MMC RTV Slovenija

Svetovno prvenstvo v nogometu za en mesec vsake štiri leta zasenči ostale dogodke. Največ uspeha so imeli Brazilci.

Ideja o ustanovitvi svetovnega nogometnega prvenstva se je porodila v glavah francoskih nogometnih funkcionarjev na čelu z Julesom Rimetom. Prvo svetovno nogometno prvenstvo pod okriljem FIFA-e (Svetovne nogometne zveze) je organiziral Urugvaj leta 1930, od takrat se je zvrstilo skupno 17 prvenstev.

Začetek je bil vse kaj drugega kot obetaven, saj so številne evropske države zaradi gospodarske krize bojkotirale prvenstvo na drugi strani Atlantskega oceana. Prvenstva se je udeležilo le 13 povabljenih reprezentanc, med katerimi so bile le štiri iz Evrope (Romunija, Francija, Jugoslavija in Belgija). Prvo prvenstvo sta otvorili Francija in Mehika. Francozi so premagali Mehiko s 4:1, prvenstvo pa se je končalo v znamenju južnoameriških reprezentanc, saj sta se v finalu pomerila Urugvaj in Argentina. Prvega naslova so se na stadionu Centario pred 100.000 gledalcev veselili gostitelji, ki so premagali Argentino s 4:2.

Okrnjeni Južnoameričani
Naslednji prvenstvi je gostila Evropa. Leta 1934 so se najboljši nogometaši zbrali v Italiji, štiri leta kasneje pa v Franciji. Oba naslova sta po zaslugi Italije ostala na Stari celini. Tudi prvenstvi na evropskih tleh sta bili okrnjeni, saj južnoameriške reprezentance niso nastopile v najboljših postavah, branilci naslova leta 1930, Urugvajci, pa v Italijo sploh niso pipotovali.

Slutnja vojne vihre se je poznala že na zadnjem prvenstvu v Franciji. Avstrija, ki se je sicer kvalificirala, ni hotela nastopiti, Španija pa je udeležbo odpovedala zaradi državljanske vojne.

Finale leta 1950 po ligaškem sistemu
Po drugi svetovni vojni je FIFA organizacijo leta 1950 dodelila Braziliji. Prvenstva se je udeležilo le 13 reprezentanc. V finalu so bile kar štiri države (Brazilija, Španija, Švedska in Urugvaj), ki so se pomerile po ligaškem sistemu. Drugič so pokal dvignili igralci Urugvaja. Na zadnji tekmi je za naslov Brazilija potrebovala le remi proti Urugvaju, a je pred 174.000 gledalci na stadionu Maracana izgubila z 1:2.

Manj vroče vzdušje na tribunah je bilo štiri leta kasneje leta 1954 v Švici. Prvi favoriti turnirja so bili Madžari, saj so bili neporaženi na 28-ih mednarodnih tekmah. V finalu so se Madžari pomerili z igralci Nemške zvezne republike, ki so je v predtekmovanju premagali kar z 8:3. Tudi v finalu jim je dobro kazalo. Povedli so z 2:0, a so se Nemci pobrali in zmagali s 3:2. Veliki junak tekme je bil Helmut Rahn, ki je dosegel izjemen zadetek v predzadnji minuti. To tekmo prikazuje tudi film Čudež v Bernu.

Izstrelitev Peleja med zvezde
Leta 1958 na Švedskem je zablestel 17-letni Brazilec Pele. V polfinalu proti Franciji (5:2) je Pele dosegel hat-trick, v finalu proti Švedski (5:2) pa je za zmago Brazilije prispeval dva zadetka. Francoz Just Fontaine je na prvenstvu dosegel 13 zadetkov, kar je še vedno absolutni rekord. Prvič je imela pomembnejšo vlogo na prvenstvu televizija. Prenos tekem so lahko gledalci videli na različnih kontinentih.

