MMC RTV Slovenija

Ideja za nastanek najelitnejšega rokometnega klubskega tekmovanja ima svoje korenine v 50. letih prejšnjega stoletja. Evropski državni prvaki so se prvič udarili za naslov najboljšega kluba na stari celini v sezoni 1956/1957, ko je Praga v finalu z 21:13 premagala švedski Örebro.

Sprva so nameravali tekmovanje organizirati vsako drugo leto. Drugi prvaki so tako le postali Švedi, ki so leta 1959 do krone prišli z Göteborgom. Po švedskem triumfu pa se evropski državni prvaki srečujejo vsako leto. Izjemi sta bili leti 1961 in 1964, ko tekmovanje ni bilo organizirano zaradi svetovnega prvenstva. Pokal državnih prvakov pa zadnjič ni bil odigran v sezoni 1968/1969 zaradi ruske zasedbe Češke.

Uvedba druge finalne tekme
Vse do sezone 1977/78 je o evropskem naslovu odločala ena sama tekma. Naslednjo sezono sta bili prvič odigrani dve tekmi, takrat sta se v velikem nemškem finalu pomerila Grosswallstadt in Rostock. Lovorika je z Grosswallstadtom odšla v Zahodno Nemčijo. V sezoni 1979/80 je bila na sporedu spet le ena tekma. Od sezone 1980/81 dalje pa se je druga tekma vrnila v finale.

Slovan prvi prebil led
Ravno v sezoni 1980/81 se je zgodil prvi slovenski vrhunec med najboljšimi evropskimi ekipami, saj je v finalu zaigral ljubljanski Slovan. Jugoslovanski prvak je v prvi tekmi premagal Magdeburg s 25:23, v povratni tekmi pa so bili Vzhodni Nemci boljši kar z 29:18.

Nova država in vzpon Celja
Drugi slovenski vrhunec se je začel s slovensko osamosvojitvijo in nastopanjem Celja Pivovarne Laško v najmočnejšem klubskem tekmovanju. V sezoni 1993/1994 so se rumeni prebili v glavni del Lige prvakov, kjer je takrat igralo le osem ekip, ki so bile razdeljene v dve skupini. Celjani so ob dveh zmagah in štirih porazih sicer osvojili zadnje mesto, a z malo sreče bi se lahko uvrstili v polfinale, saj so proti kasnejšemu zmagovalcu tekmovanja španski Teki izgubili le za en zadetek in dva zadetka.

Pet celjskih polfinalov
V sezoni 1994/1995 je Celjanom pot v Ligo prvakov preprečil Fotex, sezono kasneje pa se je med elitno osmerico uvrstil Zagreb, ki je slovenske prvake premagal le za gol. V sezoni 1996/1997 se je število udeležencev v glavnem delu Lige prvakov podvojilo na 16, še vedno pa so lahko nastopali le državni prvaki (le država branilca naslova je imela dva udeleženca).

Z razširitvijo tekmovanja je prišlo veliko celjsko obdobje, saj so se slovenski prvaki kar petkrat zapored uvrstili v polfinale, žal pa vedno ostali brez tako želenega finala. Trikrat jih je izločila Barcelona, po enkrat pa Zagreb in Portland San Antonio. V sezoni 2001/2002 pa so Celjani izpadli »že« v četrtfinalu, ko so se v »njihov« polfinale uvrstili rokometaši Magdeburga. Zanimivo je, da je v teh šestih letih kar pet celjskih krvnikov osvojilo naslov evropskih prvakov.

Celjski korak nazaj in epizoda Prul
Omenjena sezona je bila prelomna za Celje Pivovarno Laško, saj so poleg razočaranja v Ligi prvakov ostali še brez državne krone. Iz prestola so jih vrgle Prule 67, ki so v sezoni 2002/2003 med 16 klubi zamenjale Celje. Ljubljančani so več kot spodobno nadomestili svoje predhodnike, saj so se ustavili šele v polfinalu, kjer je bil boljši (spet) kasnejši prvak Montpellier.

