Olimpijski stadion, München)
1991/92 Barcelona - Sampdoria 0:0, 1:0 po podaljšku (stadion Wembley, London)
1990/91 Crvena Zvezda - Olympique Marseille 0:0, 5:3 po streljanju 11-m (stadion San Nicola, Bari)
1989/90 AC Milan - Benfica 1:0 (stadion Prater, Dunaj)
1988/89 AC Milan - Steaua Bukarešta 4:0 (Camp Nou, Barcelona)
1987/88 PSV Eindhoven - Benfica 0:0, 6:5 po streljanju 11-m (stadion Neckar, Stuttgart)
1986/87 Porto - Bayern München 2:1 (stadion Prater, Dunaj)
1985/86 Steaua Bukarešta - Barcelona 0:0, 2:0 po streljanju 11-m (stadion Sanchez Pizjuan, Sevilla)
1984/85 Juventus - Liverpool 1:0 (stadion Heysel, Bruselj)
1983/84 Liverpool - Roma 1:1, 5:3 po streljanju 11-m (stadion Olimpico, Rim)
1982/83 Hamburger SV - Juventus 1:0 (stadion Spiros Louis, Atene)
1981/82 Aston Villa - Bayern München 1:0 (stadion De Kuip, Rotterdam)
1980/81 Liverpool - Real Madrid 1:0 (Park princev, Pariz)
1979/80 Nottingham Forest - Hamburger SV 1:0 (stadion Santiago Bernabeu, Madrid)
1978/79 Nottingham Forest - Malmö 1:0 (Olimpijski stadion, München)
1977/78 Liverpool - Club Brugge 1:0 (stadion Wembley, London)
1976/77 Liverpool - Borussia Mönchengladbach 3:1 (stadion Olimpico, Rim)
1975/76 Bayern München - Saint-Etienne 1:0 (Hampden Park, Glasgow)
1974/75 Bayern München - Leeds United 2:0 (Park princev, Pariz)
1973/74 Bayern München - Atletico Madrid 1:1, ponovljena tekma: 4:0 (stadion Heysel, Bruselj)
1972/73 Ajax - Juventus 1:0 (stadion Crveze zvezde, Beograd)
1971/72 Ajax - Inter 2:0 (stadion De Kuip, Rotterdam)
1970/71 Ajax - Panathinaikos 2:0 (stadion Wembley, London)
1969/70 Feyenoord - Celtic Glasgow 1:1, po podaljšku 2:1 (San Siro, Milano)
1968/69 AC Milan - Ajax 4:1 (stadion Santiago Bernabeu, Madrid)
1967/68 Manchester United - Benfica 1:1, 4:1 po streljanju 11-m (stadion Wembley, London)
1966/67 Celtic Glasgow - Inter 2:1 (stadion Nacional, Lizbona)
1965/66 Real Madrid - Partizan Beograd 2:1 (stadion Heysel, Bruselj)
1964/65 Inter - Benfica 1:0 (San Siro, Milano)
1963/64 Inter - Real Madrid 3:1 (stadion Prater, Dunaj)
1962/63 AC Milan - Benfica 2:1 (stadion Wembley, London)
1961/62 Benfica - Real Madrid 5:3 (Olimpijski stadion, Amsterdam)
1960/61 Benfica - Barcelona 3:2 (stadion Wankdorf, Bern)
1959/60 Real Madrid - Eintracht Frankfurt 7:3 (Hampden Park, Glasgow)
1958/59 Real Madrid - Stade Reims 2:0 (stadion Neckar, Stuttgart)
1957/58 Real Madrid - AC Milan 2:2, 3:2 po podaljšku (stadion Heysel, Bruselj)
1956/57 Real Madrid - Fiorentina 2:0 (stadion Santiago Bernabeu, Madrid)
1955/56 Real Madrid - Stade Reims 4:3 (Park princev, Pariz)