Organizacije prvenstva sta bila deležna le dva kontinenta: Evropa in Južna Amerika. Tako je leta 1962 prvenstvo gostil Čile. Drugič je zmagala Brazilija, ki je v finalu premagala Češkoslovaško s 3:1. Pele je igral le na prvi tekmi proti Mehiki, nato pa je zaradi poškodbe izpustil prvenstvo. Ljubitelji nogometa so si prvenstvo zapomnili tudi po množičnem pretepu med igralci Čila in Italije, kjer je italijanski igralec zapustil igrišče z zlomljenim nosom.

Kraljica Elizbeta druga predala pokal domačemu kapetanu
Leta 1966 v Angliji so brazilsko prevlado končali prav gostitelji. V razburljivem finalu je Anglija po podaljšku (4:2) premagala Nemško zvezno republiko. Veliko prahu je dvignil dvomljiv zadetek Geoffa Hursta v finalu, potem ko naj bi se žoga od prečke odbila za golovo črto. Pokal je legendarnemu kapetanu Bobbyju Mooru predala kraljica Elizabeta druga.

Čeprav je Pele napovedal slovo od reprezentančnega nogometa, je zaigral na prvenstvu v Mehiki leta 1970. Brazilija z igralci kot so bili Clodoaldo, Gerson, Rivelino, Tostao, Jairzinho, Pele in Carlos Alberto je pomedla z vso konkurenco, vključno z Italijo, ki jo je v finalu premagala s 4:1.

Zmaga Nemčije, slava Cruyffu
Prvo ime 10. prvenstva v Nemčiji (1974) je bil Johann Cruyff. Nizozemski čudežni deček je oranžne popeljal do finala, kjer pa so naleteli na premočne Nemce. V finalu so Nizozemci povedli že v 1. minuti, ko je Cruyff padel v kazenskem prostoru, Johann Neeskens pa je z bele točke ugnal Seppa Maierja. Izenačil je Paul Breitner. V 43. minuti je neverjeten gol s sedečega položaja dosegel Gerd Müller. Velik odmev je imela tekma med politično nasprotnima državama Nemško zvezno republiko in Nemško demokratično republiko. Presenetljivo so jo z 1:0 dobili igralci iz "vzhodnega bloka". Strelec znamenitega gola je bil Jürgen Sparwasser, ki ga še 30 let po tej tekmi veliko sprašujejo o tej tekmi.

Na nov finale so morali Argentinci čakati celih 58 let. Argentina, ki je leta 1978 tudi gostila prvenstvo, je v finalu po podaljšku premagala Nizozemsko s 3:1. Najboljši igralec prvenstva je bil Argentinec Mario Kempes.

Prvenstvo se je leta 1982 ponovno preselilo v Evropo. Na španskih tleh so tretjič v zgodovini slavili Italijani. Med legende svetovnega nogometa se je zapisal Paolo Rossi. Italijanski napadalec je zabil hat-trick Brazilcem, bil pa je tudi eden glavnih akterjev v finalni tekmi, kjer so Italijani premagali Nemško zvezno republiko s 3:1.

Mehika nadomestila Kolumbijo
Mehika je leta 1986 postala prva država, ki je dvakrat gostila prvenstvo. Prvenstvo naj bi sicer organizirala Kolumbija, ki pa ni izpolnjevala pogojev za izvedbo. Drugega naslova so se veselili igralci Argentine, pri katerih je navduševal Diego Armando Maradona.

Argentina se je prebila do finala tudi v Italiji (1990), a je morala priznati premoč Nemške zvezne republike, ki je slavila z 1:0. Prvenstvo so zaznamovale tekme z malo zadetki. Tako je bilo v tudi v finalu, kjer je Argentina postala sploh prva reprezentanca, ki ji ni uspelo zadeti v polno v finalu. Odločitev je padla v 85. minuti, ko je Rudi Völler teatralno padel v kazenskem prostoru, Andreas Brehme pa je z enajstih metrov zadel za tretji naslov Nemcev.

Po 16 letih zatišja so v ZDA (1994) ponovno udarili Brazilci. Rumeno-modri so na prvenstvu pokazali daleč največ, slab vtis so pustili le v finalu proti Italiji (0:0), ki so ga dobili po streljanju enajstmetrovk.