Zgodovinska sezona
Sledila je zgodovinska sezona 2003/2004, kjer so Celjani z obrestmi pobrali vsa razočaranja preteklih let. Število udeležencev se je podvojilo iz 16 na 32, s čimer med elito niso nastopili le državni prvaki. Nemci in Španci so tako dobili tri predstavnike, Slovenci pa s Celjem in Prulami dva. Pomlajena ekipa Mira Požuna je presenetljivo, a povsem zasluženo osvojila naslov evropskih prvakov. V finalu so bili boljši od nemškega Flensburga. Več tukaj.

V sezoni 2004/2005 so se Celjani prebili vse do polfinala, kjer pa je bila za njih še enkrat več usodna Barcelona. Ta je v španskem finalu za en sam gol ugnala Ciudad Real. V katalonskem dresu so se naslova veselili tudi nekdanji "Celjani" Dejan Perić, Luka Žvižej in Dragan Škrbić. V dresu poražencev pa je igral Aleš Pajovič. V naslednji sezoni so se Celjani spet prebili do polfinala, kjer so jih še enkrat več ustavili kasnejši prvaki (Ciudad Real).

Nekaj zanimivosti
Češka Dukla iz Prage je leta 1963 finalno tekmo dobila po podaljšku, ko je bila s 15:13 boljša od Dinama iz Bukarešte. Še bolj napeto je bilo leta 1984, ko sta se v finalu srečala Dukla in Metaloplastika iz Šabca. Obe tekmi sta se končali z izidom 21:17 za gostitelje, po sedemmetrovkah na drugi tekmi pa so bili spet srečnejši Čehi. Največ zaporednih naslovov ima Barcelona, ki je med letoma 1996 in 2000 osvojila pet zvezdic.

Vsi prvaki:
1957 Praga (Češkoslovaška)
1959 Göteborg (Švedska)
1960 Frischauf Gijppongen (Zahodna Nemčija)
1962 Frischauf Gijppongen (Zahodna Nemčija)
1963 Dukla Praga (Češkoslovaška)
1965 Dinamo Bukarešta (Romunija)
1966 Leipzig (Vzhodna Nemčija)
1967 Gummersbach (Zahodna Nemčija)
1968 Steaua Bukarešta (Romunija)
1970 Gummersbach (Zahodna Nemčija)
1971 Gummersbach (Zahodna Nemčija)
1972 Partizan Bjelovar (Jugoslavija)
1973 Moskva (Sovjetska Zveza)
1974 Gummersbach (Zahodna Nemčija)
1975 Vorwarts Frankfurt (Vzhodna Nemčija)
1976 Borac Banjaluka (Jugoslavija)
1977 Steaua Bukarešta (Romunija)
1978 Magdeburg (Vzhodna Nemčija)
1979 Grosswallstadt (Zahodna Nemčija)
1980 Grosswallstadt (Zahodna Nemčija)
1981 Magdeburg (Vzhodna Nemčija)
1982 Honved (Madžarska)
1983 Gummersbach (Zahodna Nemčija)
1984 Dukla Praga (Češka)
1985 Metaloplastika Šabac (Jugoslavija)
1986 Metaloplastika Šabac (Jugoslavija)
1987 SKA Minsk (Sovjetska Zveza)
1988 CSKA Moskva (Sovjetska Zveza)
1989 SKA Minsk (Sovjetska Zveza)
1990 SKA Minsk (Sovjetska Zveza)
1991 Barcelona (Španija)
1992 Badel Zagreb (Hrvaška)
1993 Badel Zagreb (Hrvaška)
1994 Teka Santander (Španija)
1995 Elgorriaga Bidasoa (Španija)
1996 Barcelona (Španija)
1997 Barcelona (Španija)
1998 Barcelona (Španija)
1999 Barcelona (Španija)
2000 Barcelona (Španija)
2001 Portland San Antonio (Španija)
2002 Magdeburg (Nemčija)
2003 Montpellier (Francija)
2004 Celje Pivovarna Laško (Slovenija)
2005 Barcelona (Španija)
2006 Ciudad Real (Španija)
2007 Kiel (Nemčija)