Prvenstvo razširjeno na 32 reprezentanc
V Franciji (1998) se je merilo 32 držav - največ dotlej. S tem so največ pridobile afriške in azijske reprezentance, saj so dobile več predstavnikov. 12. julij 1998 bo ostal v večnem spominu francoskih navijačev, saj je takrat Francija v finalu s 3:0 premagala nemočno Brazilijo.

Leto 2002 pa bo nov mejnik v organizacijskem smislu, saj je prvenstvo prvič gostila Azija (Japonska in Južna Koreja). Gostitelji so se na prvenstvo temeljito pripravili, saj so na novo zgradili večino stadionov. Končna zmaga je pripadla Braziliji, ki je z 2:0 premagala Nemčijo. Prvenstva se je prvič udeležila Slovenija, a je v treh tekmah v skupini s Španijo, Paragvajem in Južno Afriko ostala brez točke.

Vsi dosedanji prireditelji in finalne tekme:
1930, Urugvaj:
URUGVAJ - ARGENTINA 4:2 (1:2)
1:0 Dorado (12.)
1:1 Peucelle (20.)
1:2 Stabile (37.)
2:2 Cea (57.)
3:2 Iriarte (68.)
4:2 Castro (90.)

1934, Italija:
ITALIJA – ČEŠKOSLOVAŠKA 2:1 (1:1, 0:0), po podaljšku
0:1 Puc (70.)
1:1 Orsi (82.)
2:1 Schiavio (95.)

1938, Francija:
ITALIJA – MADŽARSKA 4:2 (3:1)
1:0 Colaussi (6.)
1:1 Titkos (8.)
2:1 Piola (15.)
3:1 Colaussi (35.)
3:2 Sarosi (70.)
4:2 Piola (80.)

1950, Brazilija:
URUGVAJ – BRAZILIJA 2:1 (0:0)
0:1 Friaca (47.)
1:1 Schiaffino (66.)
2:1 Ghiggia (79.)

1954, Švica:
ZAHODNA NEMČIJA – MADŽARSKA 3:2 (2:2)
0:1 Puskas (6.)
0:2 Czibor (8.)
1:2 Morlock (10.)
2:2 Rahn (18.)
3:2 Rahn (84.)

1958, Švedska:
BRAZILIJA – ŠVEDSKA 5:2 (2:1)
0:1 Liedholm (4.)
1:1 Vava (9.)
2:1 Vava (30.)
3:1 Pele (55.)
4:1 Zagalo (68.)
4:2 Simonsson (80.)
5:2 Pele (89.)

1962, Čile:
BRAZILIJA – ČEŠKOSLOVAŠKA 3:1 (1:1)
0:1 Masopust (15.)
1:1 Amarildo (17.)
2:1 Zito (68.)
3:1 Vava (77.)

1966, Anglija:
ANGLIJA - ZAHODNA NEMČIJA 4:2 (2:2, 1:1), po podaljšku
0:1 Haller (12.)
1:1 Hurst (18.)
2:1 Peters (78.)
2:2 Weber (90.)
3:2 Hurst (98.)
4:2 Hurst (120.)

1970, Mehika:
BRAZILIJA – ITALIJA 4:1 (1:1)
1:0 Pele (19.)
1:1 Boninsegna (37.)
2:1 Gerson (65.)
3:1 Jairzinho (70.)
4:1 Carlos Alberto (86.)

1974, Zahodna Nemčija:
ZAHODNA NEMČIJA – NIZOZEMSKA 2:1 (2:1)
0:1 Neeskens (1./enajstmetrovka)
1:1 Breitner (25./enajstmetrovka)
2:1 Müller (43.)

1978, Argentina:
ARGENTINA – NIZOZEMSKA 3:1 (1:1, 1:0), po podaljšku
1:0 Kempes (38.)
1:1 Nanninga (80.)
2:1 Kempes (105.)
3:1 Bertoni (115.)

1982, Španija:
ITALIJA – ZAHODNA NEMČIJA 3:1 (0:0)
1:0 Rossi (56.)
2:0 Tardelli (68.)
3:0 Altobelli (80.)
3:1 Breitner (82.)

1986, Mehika:
ARGENTINA – ZAHODNA NEMČIJA 3:2 (1:0)
1:0 Brown (21.)
2:0 Valdano (55.)
2:1 Rummenigge (73.)
2:2 Völler (81.)
3:2 Burruchaga (84.)

1990, Italija:
ZAHODNA NEMČIJA – ARGENTINA 1:0 (0:0)
1:0 Brehme (85./enajstmetrovka)

1994, ZDA:
BRAZILIJA - ITALIJA 3:2 (0:0), po streljenju 11-m

1998, Francija:
FRANCIJA – BRAZILIJA 3:0 (2:0)
1:0 Zidane (27.)
2:0 Zidane (45.)
3:0 Petit (90.)

2002, Japonska in Južna Koreja:
NEMČIJA - BRAZILIJA 0:2 (0:0)
0:1 Ronaldo (67.)
0:2 Ronaldo (79.)

Vsi dosedanji prvaki:
BRAZILIJA
5 (1950, 1958, 1962, 1994, 2002)

ITALIJA
3 (1934, 1938, 1982)

ZAHODNA NEMČIJA
3 (1954, 1974, 1990)

URUGVAJ
2 (1930, 1950)

ARGENTINA
2 (1978, 1986)

ANGLIJA
1(1966)

FRANCIJA
1 (1998)

Najboljši strelci svetovnih prvenstev:
14 golov:
Gerd MÜLLER (Nemčija)

13 golov:
Juste FONTAINE (Francija)

12 golov:
PELE (Brazilija)
RONALDO (Brazilija)

11 golov:
Sandor KOCSIS (Madžarska)
Jürgen KLINSMANN (Nemčija)

10 golov:
Helmut RAHN (Nemčija)
Teofilio CUBILLAS (Peru)
Gary LINEKER (Anglija)
Grzegorz LATO (Poljska)
Gabriel BATISTUTA (Argentina)

9 golov:
Roberto BAGGIO (Italija)
Paolo ROSSI (Italija)
Christian VIERI (Italija)
Uwe SEELER (Nemčija)
JAIRZINHO (Brazilija)
EUSEBIO (Portugalska)
Karl-Heinz RUMMENIGGE (Nemčija)
VAVA (Brazilija)
ADEMIR (Brazilija)

Najboljši strelci posameznih prvenstev:
1930, Urugvaj:
Guillermo STABILE, Argentina, 8 golov

1934, Italija:
Oldrich NEJEDLY, Češkoslovaška, 5

1938, Francija:
LEONIDAS, Brazilija, 8

1950, Brazilija:
ADEMIR, Brazilija, 9

1954, Švica:
Sandor KOCSIS, Madžarska, 11

1958, Švedska:
Juste FONTAINE, Francija, 13

1962, Čile:
GARRINCHA, Brazilija, 4
VAVA, Brazilija, 4
Valentin IVANOV, Sovjetska zveza, 4
Leonel SANCHEZ, Čile, 4
Florian ALBERT, Madžarska, 4
Dražen JERKOVIĆ, SFR Jugoslavija, 4

1966, Anglija:
EUSEBIO, Portugalska, 9

1970, Mehika:
Gerd MÜLLER, Nemčija, 10

1974, Zahodna Nemčija:
Grzegorz LATO, Poljska, 7

1978, Argentina:
Mario KEMPES, Argentina, 6

1982, Španija:
Paolo ROSSI, Italija, 6

1986, Mehika:
Gary LINEKER, Anglija, 6

1990, Italija:
Salvatore SCHILLACI, Italija, 6

1994, ZDA:
Hristo STOJČKOV, Bolgarija, 6
Oleg SALENKO, Rusija, 6

1998, Francija:
Davor ŠUKER, Hrvaška, 6

2002, Japonska in Južna Koreja:
RONALDO, Brazilija, 8